Hits: 31
Štefana kamnajo
»Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, in rekel: ›Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!‹ Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: ›Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!‹ Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: ›Gospod, ne prištevaj jim tega greha!‹ Ko je to rekel, je zaspal.« (Apostolska dela 7,54–60)
Kamenjanje Štefana v meni vedno znova rodi vprašanje, zakaj morajo trpeti in umirati nedolžni oznanjevalci. Kje se rojeva odpor do dobre besede? To razmišljanje me je spomnilo na odlomek, ki govori, da je bila v začetku Beseda, po kateri je prišlo življenje, ki je prineslo luč ljudem, a tema je ni sprejela. Če ostanem pri primeru o besedi, ki je seme, lahko v priliki o sejalcu razmišljam, kaj se dogaja s semenom. Jezus učencem priliko pojasni takole:
»Seme je Božja beseda. Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad.« (Evangelij po Mateju 8,11–15)
V priliki izvemo, da je torej Bog v svet vsejal besedo, ki je padla ob pot, na kamnita tla, med trnje in v rodovitno zemljo. Najlepša beseda, ki jo je Bog vsejal, je Božji Sin sam. Seme je zraslo in dozorelo v oznanjevalca – Jezusa. Jezus je setev nadaljeval in Štefan je besedo sprejel. Obrodil je sad oznanjevanja in oznanjal naprej. Tako kot je beseda padla na različna tla po Jezusu, tako je tudi po Štefanu. Ponekod je obrodila sad, drugod pa ne. Kakor pri učitelju se je tudi pri njem »zemlja« uprla in zahtevala smrt sejalca.
Ob tem se vračam na začetno vprašanje: Kje se rojeva odpor do dobre besede? Zdi se, da bi včasih radi izumili kak bolj imeniten odgovor, zakaj ni mogoče sprejeti Božje ali človeške besede. Jezusov pogled pa je jasen in ne pušča prav veliko prostora za izmikanje. Če povzamemo, so razlogi za upiranje besedi naslednji:
1) Pri prvih besedo ukrade hudič in postane neslišana in neuresničena.
2) Drugim zmanjka vztrajnosti in poguma, zato v trenutku preizkušnje odpadejo.
3) V tretjih pa besedo zadušijo skrbi, bogastvo in naslade življenja.
V poročilu o kamnanju Štefana beremo, da se niso mogli zoperstavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril. Zato so naščuvali može, da so proti njemu lažnivo pričali. Lahko rečemo, da so zločinci tisti, ki so besedo slišali, pa so jo zadušile skrbi, bogastvo in naslade življenja. V luči prilike o sejalcu lahko razumemo, da se celo največji zločini zgodijo iz najbolj banalnih vzrokov: želje po ljubem miru, po bogastvu in užitku. To je problem, s katerim se je človeštvo srečalo že v Babilonu ter Sodomi in Gomori. Gre za strup osebnih interesov in hlepenja po ugodju in užitku.
Ne vem, če se kristjani zavedamo, kako smo prepojeni s tem strupom. Ta strup ne ločuje med posameznimi skupinami posameznikov. Ne prijemlje se le ljudi ene ali druge stranke, enega ali drugega prepričanja. Gre za strup, na katerega ni nihče imun in ki ga neprestano seje hudič. Naj nam bo mučeniška smrt Štefana v opozorilo in opomin. Mogoče je namreč živeti drugače:
a) mogoče se je slišati in razumeti,
b) mogoče je vztrajati tudi, ko je težko in ni vidnih sadov,
c) mogoče je premagovati osebne interese in skušnjavo po ugodju in užitku.
Jezus na svet pride prav zato, da bi beseda v nas rodila bogate sadove. Pred nami je vedno nov izziv: da vzamemo drug drugega zares in se slišimo; da vztrajamo v odnosih, tudi ko je težko; ter da ne potvarjamo resnice, ki je pogosto težka in nam ne ugaja. Vztrajajmo v hoji za našim kraljem, ki prebiva v nas!
»In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.« (Evangelij po Janezu 17,22.23)
Molitev:
Dragi Jezus, prosimo te, da v ljubezni ne bi iskali svoje hvale, priznanj in povračila. Pomagaj nam, da bo naša ljubezen enaka tvoji. Kakor si se ti daroval za nas, tako naj se mi darujemo drug za drugega. Gospod, pomagaj nam, da bomo sprejemali odgovornost za drugega in da bomo v odnosih vztrajali tudi takrat, ko bi bilo lažje zbežati. Jezus, prosimo te, da bi drugemu dovolili biti to, kar je, in ga ne tlačili v okvirje svojih želja. Pomagaj nam razumeti, da nam je drugi podarjen in ni naša last. Jezus, prosimo te, da nam pomagaš razumeti, da ljubezen ni v romantiki, ampak v sprejemanju križa, odpuščanju, odpovedi svetnemu, darovanju, sprejemanju svoje ranjenosti in svoje grešnosti. Samo v tej majhnosti lahko drugega ljubim in sprejmem. Jezus, prosimo te, da bi v odnosih vedno znova odpuščali drug drugemu in znali prositi odpuščanja. Pomagaj nam, da bomo kljub bolečini in razočaranjem zmogli zaupati v sočloveka. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.