Kako naj otrok sliši Božji glas?

Views: 416

Toliko glasov je, kako bo moj otrok spoznal Božjega?

Večina od nas ima danes malo tišine, saj živimo življenje, povezano s hrupom. Vse težje slišimo drug drugega. Kako bi v vsej tej zmešnjavi slišali še Božji glas? Nekateri so obupali in so misel na to opustili. Živijo iz dneva v dan, kakor jih nosi veter, samo da preživijo in dosežejo cilj, ki so si ga začrtali. In uspeva jim. Seveda pa se ne zavedajo, da morda živijo daleč od Boga, daleč od njegove volje, daleč od stvari, ki jih je Bog namenil za njih, kar povzroča zmedo, strah, jezo, izgorelost, in se ne zavedajo, da jih je hudič načrtno ujel v zanko, da bi jih premotil in oddaljil od cilja, od večnosti, od Božje volje, ki je najboljša za naše življenje.

Tudi našim otrokom to ni prihranjeno.

Danes naši otroci živijo v času mnogih glasov:

• glasovi staršev,
• glasovi vzgojiteljev,
• glasovi prijateljev,
• glasovi različnih medijev.

Kako bo spoznal pravega?

Sveto pismo pravi, kdor ima ušesa, da sliši, naj posluša.

Da bi lahko slišali Božji glas, se moramo zavedati dveh stvari:

Dobra novica je, da verujemo Bogu, ki je živ. Naš Bog ni narejen iz lesa, kamna, brona ali zlata. Naš Bog ni neka energija, ker energija ne more slišati in odgovarjati. Naš Bog je živi Bog, ima ušesa in nas sliši, ima usta in nam govori. Pravzaprav nas je zato tudi ustvaril, da bi imel družbo. Ustvaril nas je po svoji podobi, da bi z nami komuniciral in da bi imel z nami očetovski odnos. To lahko vidimo že na samem začetku, ko je Bog vsak dan prihajal k Adamu na pogovor … Verujemo v komunikativnega Boga, ki se zanima za naše življenje, saj nam želi svetovati, nas voditi, slišati naše težave, naše čaščenje njega samega … Brez komunikacije ni odnosa. In komunikacija pomeni, da ti govoriš in jaz poslušam ali da jaz poslušam in ti govoriš.

Včasih kristjani razumemo komunikacijo tako, da ti povem, kar ti gre, oz. da povem Očetu, kar potrebujem od njega, in potem gremo naprej.

Bog pa si želi dialog.

Žal živimo v času, ko je vse »za s sabo« [»to go«] (kava za s sabo, sendvič za s sabo, kosilo za s sabo …).

In nenadoma je tudi naš odnos z Bogom na »to go«. Mimogrede ti povem, kaj potrebujem in kaj mi moraš dati, in potem grem, ker me čaka še toliko stvari.

Kako pomagamo otroku slišati Božji glas?

Na to vprašanje ni tako enostavno odgovoriti, saj ne obstaja pet preprostih korakov, ki bi vam jih naštela. Morda si nismo postavili najboljšega vprašanja. Pravilno vprašanje bi bilo: 

Kako gojiti okolje, v katerem lahko moj otrok razvije oseben odnos z Bogom?

Da bi lahko otroke učili, kako lahko slišijo in spoznajo Božji glas, moramo najprej vprašati sebe: »Ali jaz poznam Božji glas?«

Ali natančno veš, kakšen je, kako govori, kje govori, kdaj govori, in kako veš, da je prav Bog tisti, ki govori?

Težko je nekoga nekomu predstaviti, če ga prej mi osebno ne poznamo.

Ne smemo pozabiti, da smo prav mi starši dani v otrokovo življenje, da bi ga usposobili za samostojnost. Zato se tako zelo trudimo, da bi otrok sam sedel, saj si želimo, da bi čim prej samostojno sedel na kahlici in bi se že znebili polulanih in pokakanih plenic, zelo hitro mu damo v roke žličko, da bi se naučil sam jesti in nam ne bi bilo treba sedeti ob njem, ko jé, zelo hitro mu damo ščetko za zobe in navodila, v katero smer naj jo vleče, da bi bili lepi, pohitimo z navodili, kako obrniti pulover, da bo prav oblečen, že pred šolo ga naučimo brati in pisati, kasneje voziti kolo itd. Odlično!

In morda pri vsem tem pozabimo na najvažnejše. 

Ali bo moj otrok prepoznal Božji glas?

Kako Bog govori? Oz. kje slišimo njegov glas? 

Glas Gospodov je v vetru, grmenju, žuborenju, gorečem grmu, stvarstvu, slišimo ga lahko po Sinu Jezusu, skozi pisano besedo, po Svetem Duhu, po duhovnikih, pričevalcih, …)

Naši otroci se učijo in največ naučijo iz zgleda, več kot iz naših besed. Zato je prav, da smo jim dober zgled.

Kako sem lahko svojemu otroku dober zgled v poslušanju Božjega glasu?

Enostavno. Tako da moj otrok najprej vidi mene, da poznam in poslušam Božji glas.

Če bi lahko sedaj vprašala vašega otroka, ali vse to vidi v vas, kaj bi odgovoril?

Zgledi vlečejo. Zgled je vreden več kot 1000 besed. Ali si zgled? Oz. ali si tak učitelj, ki bolj uči z zgledom kot z besedami?

Seveda morajo biti tudi besede. Da bi bile, moramo za to ustvariti primerno okolje.

Primerno okolje – čas, ko se bomo z otrokom pogovarjali o Bogu.

Kdaj je ta čas? Ko bo večji, da bi razumel? Ko se bo sam odločil, pokazal zanimanje, voljo …?

Ali je vaš otrok pokazal zanimanje, da bi si umival zobe, se oblačil, pospravil sobo … morda dvakrat, trikrat, kmalu pa vam prinese nogavice in vas prosi, obuj me. Čeprav je to lekcijo že osvojil, se mu več ne da. Kljub nezanimanju jih učimo, spodbujamo, motiviramo, celo kaznujemo, če svoje naloge ne opravijo …

Ravno tako je potrebno, da si vzamemo čas in otroka naučimo poslušati Božji glas v njegovi mladosti. Zato je več kot primerno, 

Strokovnjaki pravijo, da je dojenček v 22. tednu nosečnosti zmožen zaznati glas starša (www.dad.info). Kakšna slika našega Očeta, ki nas vedno sliši in nam vedno govori.

Zato mora biti to naša vsakodnevna rutina, tako kot umivanje pred spanjem. Zakaj enkrat ni dovolj?

Mi smo kot sejalci in otrokovo srce je kot njiva, v katero sejemo. Danes sejejo stroji in semena se mečejo množično. Zakaj? Ker je danes več škodljivcev, ki jih uničijo. Tako je tudi v življenju. Vse več škodljivcev je, ki uničijo seme v otrokovem srcu (teorija velikega poka, čaščenje lažnih bogov, mode, znanja, imetja, popularnosti, lepote …).

Ker ne vemo, katero seme bo kateri dan padlo v pripravljeno srce, vržemo več semen. Pride pa tudi čas – zima, ko ne mečemo semen.

Tudi v otrokovem življenju pride čas – obdobje, ko ne bomo mogli govoriti, skupaj brati in se pogovarjati … Po navadi so to njegova najstniška leta. Takrat za nas nastopi zima in stojimo lahko samo na Božji obljubi, da se njegova beseda ne bo vrnila prazna. Stojmo na tej obljubi in držimo Boga za besedo, saj je to obdobje težko tudi za nas starše, ne samo za naše otroke …

Pravzaprav takrat nastopi čas, ko naši otroci dobijo priložnost, da se preizkusijo v veri, prepuščanju Bogu, poslušanju in iskanju Božjega glasu, saj v tem času še kako hrepenijo po tem, da bi našli svojo identiteto. Kdo so? Kam gredo? Zakaj so na svetu? Če imajo v svojem srcu Božje seme – besedo, se ne bojmo. Slej ko prej jih bo našla.

Ali to pomeni, da ne bodo zgrešili, padli, naredili napake? Nikakor. Vsak enoletni otrok, ki se uči hoditi, večkrat pade … Ali se nam ne zgodi, da pademo? Kaj naredi naš Očka? Nas obtoži, zavrže, kaznuje? Ne. Ljubeče nas dvigne in usmeri naprej k cilju. Seveda gredo za nami posledice padca, ne pa kazen.

Tudi naši otroci bodo padli, ljubeče jih dvignimo in jim pomagajmo naprej. Vsekakor pa za njih na skritem molite. Ker želimo, da bi naš otrok kasneje v življenju izmed mnogih glasov, ki jih bo slišal, vedel, kaj pravi Božji glas. Samo če bo poznal Božji glas, če bo vedel, kaj je Božja volja, se bo lahko izmikal pastem življenja.

Žal je danes za starše vse bolj pomembno kot to, da bi otroke učili slišati in poslušati Božji glas. Malokdaj slišim: »Si danes prebral odlomek iz Svetega pisma?« Cele dneve pa samo poslušamo: »Si se učil? Si naredil nalogo? Si pospravil sobo? Si vadil violino? …«

Hudič je na gori skušal Jezusa. Kako se mu je uprl? Z Očetovo besedo, ki je bila shranjena v njegovem srcu. Zato je bil Jezus zmagovalec. Kako so lahko naši otroci zmagovalci nad slabim? Samo če bodo poznali, slišali Božjo besedo in jo shranili v svoje srce. Zakaj danes še vedno opevamo štiri mladeniče iz Babilona, Daniela, Šadráha, Mešáha in Abéd Negója?

Ker jim je nekdo, ko so bili še zelo majhni, predstavil Božjo besedo in jih naučil, kako se Boga bati (»Strah Gospodov je začetek modrosti« – Pregovori 9,10), kako Boga poslušati in kako izpolnjevati njegovo voljo.

Naj bo v naših cerkvah še več staršev, ki si bodo postavili to prioriteto. Naučiti svojega otroka najbolj pomembno lekcijo, kako poslušati Boga, kako imeti z Bogom dialog in kako se upirati življenjskim nevarnostim in pastem hudiča. Da bi bila otrokova vera živa, mora imeti odnos z Bogom. Ne skozi starše, pastorje in druge. Osebni odnos z Bogom.

Daniel, Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so se znali. Pogumno so stali pred kraljem in pričevali. »Spoštovani kralj, naš Bog nas more rešiti, pa tudi če nas ne, naj bo njemu slava.«

Takšne mladeniče, mladenke želimo v naši cerkvi. Toda najprej potrebujemo starše, ki bodo znali otroke voditi v Božjo prisotnost, ko so še majhni. Ta del moramo storiti mi. Kaj pa pravi Bog?

Naš Bog ima za nas in naše otroke velike načrte! »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod; načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje« (Jeremija 29,11).

Sveti Duh ima ogromno božanskih idej, kako opremiti, vzgajati otroka. Prosite ga za modrost in nasvet, kako postati boljši starši.

Sveto pismo pravi, da kdor išče modrost, mu jo bo Bog dal v izobilju (Jakobovo pismo 1,5).

D.