Hits: 71
Predstavljajmo si, da se sprehajamo po središču mesta Ljubljane, ko naenkrat k nam pristopi novinar in nam postavi nenavadno vprašanje. »Kaj mislite vi, kdo je Jezus Kristus?«
Našel vas je nepripravljenega, zavedate se, da kamera teče in da morate nekaj povedati. Verjetno vas je strah, saj niste imeli časa za razmislek, po glavi vam rojijo vprašanja, kdo vas bo gledal in kako ste oblečeni. Ste že bili kdaj v takšni situaciji? In ker morate nekaj povedati, poveste prav to, kar vam najprej pade na pamet.
»Dober človek … Božji Sin … prerok … galilejski rabin … učitelj Božjega zakona … utelešenje Božje ljubezni … reinkarniran duhovni mojster … revolucionar … Mesija Izraela … Odrešenik … moder človek iz prvega stoletja … človek kot vsak drug človek … kralj kraljev … napačno razumljen učitelj … gospodar vesolja … norec, ki je mislil, da je Božji Sin … sin človekov … izmišljotina zgodnje cerkve.«
Kaj bi ti odgovoril, če bi ti danes novinar zastavil isto vprašanje:
»Kdo je Jezus?«
Današnja zgodba iz Evangelija po Marku pravi, da se je glas o človeku, ki je prišel v Kafarnaum, zelo hitro razširil po vseh krajih. »Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: ›Kdo je to? Širi nov nauk, ampak z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.‹« (Evangelij po Marku 1,27)
Ljudje so osupnili nad tem novim naukom z oblastjo. Želeli so videti tega človeka, ga spoznati in izvedeti več o njem. Ta človek je namreč obiskoval njihova mesta in kraje v pokrajini Galileji. Med obiskovanjem pa mu je naproti prišel nek gobavec.
Preberimo Evangelij po Marku 1,40–45:
»K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: ›Če hočeš, me moreš očistiti.‹ Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: ›Hočem, bodi očiščen!‹« (v. 40–41)
Gobavost je bila huda in zelo nalezljiva bolezen. Veliko bolj nevarna kot covid-19. Še vedno obstaja v nekaterih predelih sveta, posebej v Indiji. Se še spomnite matere Tereze, ki je služila v Indiji ravno gobavcem? Po židovskih zakonih na podlagi Mojzesovega zakona so bili gobavci izolirani iz družbe in niso smeli priti v stik z drugimi ljudmi.
V Tretji Mojzesovi knjigi 13,45–46 beremo:
»Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brke in naj kliče: ›Nečist, nečist!‹ Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!«
Si predstavljate stanje in življenje gobavca? Izgledalo je nekako tako:
1. Fizično – njegovo telo je dobesedno gnilo, trohnelo. Na njegovem telesu so se razvijale bele lise. Od teh lis mu je gnitje tkiva pronicalo do kosti. Dokler mu končno niso odpadli prsti na rokah in nogah, nos itd. V Jezusovem času še ni bilo zdravila za gobavost.
2. Družabno, socialno – živel je v popolni izolaciji. Ko se je srečal s kakšno osebo, je moral vpiti: »Nečist, nečist!« Ni imel prijateljev, bil je sam. Nihče se ga ni smel dotakniti. Lahko je živel samo z drugimi gobavci.
3. Duhovno – izključen je bil iz templja. Ni mogel obiskati bogoslužja. Ni mogel poslušati Božje besede. Ni mogel sodelovati pri petju ali žrtvovanju.
4. Čustveno – stran od družine, ljubljenih. Stran od svoje žene. Brez dotikov, objemov otrok in žene – moža. Sam – osamljen. Brez upanja.
Jezusu se je gobavec zelo smilil. Na njegovo vprašanje, ali ga hoče ozdraviti, je brez obotavljanja rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In kaj se je zgodilo?
»Gobe so takoj izginile in bil je očiščen.« (v. 42)
Ljudje so bili vzhičeni. Kaj takega? Kdo je Jezus, so se spraševale množice. Ljudje so vedeli, da mora priti napovedani Mesija, ki bo imel božansko moč ter jih bo osvobodil oblasti Rima in ozdravil vseh vrst bolezni. Ali je to ON?
Ali ti veš, kdo je Jezus? Si se kdaj vprašal? Si kdaj raziskoval? Ali pa spadaš v množico, ki ugiba, sklepa, predvideva? Ga ti poznaš? Kdo je Jezus? Odgovor dobimo v preroku Izaiji 61,1–3:
»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti, dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse, ki žalujejo, da se obrnem k žalujočim na Sionu in jim dam venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha. Imenovali se bodo Hrasti pravičnosti, Gospodov nasad za njegovo poveličanje.«
Iz prerokbe vemo, da je Jezus obljubljeni Božji Maziljenec, Mesija. Bog v podobi človeka. Bog, ki dela čudeže. Bog, ki lahko osvobodi človeka vsake oblike suženjstva in ozdravi vsako bolezen.
Tudi mi danes bi bili navdušeni nad takimi Božjimi čudeži, kajne? Novinarji bi o tem pisali na vseh omrežjih. Kako bi bili ponosni, če bi bili zraven in vse to videli.
V tej zgodbi pa se zgodi nekaj drugega. Jezus ozdravljenemu prepove, da bi o tem govoril. Rekel mu je:
»Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« (v. 43–44)
Zakaj je Jezus tako nenavadno odposlal ozdravljenega? Zato, ker je vedel, da ljudi zanimajo samo čudeži, ozdravljenja, svoboda od rimske oblasti, gostije na račun drugih … Jezus pa ni prišel zaradi teh razlogov, kljub dejstvu, da je naredil veliko čudežev. Zato je ozdravljenemu zabičal, naj o tem ne govori nikomur, ker je vedel, da bodo množice hrumele za njim zaradi napačnih motivov. Kajti kaj pomaga človeku, da ozdravi in si izboljša življenje za kratek čas, umre pa v svojih grehih in je pogubljen za vso večnost? Kaj bolj zanima tebe, čudeži ali večno življenje?
Jezus je želel s človekom vzpostaviti odnos – prijateljstvo. Kot smo slišali pred 14 dnevi v pridigi, je Jezus želel ljudem odpustiti grehe. To je bilo najpomembnejše. Jezus še vedno odpušča tudi danes!
Kaj ti pomaga, če imaš znanja vsega sveta, bogastva, ki čez noč splahnijo (pomislite na ukrepe proti Rusiji …)? Vse lahko v trenutku izgubiš. Pride demenca, izgubiš vse znanje … Če pa imaš odpuščanje grehov, imaš večno življenje.
Ali imaš odpuščanje grehov?
Malo kasneje je Jezus to razložil v Evangeliju po Marku 8,35–37:
»Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Kaj bi človek lahko dal v zameno za svoje življenje?« Kje je potem rešitev?
Rešitev je v Jezusu, ki edini daje pravo in večno življenje. Ko je Jezus pred 2000 leti zapustil to zemljo, je za seboj pustil nekaj sto učencev v Izraelu. To je vse, kar je zapustil.
Samo danes pa več kot dve milijardi kristjanov, ki nosijo njegovo ime. Ta drobna skupina privržencev se je razširila na vse narode na vseh celinah. Na tisoče se jih vsak dan pridruži njegovim vrstam.
Zgodovina kaže, da Jezus Kristus še naprej spreminja življenja že 21 stoletij po tem, ko je hodil po prašnih cestah Galileje in se pogumno podal po ozkih tlakovanih ulicah Jeruzalema. Kljub temu je danes najvplivnejša oseba v vsej človeški zgodovini. John Lennon je mrtev, Jerry Garcia je mrtev, Michael Jackson je mrtev, Karl Marx je mrtev, Napoleon je mrtev. Toda Jezus Kristus je živ! Res je, samo Jezus živi!
Poslušajte besede Napoleona Bonaparteja, potem ko je bil izgnan iz Francije. Ko je razmišljal o svojih podvigih v Evropi v primerjavi z Jezusovo zapuščino, je prišel do naslednjega zaključka: »Povem vam; Jezus Kristus ni bil samo človek. Med njim in vsako drugo osebo na svetu ni možna primerjava. Aleksander, Cezar, Karel Veliki in jaz smo ustanovili velika cesarstva; toda od česa so bila odvisna naša kraljestva? Sile in smrti. Samo Jezus je ustanovil svoje kraljestvo iz ljubezni do ljudi, da bi bilo danes na milijone ljudi pripravljeno umreti zanj.«
Kdo je Jezus zate? Je samo dober učitelj, čudodelec, zdravnik? Če ni več od tega, boš izgubil svoje življenje. Če je več od tega, potem je tvoj Odrešenik. Odrešenik je samo eden, in to je samo Jezus Kristus. On je prišel na prvem mestu, da umre za grehe vsakega človeka na tem svetu in da vsakemu da večno življenje po veri vanj. To je bil glavni razlog, zakaj je Jezus prepovedal gobavcu, da govori o čudežu ozdravljenja. Kajti razlika med ozdravljenjem in odpuščanjem grehov je astronomska večnost.
Danes praznujemo spomin odpuščanja grehov v Jezusu Kristusu ter pristen odnos in druženje z Bogom. Jaz ga praznujem, ker mi je Jezus odpustil grehe. Vabim te, da ga praznuješ z menoj. Ne moreš ga praznovati z mano, če nisi priznal Jezusa za Odrešenika svojih grehov.
Odpuščanje grehov je največ, kar se da dobiti na tem svetu. Če še nimaš odpuščanja grehov, sprejmi Jezusa zdaj, tako da mu poveš: »Jezus, odpusti mi grehe. Verujem vate in bodi moj Odrešenik.« Če to veruješ v srcu in z usti poveš na glas, si odrešen in lahko zdaj z mano praznuješ odpuščanje grehov.
Zvonko Turinski – pastor Evangelijske krščanske cerkve v Ljubljani