Hits: 19
»Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: ›Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.‹ On pa je odgovoril: ›Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹ Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: ›Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹ Jezus mu je odgovoril: ›Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹ Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: ›Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.‹ Jezus mu je tedaj dejal: ›Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹ Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.« (Evangelij po Mateju 4,1–11)
Duh je odvedel Jezusa v puščavo, »takoj nato,« reče evangelij, po tistem nemara čudežnem dogodku ob krstu v Jordanu. Res, takoj po tistem lepem sporočilu: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Evangelij po Marku 1,11) se za Jezusa začenja puščava, kjer »je bil med zvermi in so mu stregli angeli.« (Evangelij po Marku 1,13) Puščava, kraj smrti in kraj tišine, kraj, kjer je umrlo staro izraelsko ljudstvo in se rodilo novo, pripravljeno za obljubljeno deželo.
Med dvema stranema, med katerima se mora vsakokrat na novo odločiti, stoji človek, vedno, ne samo v puščavi, in izbira, koga bo poslušal, angele ali zveri. »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.« (Peta Mojzesova knjiga 30,19) Zato se Marku za razliko od Mateja in Luka ne zdi pomembno omeniti, v čem so bile Jezusove skušnjave, to naj bi odkril kar bralec sam, menda v primerjavi z lastnim življenjem. Bolj ga zanima trajanje teh skušnjav, 40, čas ene generacije, da bi razumeli, da je trajanje preizkušnje celotno Jezusovo življenje. Tako kot naše.
Zato pa potrebuje puščavo, zato ga Duh želi imeti tam, ker se v puščavi, v praznoti, v pomanjkanju, v izrednih razmerah, bom rekel, vedno bolje sliši, razume, spozna, katera stran je katera. V preizkušnji spoznaš prijatelja, v puščavi – in sovražnika tudi, toliko bolj brezbrižneža, kar je njegova še slabša različica. Saj je to težava dobrega in zlega, da se ne ve, katero je katero. Saj človek vendar nikdar ne izbira med dobrim in zlim, tam ni kaj izbirati, vsi vemo, kaj izbrati, kadar je stvar jasna. Ko pa je človek postavljen med izbiro med resnično dobrim in navideznim (lažnim) dobrim, v tem pridemo do težave. Koga poslušati? Ali bolje rečeno, kdo je kdo?
Zato puščava. Premišljevanja nam je namreč treba, da bi človek zmogel izbrati prav, da ne bi blodil; poslušanja, da bi slišal obe strani in še svoje srce na sredi; pomanjkanja, da bi se zavedel svojih želja in svojih resničnih potreb in da bi znal ločevati med tema dvema stvarema; pozornosti, da ga pri tem ne bi nič motilo; časa, da bi vse to razumel. Vsega tega pa ni, dokler ni v življenju puščave. Duh želi, da gremo tja, da bi spoznali troje zveri in troje angelov našega življenja.
Prva zver je zver »Hočem še«. Ta želi človeka prepričati, da si lahko z uspehi pridobi odrešenje, da bo, ko bo imel več, npr. kruha, nagrad, pohval, tudi srečnejši. Človeka pohrusta, ne da bi se tega zavedal. Druga, zver »Hočem sam«, nas pripravi k miselnosti, da človek nekaj velja šele, ko nikogar ne potrebuje. Ta ga umori s samoto. Tretja, zver »Hočem po svoje«, pa želi človeka prepričati, da mora za vsako ceno izpolniti svoje načrte in želje – in da jih lahko. Ob njej si človek razbije betico na zidu, v katerega se zaletava.
Ob njih stojijo trije angeli, Hvaležnost, Skupnost, Ponižnost. In so tu, da nam strežejo. Hrano izbere vsak sam.
Če si … Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh. Če mene moliš, bodo vsa kraljestva tvoja. Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol.
Danes se skušnjave mogoče glasijo nekoliko drugače: Če si pameten, kupi to in to, ker je v akciji. S pol denarja boš prišel do enkrat večjega dobička. Če si sposoben, bo pol sveta kupovalo tvoje izdelke. Tvegaj in bo vse tvoje, zgrabi priložnost in boš obogatel. Če si pogumen, se izpostavi v medijih in vsi te bodo slavili. Kaj boš govoril, ni pomembno, pomembno je, da te bodo videli, da si drzen, da si upaš. Vse je pravzaprav čisto lepo. Akcije, kdo jih ne pogleda in kdo si misli, da jih ponuja hudič. Mogoče pa res potrebujemo še kaj, na kar še nismo pomislili! In če je za polovično ceno mogoče dobiti enkrat več, se zagotovo izplača. Kdo ob tem pomisli, da nam je hudič ponudil čisto laž? Česar ne potrebujem, je pravzaprav greh. Greh je porabiti denar tja v en dan. Preprostost in skromnost sta kreposti, ki ju danes še kako potrebujemo. Ju ne ubijajo razne akcije, ki se obešajo po nas, da postajamo »našarjeni« kot preobložena božična drevesca?
Kdo ne bi bil rad videti pogumen in pomemben? Kdo ne bi rad požel aplavzov množice? Seveda vsak na svoj način, eni bolj na tiho, drugi bolj glasno. A nihče ni imun na priznanje. Hudič ponuja vedno nove priložnosti, da se izpostavimo in pokažemo, kako smo pogumni. Koliko »zvezdnih utrinkov« so že naredili mediji. Hudič zvabi človeka na oder in ga »upepeli«. Tako težko pa je ostajati tih, s svojo »neumno« Božjo logiko, zagovarjati vrednote in jih tiho živeti. Pa vendar je samo tam mogoče premagati skušnjavo pomembnosti.
V zvezi z odlomkom se mi postavljajo naslednja vprašanja:
1. Ali je sploh kaj skušnjava? Jezus je zaznal skušnjave, ko je bil s postom popolnoma očiščen. Sem toliko prečiščen, da bi skušnjave sploh zaznal?
2. Kaj je moj cilj? Bog si zastavi neskončno visok cilj. Izklesati hoče iz sebe lik Božjega Sina, ki bo odrešil svet. Koga pa skušam upodobiti jaz?
3. Kaj je moja pot? Jezus nobenega koraka v življenju ne naredi mimo Božje besede. Pisano je in tako mora izpolniti. Po kom pa se sam ravnam?
Kristjani se vsak dan soočamo z duhovnimi bitkami. Božja beseda nas uči, da je naše življenje na zemlji nenehen boj proti zlu. Spominja nas, da smo se odločili za hojo za Kristusom in da naj bomo vedno pripravljeni na udarce s strani hudiča.
Da bi lahko uspešno odganjali hudičeve skušnjave, razmislimo o naslednjih učinkovitih duhovnih orožjih:
1) Živimo urejeno življenje: Veliko pozornosti posvečajmo molitvi, ki je temelj našega duhovnega življenja. Najdimo tudi čas za redno prebiranje Svetega pisma. Meni koristi premišljevanje ob odlomku iz Evangelija po Mateju 25,35–40. Bodimo globoko zakoreninjeni v svojem poklicu, pa naj bo to družinsko življenje ali karkoli že je, bodimo zvesti v vseh stvareh, h katerim nas je poklical Bog.
2) Kategorično zavračajmo skušnjavo: Ena od težav v duhovnih bitkah je, da smo počasni in šibki v svojih odzivih na skušnjave. Toda s pomočjo Božje milosti lahko okrepimo svojo voljo in odločno zavračamo skušnjave že od vsega začetka. Po drugi strani pa se pogosto znajdemo v skušnjavi, ker se preveč približamo grehu. Vedno imejmo pred očmi pregovor: »Kdor se igra z ognjem, se bo opekel.«
3) Prepoznajmo sovražnika in prosimo Boga za pomoč. Ko zapademo v skušnjavo, nam bo zelo koristilo, če bomo to priznali: »Hudič, Božji sovražnik, me skuša.« Poimenujmo ga in izrekajmo kratke molitve, s katerimi Boga prosimo za pomoč. Tu je nekaj primerov zelo učinkovitih kratkih molitev: »Jezus, zaupam vate,« »Gospod, reši me,« in »Gospod, hiti mi na pomoč.« Z vero in zaupanjem se obračaj na Jezusa.
4) Borimo se proti osamelosti: Duhovno osamelost občutimo kot temo pred Božjo resnico, neobčutljivost za Božjo besedo, lenobo za delanje dobrega in oddaljenost od Boga. To ima lahko nepričakovano moč, zaradi katere bomo opustili vse dobre sklepe, ki smo jih sprejeli še dan pred tem. Človek mora v stanju osamelosti še več moliti in premišljevati, izpraševati svojo vest, da ugotovi, zakaj je v stanju osamelosti, ter nato ustrezno ukrepati.
5) Borimo se proti lenobi: Če nimamo česa početi, nam bo hudič naložil ogromno nalog, saj preobilje časa pogosto spremljajo najrazličnejše skušnjave.
6) Uporabimo Jezusovo orožje v puščavi: Dolga in pristna molitev, pogosto odrekanje sebičnim željam in poznavanje Božje besede, s premišljevanjem in udejanjanjem, so učinkovita orožja za boj proti hudiču.
7) Pogovorimo se z »duhovnim režiserjem«, našim Gospodom: hudič namreč ljubi skrivnostnost. Če je torej neka oseba v stanju popolne osamelosti in se z duhovnim režiserjem odpre, bo lahko premagala skušnjavo. Popolna tišina pomeni, kot da bi pod oblačili skrivali praske ali pa globoke rane. Če rana ni izpostavljena soncu in razkužena, se ne bo zacelila, ampak se bo vnetje razširilo, pojavi se lahko gangrena ali še huje, tvegamo celo amputacijo uda. Ko skušnjavo predstavimo duhovnemu režiserju, bomo nad njo imeli tudi moč.
Cilj in pot ženeta Jezusa v puščavo, da se posti, da prečisti pogled in dobi moč za zvestobo Očetovi volji. V tej luči so skušnjave jasne in odgovor tudi. Prosimo Gospoda za milost jasne poti in pomoč pri soočanju s skušnjavami.
Z.M.