Hits: 56
»Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.« (Evangelij po Luku 6,27–28)
»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Evangelij po Luku 23,34)
Jezusove besede, ki jih je spregovoril s križa, so bili močnejše od sovraštva in žaljivk, s katerimi so ga obkladali. V najhujših urah svojega življenja je naš Gospod pokazal radikalen odziv, o katerem je učil svoje učence: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. … Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Evangelij po Luku 6,27–28.36). Ta neverjetni pristop je mogoč samo, če mogočna ljubezen agape, ki nam jo je dal Jezus, deluje v nas – ljubezen, ki je močnejša od najglobljega sovraštva.
Stari Grki so razlikovali osem vrst ljubezni: philia, eros, pragma, ludus, storge, mania, philautia in agape.
Philia: Gre za vrsto ljubezni, ki definira pravo prijateljstvo. Prijatelji si nudijo medsebojno podporo, so si enaki in delujejo kot tim.
Eros: ta vrsta ljubezni je sestavljena iz strasti in intimnosti ter jo najdemo v ljubezenskih zvezah.
Pragma: ljubezen, ki z leti dozoreva in se razvija. Presega fizično privlačnost in je harmonija, ki se oblikuje skozi čas. Občutijo jo zelo dolgo poročeni pari ali pa prijatelji, ki se družijo že desetletja. Pragma je rezultat obojestranskega prizadevanja, kompromisov, potrpljenja in strpnosti.
Ludus ali ›najstniška zaljubljenost‹: Grki so jo definirali kot igrivo ljubezen, ki je najbolj pogosta med mladimi zaljubljenimi pari.
Storge ali družinska ljubezen: Čeprav spominja na prijateljsko ljubezen brez fizične privlačnosti, je v prvi vrsti povezana z družino. Gre za zelo naravno obliko naklonjenosti, ki jo občutijo starši in njihovi otroci. Vzpostavi se lahko tudi med prijatelji iz otroštva, ki odnos gojijo celo življenje.
Mania ali obsesivna ljubezen: vrsta ljubezni, ki partnerja vodi v norost oz. obsesivnost. Pojavi se, ko pride do neravnovesja med erosom in ludusom. V tem primeru je ljubezen sredstvo za razreševanje lastnih težav – potrebe po samopotrjevanju ali nizke samozavesti. Taka oseba ljubi in želi biti ljubljena, zato da v okolju dobi občutek vrednosti. V takih odnosih pogosto pride do posesivnosti in ljubosumja, posebej če tudi drugi partner ne izkazuje enako intenzivne manije.
Philautia ali ljubezen do sebe: Grki so menili, da če hočemo skrbeti za druge, moramo najprej znati poskrbeti zase. Tukaj ne govorimo o nezdravi nečimrnosti in egoizmu, kjer je v ospredju osebna slava, dobiček ali bogastvo. Philautia je zdravo samozavedanje, notranja moč, da se človek v svoji koži dobro počuti in se ima rad, kar mu omogoča, da lahko ljubi tudi druge. Ne moremo namreč deliti tistega, česar nimamo. Če se ne ljubimo, potem tudi drugega ne znamo imeti radi. Pomembno za resnično radost je torej, da najdete to brezpogojno ljubezen do sebe.
Agape: Grki so za najvišjo vrsto ljubezni označili agape. Ta vrsta ljubezni je za vsakega najpomembnejša. Gre za nesebično, brezpogojno ljubezen.
Mnogi jo imenujejo duhovna ljubezen, pri kateri gre za neskončno sočutje in empatijo. Je najčistejša oblika ljubezni brez želja in pričakovanj, ki traja ne glede na pomanjkljivosti in napake. Agape poznamo kot božansko resničnost: ljubezen, ki sprejema, odpušča in verjame v najboljše.
Najpomembnejša lastnost pravega čaščenja Boga, ki ga tako loči od drugih oblik čaščenja, je prav ljubezen agape. Jezus je zato upravičeno takole navedel največji zapovedi: »Prva je: … Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje. Druga je ta: Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe. Večje od teh ni druge zapovedi.« (Evangelij po Marku 12,29–31) Apostol Pavel je poudaril ljubezen v 13. poglavju Prvega pisma Korinčanom. Zatem ko je prikazal, da je ljubezen najpotrebnejša lastnost, je sklenil: »Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen.« (Prvo pismo Korinčanom 13,13) Jezus je poudaril, da bo ljubezen razpoznavni znak njegovih učencev (Evangelij po Janezu 13,35).
Apostol Pavel je o ljubezni v 13. poglavju Prvega pisma Korinčanom, v vrsticah 4 do 8, naštel devet reči, kaj ljubezen ni, in sedem, kaj je. Tako ljubezen ni »nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice.« Ljubezen pa je »potrpežljiva, dobrotljiva … veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« Ljubezen (agape) je res najodličnejša lastnost, ki jo moramo kristjani gojiti – glede na oboje, kaj to ni in kaj je. Ljubezen nam je namreč izlita v srce. »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Pismo Rimljanom 5,5) Kot Božji otroci bi morali vedno sodelovati s Svetim Duhom, da bi bila v naših življenjih ljubezen razvidna kot sad Božjega Svetega Duha. Tako bomo podobni Bogu, saj – ne pozabimo: »Bog je ljubezen.«
Z.M.