Hits: 16
Bog je ustvaril človeka za srečo, za polnost. Tako vsakdo hrepeni po sreči; kristjani tej polnosti pravimo svetost. Bog nas kliče k svetosti. Svetost pomeni živeti v sedanjosti Jezusovo pot in biti zazrt v Gospoda ter svetiti kakor luč ljudem na njihovi poti življenja in delovanja. Hrepenenje po tem, da bi videli Boga, je prisotno v vsakem od nas, tako kot je v naših srcih skrito hrepenenje po tem, da bi v življenju svetili. Zato bi v naslednjih psalmistovih besedah verjetno vsi lahko kaj hitro prepoznali svoja lastna hrepenenja: »Tebi pravi moje srce: ›Iščite moje obličje!‹ Tvoje obličje, GOSPOD, iščem. Ker veliš: Iščite obličje moje! srce moje ti govori: Obličje tvoje bom iskal, Gospod. Ne skrivaj svojega obličja pred mano! Ne zavračaj v jezi svojega služabnika! Moja pomoč si postal, ne zavrzi in ne zapusti me, Bog moje rešitve.« (Psalm 27,8–9)
»Blagor jim, ki so čistega srca, ker oni bodo Boga videli.« (Evangelij po Mateju 5,8; Chraska)
Ta način izražanja kaže žejo po osebnem odnosu z Bogom – ni mehaničen, nejasen, ampak iskreno oseben. Tudi Jobova knjiga ga izrazi kot znamenje iskrenega odnosa. Takole pravi: »Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.« Zdi se mi, da ta stavek zelo dobro ponazori našo življenjsko pot v prizadevanju za našim osebnim odnosom z Bogom. Z ušesom smo namreč slišali govoriti o Bogu, vendar pa gremo s svojo izkušnjo naprej, naprej in še naprej in ga na koncu spoznamo neposredno, če smo seveda zvesti. … In temu lahko rečemo duhovna zrelost.
A če je srce nespametno in počasno, potem stvari in dogodkov ne vidimo takšnih, kot v resnici so. Ne vidimo pravega ozadja in bistva dogodkov ali stvari. Lahko se vprašamo: kako priti do takšne intimnosti, da bi spoznali Boga z očmi? Lahko na primer pomislimo na emavška učenca, ki imata Gospoda Jezusa poleg sebe, vendar so bile »njune oči zastrte, da ga nista spoznala.« (Evangelij po Luku 24,16) Gospod bo odprl njun pogled ob koncu poti, ki doseže vrhunec v lomljenju kruha, a ne pozabimo, da se je njuna pot začela z grajo: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki.« (Evangelij po Luku 24,25)
Pomembno je torej vstopiti v svojo notranjost in dati prostor Bogu. Tukaj se nahaja modrost tega blagoslova oziroma blagra:
da bi mogli zreti, moramo vstopiti v svojo notranjost in dati prostor Bogu, saj je Bog globlje v meni kot moja najgloblja notranjost.
Vsi smo v bitki proti notranjim prevaram. To dozorevanje je odločilno: ko se zavemo, da je pogosto naš najhujši sovražnik skrit v našem srcu. Najplemenitejša bitka je bitka proti notranjim prevaram, ki nas zapeljejo v greh. Grehi namreč spreminjajo notranji pogled, presojanje stvari, storijo, da vidiš stvari, ki niso resnične ali ki vsaj niso tako resnične.
Pomembno je torej razumeti, kaj je »čistost srca«. Da bi to mogli storiti, si moramo zapomniti, da v Svetem pismu srce ne predstavlja le čustev, ampak je najintimnejši prostor človeškega bitja, notranji prostor, kjer je oseba tisto, kar resnično je, prepletenost duše in duha, ki ju lahko razloči le oster meč Božje besede: »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Pismo Hebrejcem 4,12) Tako je s svetopisemskega vidika.
Evangelij po Mateju namreč pravi: »Če je luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« (6,23) Ta »luč« je pogled srca, je perspektiva, sinteza, točka, s katere se bere stvarnost.
Vendar pa kaj pomeni »čist«? Kdor je čist v srcu, živi v Gospodovi prisotnosti, v srcu ohranja to, kar je vredno v odnosu z njim; le tako lahko živi poenoteno, dosledno življenje, ki ni zapleteno, ampak preprosto. Očiščeno srce je torej posledica procesa, ki vključuje osvoboditev in odpoved temu, da bi svetno razmišljanje opredeljevalo našo realnost. Kdor je čist v srcu, se ne rodi kot takšen, ampak je živel notranjo poenostavitev, naučil se je odpovedati zlu v sebi, kar se v Svetem pismu imenuje obreza srca.
To notranje očiščenje pomeni prepoznavanje tistega dela srca, ki je pod vplivom zla. Prepoznati je treba del, ki je slab, ki je obdan z zlom, da bi razumeli, kako se vedno pustiti učiti in voditi Svetemu Duhu. Pot od srca, ki je bolno, grešno in ne more dobro videti stvari, ker je v grehih, k polnosti luči srca je delo Svetega Duha. On je tisti, ki nas vodi, da hodimo po tej poti. Preko te poti srca torej pridemo do tega, da vidimo Boga.
V tem blagoslovljenem gledanju obstaja prihodnja razsežnost, kakor v vseh blagrih: to je veselje nebeškega kraljestva, proti kateremu gremo. Vendar pa obstaja še ena razsežnost: gledati Boga pomeni razumeti načrte Božje previdnosti, kar pomeni, da v tem, kar se nam zgodi, prepoznamo njegovo prisotnost v okoliščinah, njegovo prisotnost v bratih, posebej v bolnih in trpečih, ter ga prepoznamo povsod, kjer se razodeva.
Ta blagor je nekako sad prejšnjih: če smo dobro prisluhnili žeji po dobrem, ki prebiva v nas, in se zavedamo, da živimo iz usmiljenja, iz njegove milosti, se začne pot osvoboditve, ki traja vse življenje in vodi do nebes. To je resno delo, delo, ki ga opravlja Sveti Duh, če mu damo prostor za to, da bi lahko to storil, če smo torej odprti za delovanje Svetega Duha.
Zato lahko rečemo, da gre za Božje delo v nas – v preizkušnjah in prečiščevanjih življenja. In to delo Boga, Svetega Duha vodi v veliko veselje, v resnični mir. Ne bojmo se, odprimo vrata svojega srca Svetemu Duhu – naj nas očisti in vodi naprej po tej poti k polnosti veselja.
Z.M.