Views: 49
»Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: ›Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?‹ In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: ›Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.‹ In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.« (Evangelij po Marku 6,1–6)
Jezus v domačem kraju naleti na odpor. Vsem se zdi nemogoče, da bi bil tesarjev sin lahko kaj več kot le tesar. Ker poznajo vse njegove domače, je njihovo sklepanje za Jezusa nepremagljivo. Jezusov nastop zbudi samo odpor. Ko to začuti, ne more mimo tega. Takšen upor ga ustavlja, da bi tam delal čudeže. Zaveda se, da bo vse naletelo le še na večji odpor.
Kaj se zgodi, da običajno držijo Jezusove besede: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši?« Zakaj tako?
Mogoče bo lažje, če se ozremo po tem, kako Jezus pristopa k različnim ljudem. Ali lahko v njegovem pristopu odkrijemo tisto, kar nam manjka, da bi gledali drugače? Poglejmo torej, kako je Jezus ravnal s posameznimi ljudmi:
Rimski stotnik – prosi Jezusa, naj mu ozdravi bolnega sina. »Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: ›Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.‹ Jezus mu je rekel: ›Pridem in ga ozdravim.‹ Stotnik pa mu je odgovoril: ›Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: »Pojdi« in gre; in drugemu: »Pridi« in pride; in svojemu služabniku: »Stôri to« in stori.‹ Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: ›Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere!‹« (Evangelij po Mateju 8,5–11)
Cestninar – Jezus ga sam povabi, naj hodi za njim. »Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: ›Hôdi za menoj!‹ In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: ›Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?‹ On pa je to slišal in rekel: ›Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.‹« (Evangelij po Mateju 9,9–13)
Žena, zasačena pri prešuštvovanju – farizeji jo pripeljejo k Jezusu. »Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: ›Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.‹ Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje.« (Evangelij po Janezu 8,6–9)
Kaj torej lahko razberemo iz Jezusove drže do ljudi? Da jih preprosto nikoli ne postavlja v neke kalupe, ampak jih hoče videti osebno ter verjame v njihovo dobro. Rimski stotnik je oficir okupatorske vojske, vendar Jezus v njem vidi človeka, ki mu lahko oznani odrešenje. Noče postavljati ljudi v vnaprej določene okvire: prijatelj/sovražnik, naši/vaši ipd. Prav tako nima pomislekov, da bi poklical cestninarja Mateja. Hoče verjeti, da se vsakdo lahko spremeni. Čeprav svari pred zapeljivostjo bogastva in drugimi skušnjavami tega sveta, verjame, da lahko Matej življenje spremeni. Nič drugače ne pristopa k grešnici, ki je bila vsem znana. V njej vidi ženo, ki išče ljubezen, in verjame, da lahko to ljubezen najde v novem življenju.
Sprašujem se, kako je mogoče gledati tako drugače. Poleg vsega Jezus ve, da se bodo mnogi obrnili proti njemu. Kljub temu vztraja, ker vidi v tem edino srečo tako zase kot za druge. Kje Jezus črpa moč za takšen pogled? V molitvi se obrača k svojemu Očetu, o katerem govori, da kot Bog pošilja dež nad pravičnimi in krivičnimi, dobrimi in hudobnimi.
Naše odnose premalo zaznamuje molitev in odnos z Bogom. Preveč smo zemeljski in preveč ostajamo v tem svetu koristi in posvetnosti. Preveč se delimo na naše in vaše, na dobre in slabe, leve in desne itd. Jezus nas s svojo držo vabi, da vidimo človeka v globini in verjamemo v Božjo podobo, ki je v njem. Samo tako bo Bog lahko ozdravljal naše odnose in, če hočete, delal čudeže.
Z.M.