Views: 36
»Bil je mož iz Ramatájim Cofíma, z Efrájimskega pogorja, ime mu je bilo Elkaná, sin Jeroháma, sinú Elihúja, sinú Tohuja, sinú Cufa, Efratejec. Imel je dve ženi; eni je bilo ime Ana, drugi je bilo ime Penína. Penína je imela otroke, Ana pa ni imela otrok. Mož je hodil leto za letom iz svojega mesta molit in darovat GOSPODU nad vojskami v Šilu. Tam sta bila GOSPODOVA duhovnika dva Élijeva sinova, Hofní in Pinhás. Bil je dan, ko je Elkaná daroval. In dal je deleže svoji ženi Peníni in vsem njenim sinovom in hčeram. Ani pa je žalosten dal le en delež, čeprav je Ano ljubil, a GOSPOD je zaprl njeno naročje. Njena tekmica pa jo je tudi nenehno žalila, da bi jo dražila, kajti GOSPOD je zaprl njeno naročje. Tako se je dogajalo leto za letom; kadar koli je prišla h GOSPODOVI hiši, jo je tako žalila, da je jokala in ni jedla. Njen mož Elkaná pa ji je govoril: ›Ana, zakaj jokaš? Zakaj ne ješ? Zakaj je tvoje srce žalostno? Ali ti nisem jaz boljši kot deset sinov?‹ Ko so se v Šilu najedli in napili, se je Ana vzdignila; duhovnik Éli pa je sedèl na stolu pri podboju GOSPODOVEGA svetišča. Z bridkostjo v duši je molila h GOSPODU in silno jokala. Naredila je zaobljubo in rekla: ›GOSPOD nad vojskami, če se boš hotel ozreti na stisko svoje dekle in se me boš spomnil in ne boš pozabil svoje dekle ter boš dal svoji dekli potomca, ga bom darovala GOSPODU za vse dni njegovega življenja in britev naj ne pride na njegovo glavo.‹« (Prva Samuelova knjiga 1,1–11)
Današnji odlomek pripoveduje zgodbo o starših preroka Samuela. Elkaná je imel dve ženi: Ano, ki je bila nerodovitna, in Peníno, ki je imela otroke. Namesto da bi Penína tolažila Ano, ni zgubljala priložnosti za poniževanje ter trdo ravnanje z njo, da jo je s tem spomnila na njeno nerodovitnost. To se kar ni nehalo, saj se je to, kot beremo, dogajalo leto za letom (v. 6,7). Za Ano je bilo to resnično zelo boleče.
Tudi v drugih odlomkih Svetega pisma se dogaja podobno, kot na primer:
1) med Hagáro in Sarájo, Abramovima ženama. Saraja je bila nerodovitna. »Sarája je rekla Abramu: ›Ti si kriv, da me žali. Dala sem ti svojo deklo v naročje, ko pa je videla, da je spočela, me je začela zaničevati.‹« (Prva Mojzesova knjiga 16,5a)
2) Iz slabotnejšega se norčujejo in ga zaničujejo tudi moški, kot v primeru Goljata, ki je zaničeval Davida: »Ko je Filistejec pogledal in videl Davida, je začutil do njega prezir, kajti bil je mladenič, rdečkast in lep na pogled. Filistejec je rekel Davidu: ›Sem mar pes, da prihajaš k meni s palicami?‹ In preklinjal je Davida pri svojih bogovih. Potem je Filistejec rekel Davidu: ›Pridi k meni, da dam tvoje meso pticam neba in živalim polja!‹« (Prva Samuelova knjiga 17,42–44)
3) ali pa žena, ki zaničuje trpečega moža, kar je počela Jobova žena. »Tedaj mu je rekla njegova žena: ›Ali se boš še oklepal svoje popolnosti? Boga prekolni in umri!‹« (Job 2,9)
Vprašajmo se, kaj je v notranjosti teh oseb. Kaj je v nas, kar nas žene v to, da zaničujemo, slabo ravnamo ali pa se norčujemo iz slabotnejših? Če se kdo spravi na močnejšega, se verjetno iz zavisti. Ampak na slabotnejšega? Kaj je v nas, kar nas žene v to? Je kot neka navada, kot da bi imeli potrebo zaničevati drugega, da bi se počutili varnega. Kot potreba je.
To se dogaja tudi med otroki. Ko sem bil še majhen, se spomnim, da so se otroci v šoli pogosto norčevali iz šibkejših. Kolikšna zloba je celo v otrocih, da se znesejo nad šibkejšim. Tudi danes se to nenehno dogaja po šolah s pojavom ustrahovanja, spravljanja na šibkejše, tiste, ki so debeli, ki so takšni in takšni, ki so tujci ali so črni … spravljati se na druge, spravljati se na druge … otroci, mladostniki … Torej ne samo Penína, Hagára in Jobova žena, celo otroci. To pomeni, da je v nas nekaj, kar nas žene v to, da se spravimo nad slabotnejšega. Verjamem, da je to sled izvirnega greha.
Zakaj hočemo drugega izničiti? To je satanovo delo. Morda bi psihologi dali svojo razlago glede te volje po izničenju drugega, ker je slabotnejši, vendar pa sem jaz prepričan, da je to sled izvirnega greha. To je satanovo delo. Satan namreč nima sočutja. Ko imamo dobro željo, da naredimo dobro delo, delo dejavne ljubezni, je Sveti Duh tisti, ki nas navdihuje. Ko pa opazimo v sebi željo, da bi napadli nekoga, ker je slabotnejši, je to brez dvoma hudič. Kajti hudičevo delo je napadati slabotnega.
Kaj nam je kristjanom storiti? Pomislimo na Ano, ki jo je Penína iz leta v leto zaničevala. Vprašajmo se, zakaj je Ana tako dolgo prenašala takšno stanje? Zakaj morda tudi ti prenašaš zaničevanje, ki ga satan po ljudeh naslavlja nate? Kako je Ana prekinila ta začarani krog zaničevanja?
Odgovor lahko najdemo v deveti in deseti vrstici današnjega odstavka: »… se je Ana vzdignila; z bridkostjo v duši je molila h GOSPODU in silno jokala.« (v. 9, 10)
Ja, Ana se je odločila (ko je vstala) in si rekla, dovolj je. Ni bila več pripravljena ponavljati istega vzorca, v katerem je igrala vlogo žrtve zaničevanja. Vzdignila se je. In to, kar je storila potem, je ključnega pomena. Ni se obrnila po pomoč k svojemu možu, ni napadla Penine, ne z obtoževanjem, ne z jokanjem, ne s samopomilovanjem. Pomoči torej ni iskala pri človeškem viru. Obrnila se je k živemu Bogu in pred njim izlila svojo dušo. Takrat je izkazala vero v to, da ji lahko le on da tisto, po čemer hrepeni njeno srce. Zelo preprosto, toda ko beremo to zgodbo, se lahko vprašamo, zakaj je bilo potrebno toliko let trpljenja, toliko let ponavljanja enega in istega vzorca prenašanja zaničevanja. Vendar če smo iskreni, se tudi v svojem življenju znajdemo v situacijah, ko pogosto ne vidimo poti ven. Pogosto se obračamo na druge ljudi ali pa krivimo samega sebe in preprosto tavamo v temi in ponavljamo iste vzorce. Če se vam to dogaja, je čas, da temu naredite konec. Vstanite, tako kot je to storila Ana, in se obrnite k živemu Bogu, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. In ko izlijete svojo dušo, svoje srce in svojo prošnjo neposredno njemu, kaj lahko pričakujete?
V nadaljevanju te zgodbe beremo, da je Ano, ko je pričela moliti k Bogu, opazoval duhovnik Éli. Opazoval je njeno vedenje in videl, da premika ustnice, glasu pa od nikoder, ter jo zato po krivici obtožil, da je pijana:
»In ko je dolgo molila pred GOSPODOM, je Éli pazil na njena usta. Ana je govorila v svojem srcu, samo njene ustnice so se premikale, njenega glasu pa ni bilo slišati, zato jo je Éli imel za pijano. Éli ji je torej rekel: ›Doklej boš pijana? Strezni se od svojega vina!‹« (Prva Samuelova knjiga 1,12–14)
Toda Ana je bila odločna in se ni dala zmesti. Iz tega se lahko naučimo nekaj zelo pomembnega. Kakor hitro svoje srce izlivamo Bogu, je pogosto tu nekdo, da bi nas spotaknil. Toda ona se ni pustila spotakniti, kajti zavedala se je, da moli h Gospodu, živemu Bogu, in posledično je od Gospoda dobila to, kar je prosila.
V sporočilu te zgodbe jasno vidimo, da je za to, da premagamo demonskega duha zaničevanja, ključno to, da se odločimo (vstanemo) in v molitvi Bogu izlijemo svoje srce. Toda pozor, ko bomo to počeli, lahko pričakujemo intenziven napad demonov skozi slabo vest ali ljudi, ki nam bodo skušali okrepljeno vzbuditi občutek nevrednosti, ničvrednosti. Zelo pomembno je to, da vemo, da imamo ključ zmage v svojih rokah. Ne smemo se pustiti prepričati sovražniku, da smo ničvredni, saj bi potem obupali in bi tudi naše prepričanje v to, da nas je Bog slišal ter nam že dal, kar smo prosili, splahnelo. Poglejmo, zakaj je tako pomembno, da se ne pustimo prepričati v lastno nevrednost in se ozremo v globočino Božjega razodetja, milosti in moči, ki se je razodela v Kristusu.
»Kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin? Kdor veruje v Božjega Sina, ima pričevanje v sebi. Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja. To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina. In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili. (Prvo Janezovo pismo 5,4.5.10–12.13–15)
Uboštvo, ponižnost, pobitost in tudi zaničevanje je obdajalo Besedo, ki je postala meso; mi pa iz temine, s katero je obdana ta Beseda, Kristus, ki se je učlovečila, razumemo nekaj, slišimo glas, uvidimo vzvišeno resnico. Vse to je Bog storil iz ljubezni in nas vabi samo k ljubezni, govori nam samo o ljubezni, dokazuje nam samo ljubezen. Ja, mi imamo v sebi Sina in s tem večno življenje. Kje je potemtakem tu še prostor za prepričanje, da smo nevredni in se pustimo sovražniku zaničevati? Ko se z gotovostjo zavedamo, da imamo v sebi Kristusa in večno življenje, smo tudi trdno prepričani, da nas Bog sliši, in še več: »… če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.« (v. 15) To je gotovost, h kateri nas vabi Gospod, to je naša vera, ki premaga ta svet in prekine sleherni začarani krog zla in nasprotnikovega zaničevanja. Vsak, kdor ostane v Bogu, vsak, ki je rojen iz Boga, vsak, kdor ostane v ljubezni, premaga svet; in zmaga je naša vera. Nikoli, nikoli ne pozabimo te resnice in jo globoko v svojem srcu ohranjajmo vedno živo. Z naše strani gre za vero, s strani Boga pa je Sveti Duh, ki naklanja to milost, da ostajamo v Bogu. Z naše strani: vera. »To je zmaga, ki premaga svet: naša vera!« Naša vera zmore vse. Je zmaga! Dobro bi bilo, da bi to vsak dan večkrat ponovili tudi sami sebi, saj smo velikokrat poraženi kristjani. Cerkev je žal polna poraženih kristjanov, ki ne verjamejo, da je vera zmaga, ki ne živijo te vere. Če te vere ne živimo, pride do poraza, in tako zmaga svet, zmaga vladar sveta in nas prepriča, da nismo vredni in da nas Bog ne ljubi.
In kako lahko vem, da dobro izpovedujem vero? Obstaja znamenje: kdor dobro izpoveduje vero, je zmožen častiti Boga. Vemo, kako Boga prositi, se mu zahvaljevati, a častiti Boga je nekaj več. Samo kdor ima trdno vero, je zmožen čaščenja. Prva pomembna drža je torej izpovedovati vero in jo varovati. Druga pa: izročiti se. Na čaščenje in slavljenje Boga glejmo tako, da se mu izročamo, prepuščamo. Ta izročenost nas vodi k neuničljivi veri in trdnemu upanju. Prepustimo se mu!
Molitev:
O Gospod, Aba, Očka, moj Bog, prosim te za dar, ki ga nujno potrebujem. Usmeri barko mojega življenja k sebi, v tihi pristan vseh duš, ki jih pretresa vihar. Pokaži mi smer, ki naj jo izberem, in v meni obnovi duha krotkosti. Naj tvoj Sveti Duh brzda mojo nestanovitnost; vodi in okrepčaj me, da bom deloval v svoje dobro, da bom spoštoval tvoje zapovedi ter se vedno zavedal tvoje veličastne in poživljajoče navzočnosti. Oče, v tvoje roke izročam svojega duha. Sprejmi mojo dušo v svoj objem. Ohrani in varuj jo pred vsemi mislimi, s katerimi ti ne prinašam veselja. Daj mi, da verujem, tudi če vsi kričijo, naj ne verujem, ker sem svojo vero utemeljil na tebi, svojem Bogu, v svojem Bogu, ki se ne spreminja, na svojem Bogu, ki je ljubezen. Verujem, čeprav je vse videti mrtvo. Verujem, četudi kdaj izgubim vso voljo do življenja. Verujem, ker sem postavil svoje življenje na resničnih besedah, na prijateljskih besedah, na besedah tebe, svojega Boga. Verujem, četudi vse nasprotuje tvojemu obstoju. Verujem, tudi če čutim le žalost, saj si ti, Gospod, moj prijatelj in zato ne ostajam v dvomu, ampak nadaljujem v veri. Verujem, četudi vidim ljudi ubijati. Verujem, tudi če vidim otroke jokati, saj sem se naučil z gotovostjo, da ti prihajaš na srečanje z menoj v najtežjih urah, s svojo ljubeznijo in svojo lučjo. Verujem, a povečaj mojo vero. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.