Hits: 35
»Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. 9 Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: ›Kje si?‹ 10 Rekel je: ›Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.‹« (Prva Mojzesova knjiga 3,8–10)
Teh nekaj besed opisuje vso dramo človeštva in Boga po tem, ko je greh vstopil v človekovo srce in ga je neposlušnost oziroma poslušnost napačnemu glasu privedla do nagote. Človek je bitje odnosa, ustvarjen za to, da je grešen. Greh je to povezavo pretrgal in človek je prvič zaznal, da ni zadosten, da mu nekaj manjka, da je nag. Ta golota je prav v odsotnosti odnosa, ki je bil varen in topel, je v zavedanju svoje krhkosti in posledično ogroženosti.
Človek po grehu je prestrašen, zaveda se, da mu lahko vsak škodi, zato mu je vsak tudi nasprotnik. Celo Bog, celo tisti, ki ga je ustvaril in ga ljubi. Človek se zato skrije, in sicer zaradi preprostega nagiba po samoohranitvi, a doseže prav nasprotno, saj beži od vira svoje varnosti in blagoslova.
Po padcu v greh Bog ni imel več dostopa do človeškega srca, kajti to se je pričelo skrivati vsakič, ko ga je želel obiskati, ga obleči ali mu pomagati. Ogrožen človek ne ve več, kdo je zanj in kdo proti njemu, zato je nenehno na begu, na preži, ogrožen in previden. Za vsak slučaj. Ker nikoli ne veš … Tudi pri Bogu.
To je rana kače, ki nas je ranila v peto. Toda takoj po padcu v greh Gospod že napove, da bo glava te kače strta. Gospod takoj napove, kako bo vladalo sovraštvo med kačo in ženo, med njenim zarodom in ženinim zarodom.
»Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« (Prva Mojzesova knjiga 3,15)
Bog se torej tudi po grehu postavi na stran človeka. Ne pusti ga temi, ampak jasno pokaže mejo. Človek ni ustvarjen za zlo, ne prepusti ga kači, četudi si ta to želi. Jasno ji da vedeti, da je človeštvo njegovo, po njegovi podobi in podobnosti, zato s to napovedjo jasno opozori na razkorak med človeštvom in zlom. To dvoje v Božjih očeh ni enako, kajti Božji namen je, da je človek namenjen svetlobi in dobremu. Res nas je zlo ranilo v peto, toda Gospod, naš Oče, je v svojem Sinu pripravil tistega, ki je kači strl glavo in smrti odvzel njen pravi strup.
Od takrat, od odrešenja naprej, je človeštvo sicer pičeno, kar pomeni, da nismo imuni na skušnjavo, na sikanje te kače, vendar je glavni smrtni strup premagan. Smrt – posledica greha – je premagana, vrata v raj so odprta. V Sinu, kajti samo v Sinu imamo dostop do novega načina bivanja, ki je odrešenost, ljubljenost, neogroženost.
Ostajamo pičeni, ostajamo zaznamovani z grehom, ki še sika, vendar v Sinu usposobljeni, da se temu sikanju upremo in svojo voljo odpremo Očetovi. Ta pa je, da bi bili obdani z Ljubljenim, da bi bili oblečeni v Sina in postali otroci luči. Tiste Luči, ki sveti od znotraj.
Bodimo predvsem pozorni na Luč, ki je že v nas, luč miru, ki ni zunaj nas, ni nekaj, po kar moramo iti, ampak je tiho prižgana v nas. Bolj ko bomo dajali prostor tej luči, bolj bomo sijali tudi sami, bolj bo ta plamen gorel in postajal ogenj Svetega Duha, ki ima moč, da prebuja mnoge ter jih vrne v Očetovo naročje.
Z.M.