Views: 54
»Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: ›Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!‹ In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: ›Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.‹ In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: ›Kdo se je dotaknil moje obleke?‹ Njegovi učenci so mu govorili: ›Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: »Kdo se me je dotaknil?«‹ Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: ›Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!‹

Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: ›Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?‹ Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: ›Ne boj se, samó veruj!‹ In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: ›Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.‹ In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: ›Talíta kum,‹ kar v prevodu pomeni: ›Deklica, rečem ti, vstani!‹ Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti.« (Evangelij po Marku 5,21–43)
V današnjem odlomku Jezus naleti na dve naši najbolj dramatični situaciji, ki sta smrt in bolezen. Iz njiju reši dve osebi: deklico, ki je umrla ravno med tem, ko je oče šel prosit Jezusa za pomoč; in ženo, ki je veliko let krvavela. Jezus pusti, da se ga dotakne naša bolečina in naša smrt, in naredi dve znamenji ozdravljenja, da bi nam povedal, da niti bolečina niti smrt nimata zadnje besede. Pove nam, da s smrtjo ni konec. On je premagal tega sovražnika, ki se ga sami ne moremo rešiti.
Osredotočimo se zato v tem obdobju, ko je bolezen žal še vedno pogosto v središču dnevnih novic, na drugo znamenje, torej na ozdravitev žene. Kajti bolj kot zdravje je bilo ogroženo njeno čutenje. Ker je krvavela, so jo glede na mentaliteto tistega časa imeli za nečisto. Bila je torej odrinjena žena, ni mogla imeti trdnih odnosov, moža, družine in ni mogla imeti normalnih družbenih odnosov, ker je bila nečista. To je bila bolezen, ki jo je napravljala za nečisto. Živela je sama s svojim ranjenim srcem. Katera je najhujša bolezen življenja? Rak? Tuberkuloza? Pandemija? Ne, najhujša bolezen življenja je pomanjkanje ljubezni, je nemoč ljubiti. In ta uboga žena je bolehala za krvavitvijo in posledično za pomanjkanjem ljubezni, saj se ni mogla družiti z drugimi. In ozdravitev, ki je več vredna, je ozdravitev čutenja. Kako priti do nje? Pomislimo na naše čutenje, čustva. Je naše čutenje bolno ali je zdravo? Če je bolno, ga je Jezus sposoben ozdraviti.

Zgodovina te neimenovane žene, v kateri se lahko vidimo vsi, nam je za zgled. Besedilo pravi, da je šla skozi veliko zdravljenj, a je le »porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je poslabšalo« (v. 26). Kolikokrat se tudi mi mečemo za napačnimi zdravljenji, da bi potešili svoje pomanjkanje ljubezni? Mislimo, da nas bosta osrečila uspeh in denar, toda ljubezni ni moč kupiti, zastonj je. Zatekamo se v virtualnost, toda ljubezen je konkretna.
Ne sprejemamo se takšnih, kot smo, in se skrivamo za zunanjim ličilom, toda ljubezen ni videz. Iščemo rešitve pri »čarovnikih in vračih« ter se naenkrat znajdemo brez denarja in brez miru – kakor ta žena. Ona je končno izbrala Jezusa in se vrinila v množico, da bi se dotaknila njegovega plašča, Jezusovega plašča. Ta žena išče neposreden, fizičen stik z Jezusom.
Predvsem v tem času smo razumeli, kako pomembni so stiki in odnosi. Enako je glede Jezusa. Včasih se zadovoljimo s tem, da spolnjujemo kakšno zapoved (npr. evangeliziranje – Evangelij po Mateju 28,19) in morda redno molimo, žal prevečkrat po obrazcih ali morda v razkazovanju, toda Gospod čaka, da ga srečamo, da mu odpremo srce, da se kot ta žena za ozdravitev dotaknemo njegovega plašča. Kajti ko vstopimo v domačnost z Jezusom, je ozdravljeno naše čutenje.

Jezus hoče ravno to. Saj namreč beremo, da je, čeprav je bil obkrožen z množico, gledal naokoli, kdo se ga je dotaknil. In Jezusov pogled, čeprav je okrog njega veliko ljudi, išče določeno obličje in srce, polno vere. Ne gleda na celotno množico kot mi, temveč na posamezno osebo. Ne zaustavi se pred ranami in napakami preteklosti, ampak gre onkraj greha in predsodkov. Vsi imamo svojo zgodovino. In vsak na skrivnem pozna grde stvari svoje zgodovine. Toda Jezus jih gleda z namenom, da bi jih ozdravil. Nam pa je žal pogosto všeč gledati grde stvari drugih. Kolikokrat, ko govorimo, zapademo v čenčanje, ko začnemo obrekovati drugega, odirati drugega. Toda poglejte, kakšno obzorje življenja je to. Ni takšno kakor Jezusovo, ki vedno gleda tako, da bi nas rešil. Gleda v nas dobro voljo in ne grdo zgodovino, ki jo imamo. Jezus gre onkraj grehov, Jezus gre onkraj predsodkov. Ne ustavi se pri navideznem, ampak pride v srce. In ozdravi ravno njo, ki so jo vsi zavrgli, njo, »nečisto«. Z nežnostjo jo imenuje »hči« (v. 34). Jezusov stil je bližina, sočutje in nežnost. V njegovi nežnosti je bila hči in hvali njeno vero ter ji povrne zaupanje v samo sebe.
Ti, ki si tukaj, dopusti, da Jezus pogleda v tvoje srce in ga ozdravi. Tudi jaz moram storiti to, pustiti Jezusu, da pogleda v moje srce in ga ozdravi. In če si že doživel njegov nežni pogled na sebi, ga posnemaj, stori kakor on. Ozri se naokoli. Videl boš, da osebe, ki živijo ob tebi in se čutijo ranjene in same, potrebujejo to, da se začutijo ljubljene. Napravi korak. Jezus od tebe zahteva pogled, ki se ne bo ustavil na zunanjosti, ampak bo videl v srce. Ne obsojajoč pogled, prenehajmo obsojati druge. Jezus zahteva ne obsojajoč, ampak sprejemajoč pogled. Odprimo svoje srce za sprejemanje drugih. Kajti samo ljubezen zdravi življenje.
Z.M.