Hits: 17
»Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: ›Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?‹ Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.‹« (Evangelij po Mateju 22,34–40)
Nisem prepričan, kako močno je bila v zavesti učiteljev postave vgrajena misel, da je v Stari zavezi glavna zapoved ljubezen. Očitno pa je, da takšnemu Jezusovemu odgovoru ne nasprotujejo. Torej je bil odgovor za takratne uradne razlagalce postave pravilen. Ljubezen je največja zapoved v postavi. Najbrž je del odgovora tudi v tem, kar Jezus naroča mladeniču, ki ga sprašuje, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja. Odgovori mu: »Spolnjuj zapovedi!« Ob tem pogledu se lahko vprašamo, kaj novega prinese Jezus judovskemu izročilu. S čim je prišel dopolnit postavo in preroke? Če je ljubezen temelj postave in temelj Jezusovega nauka, kje je torej Jezusova novost? Hkrati se poraja vprašanje, zakaj Jezus, kljub zelo jasni pripadnosti judovski tradiciji, ni sprejemljiv za uradno učiteljstvo. Nekaj v njem je očitno zelo drugačnega. Kaj?
Jezus na nekem mestu pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih.« (Evangelij po Mateju 5,43–45) V tej trditvi vidim temeljni obrat, ki ga prinese Jezus, in sicer v dveh pogledih: v pogledu na Boga in v pogledu na bližnjega. Če je bil za Jude Bog predvsem mogočni vladar, voditelj in zakonodajalec, je Bog, o katerem govori Jezus, dober in usmiljen Oče. Iz te podobe Očeta sledi tudi podoba bližnjega. Bog Oče je oče vseh in zato je moj brat in sestra tudi tisti, ki me sovraži. Ker je vsakdo moj brat ali sestra, tudi do sovražnika ne smem biti ravnodušen.
V tej luči sedaj poglejmo na kratko, kaj za Jezusa pomeni ljubiti. Na začetek ljubezni postavlja odnos do Boga. In njega naj bi ljubili kot Očeta. V ospredju novozavezne zapovedi ni več zapoved, ampak iskanje Očeta, njegovega obličja in njegove dobrote.
Ljubiti Očeta:
– z vsem srcem razumem v tem, da:
a) iščem njegovo ljubezen in odkrivam veselje do služenja bližnjim,
b) izpolnjujem Očetovo voljo,
c) z življenjem pričujem zanj;
– z vso dušo, tako da:
a) se veselim njegove ljubezni,
b) sem hvaležen za vse, kar prejemam,
c) z zaupanjem sprejemam vse, kar prihaja iz njegovih rok, dobro in slabo;
– z vsem mišljenjem, tako da:
a) premišljujem njegovo besedo,
b) spoznavam lepoto njegovega zgleda in nauka,
c) pričujem o Božji modrosti, ki mi je razodeta po Kristusu.
… ljubiti bližnjega kakor samega sebe.
In kje se začne ljubezen do sebe? Le ta je brez pojasnila, kot da o njej vse vemo. A če pomislimo, je prava ljubezen do sebe zajeta v ljubezni do Gospoda, našega Boga. Ko ljubimo Boga Očeta in Stvarnika, ljubimo sami sebe. Ko iščemo njega, odkrivamo sebe. Ko se veselimo Boga, ki nas je ustvaril, nas ljubi in nam odpušča, lahko sprejemamo sebe, se veselimo in si v njem odpustimo.
Če so bile v Stari zavezi zapovedi tiste, ki so vodile ljubezen, pa je v Novi zavezi ljubezen tista, ki naj bi vodila zapovedi. Lahko bi torej rekli: Ljubi in delaj, kar ti veleva ljubezen. V pogledu na to novost so se farizeji in pismouki uprli. In kako težko je včasih biti drugačen od njih, kajne?
Z.M.