Hits: 42
»Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹ In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.« (Evangelij po Janezu 20,19–20)
Janez, ki je bil navzoč z drugimi učenci v dvorani zadnje večerje tistega večera, prvega dne po soboti, poroča, da je Jezus prišel v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« in »jim je pokazal roke in stran«, pokazal jim je svoje rane. Po tem so oni prepoznali, da ni bila prikazen, temveč on, Gospod, in bili so polni veselja. Čez osem dni je Jezus zopet prišel v dvorano zadnje večerje ter Tomažu pokazal svoje rane, da bi se jih dotaknil, kakor je on sam želel, da bi lahko veroval ter postal tudi on priča vstajenja.
Jezusove rane so dokaz Božjega usmiljenja. Naš Gospod preko evangelija kaže svoje rane. To so rane usmiljenja. Res je, Jezusove rane so rane usmiljenja. »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Prvo Petrovo pismo 2,24)
Jezus nas vabi gledati te rane, vabi nas, da se jih dotaknemo, kakor je to storil s Tomažem, da bi ozdravil našo nevero. Predvsem pa nas vabi, da vstopimo v skrivnost teh ran, ki je skrivnost njegove usmiljene ljubezni.
Po njih, kakor v razsvetljenem tunelu, lahko vidimo vso Kristusovo in Božjo skrivnost, njegovo trpljenje, njegovo zemeljsko življenje, polno sočutja do malih in bolnih, njegovo učlovečenje v Marijinem telesu. Lahko se vrnemo nazaj v vso zveličavno zgodovino, do prerokb, posebno tistih o Jahvejevem služabniku, psalmov, postave, zaveze, vse do osvoboditve iz Egipta, do prve pashe in krvi zaklanih jagnjet. Potem pa še nazaj do očakov, do Abrahama, do noči časov, do Abela torej in njegove krvi, ki vpije z zemlje. Vse to lahko vidimo po ranah križanega in vstalega Jezusa.
Vsakdo od nas lahko pritrdi besedam, ki jih je Marija izrekla v svoji hvalnici: »Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo.« (Evangelij po Luku 1,50)
Pred tragičnimi dogodki človeške zgodovine včasih obstanemo kot potlačeni ter se sprašujemo, zakaj? Človeška zloba lahko odpre v svetu prepade, velike praznine, praznine po ljubezni, praznine po dobrem, praznine po življenju. Ob tem se začnemo spraševati, kako naj zapolnimo te prepade? Za nas je to nemogoče, samo Bog lahko zapolni te praznine, ki jih je zlo naredilo v naših srcih in v naši zgodovini. Jezus, ki je postal človek in je umrl na križu, lahko napolni prepad greha s prepadom svojega usmiljenja.
Preko telesnih ran se nam razodeva nedoumljiva požrtvovalna ljubezen Kristusovega srca, postane očitna skrivnost ljubezni in se pokaže drobovje oziroma notranjost usmiljenja našega Boga. Poglejmo torej pot, ki nam jo je Bog odprl, da bi končno lahko izšli iz sužnosti zla ter smrti in prešli v deželo življenja ter miru. Ta pot je on, Jezus, Križani in Vstali, ter njegove rane, polne usmiljenja.
Svetopisemski primeri nas učijo, da se svet začne spreminjati s spremenjenjem lastnega srca, in to se zgodi po Božjem usmiljenju. Zaradi tega bo, bodisi pred lastnimi grehi kakor pred velikimi tragedijami sveta, vest vznemirjena, ne bo pa zlomljena, saj se bom spominjal Gospodovih ran. Kajti ranjen je bil zaradi naših prestopkov (Izaija 53,5). Kaj je torej tako smrtnega, da ne bi moglo biti rešeno s Kristusovo smrtjo?
S pogledom, zazrtim v rane vstalega Jezusa, lahko pojemo s Cerkvijo, njegovim telesom na zemlji: »Njegova zvestoba in ljubezen traja na veke« (Psalm 117,2), njegovo usmiljenje je večno. S temi v srce vtisnjenimi besedami hodimo po poteh zgodovine z roko v roki z našim Gospodom in Odrešenikom, ki je naša pot, resnica in življenje ter naše upanje.
Z.M.