Views: 472
Kraljica Elizabeta II., ki je prišla na prestol s petindvajsetimi leti, med svoje bližnje prijatelje prištevala Winstona Churchilla in predsednika Reagana ter postala najdlje vladajoča monarhinja v zgodovini svoje države, je umrla v starosti 96 let.
Kraljeva družina je novico sporočila s preprosto izjavo na Twitterju, ki se je glasila: »Kraljica je to popoldne v miru preminula na gradu Balmoral. Kralj in kraljica soproga bosta ta večer ostala na Balmoralu in se jutri vrnila v London.«
V roku ene ure po objavi se je pred Buckinghamsko palačo zbralo na tisoče ljudi. Nekateri so polagali cvetje, drugi jokali, tretji molili, vsi pa so bili v mislih pri pokojni kraljici.
Čeprav je vloga britanskega monarha v današnjem času zgolj ceremonialna, pa je kraljica Elizabeta II. v svoji dolgi vladavini vedno znova dokazovala, kaj lahko pokončen in dolžnosti predan monarh naredi za narodovo moralo in enotnost, ko se mora ta soočiti s političnimi in kulturnimi težavami.
Njeno veličanstvo je vestno izpolnjevalo svoje dolžnosti praktično do zadnjega trenutka in je le dva dni pred svojo smrtjo protokolarno sprejelo in potrdilo novo britansko premierko, tako kot je to storilo že z mnogimi njenimi predhodniki in predhodnicami. V svoji skoraj nepredstavljivo dolgi vladavini je Elizabeta II. obiskala 110 držav po celem svetu in v njeno čast so poimenovali številne parke, mesta in spomenike. Upodabljali so jo v popularni kulturi, pojavljala se je na predstavah, športnih dogodkih, kovancih. O njej so posneli filme in oddaje. Leta 2021 so jo v mednarodni raziskavi razglasili za tretjo najbolj občudovano žensko na svetu. Bila je edina vladarica na seznamu.
Kraljica Elizabeta se je rodila leta 1926 v Londonu kot najstarejši otrok vojvode Yorškega. Njen oče je bil umirjen in zadržan mož, ki se je vse življenje trudil obvladati svoje jecljanje (morda se spomnite zgodbe iz znanega britanskega filma Kraljevi govor) in si nikoli ni želel postati kralj. A ko se je njegov starejši brat Edvard VIII. odrekel kroni, da bi se lahko poročil z dvakratno ameriško ločenko, je sledil svoji dolžnosti in sedel na prestol kot Jurij VI.
Mlada princesa Elizabeta se je med 2. svetovno vojno pridružila svojim številnim sodržavljankam in služila domovini kot voznica in mehaničarka. Tako je postala prva ženska iz kraljeve družine, ki je služila v vojski.
Pri rosnih 21 letih je svoje življenje posvetila britanskemu Commonwealthu [Skupnosti narodov]:
»Svojo zaprisego lahko podam, ko posluša celoten imperij. In želim jo podati zdaj. Je zelo preprosta. Razglašam pred vami vsemi, da bom vse svoje življenje, naj bo dolgo ali kratko, posvetila služenju vam in naši veliki imperialni družini, katere del smo mi vsi.«
To zaprisego je nato ponovila leta 2022 ob sedemdeseti obletnici svojega vladanja.
Leta 1947 se je poročila s Filipom Mountbattnom, nekdanjim grškim in danskim princem. Prvič sta se srečala že leta 1934, a romantična iskrica se je prižgala nekaj let kasneje, ko je mlado trinajstletnico očaral postavni, osemnajstletni mornariški kadet.
Kraljevi svetovalci nad njuno romanco niso bili preveč navdušeni. Filipove starejše sestre so bile namreč vse po vrsti poročene z nemškimi knezi, ki so zasedali pomembne položaje v nekdanji nacistični Nemčiji. A mlada Elizabeta je bila zaljubljena, Filip je med 2. svetovno vojno služil v britanski mornarici in bil tudi odlikovan za svoj pogum in dobrodušni kralj ni mogel odreči veselja svoji hčerki.
»Vedeva se tako, kakor da bi bila skupaj že dolga leta,« je Elizabeta zapisala v pismu staršem kmalu po poroki. »Filip je pravi angel – tako prijazen je in skrben.«
Poročena sta bila 73 let, vse do Filipove smrti leta 2021. Skupaj sta imela štiri otroke – princeso Ano, princa Andrewa, princa Edwarda in princa Charlesa, ki je zdaj postal kralj Karel III. Prvega Karla so Angleži obglavili, drugega izgnali, morda bo šlo v tretje rado.
Februarja 1952 je njen oče nepričakovano umrl in Elizabeta je bila prisiljena prekiniti svojo uradno pot po Afriki in prevzeti kraljevske dolžnosti. Pri petindvajsetih letih je postala kraljica sedmih neodvisnih držav britanskega Commonwealtha – Velike Britanije, Kanade, Avstralije, Nove Zelandije, Južne Afrike, Pakistana in Cejlona – ki ga zdaj poznamo pod imenom Šrilanka.
Kot kraljica je svojo državo vodila skozi mnoge pomembne prelomnice 20. in 21. stoletja, vključno z vojnami, razpadom britanskega kolonialnega imperija in kulturnimi pretresi. Samo v ZDA se je v tem času zamenjalo kar 14 predsednikov, da vseh drugih državnih voditeljev, s katerimi se je tudi osebno seznanila, niti ne omenjamo. Leta 1981 je preživela celo poskus atentata, ko so nanjo streljali iz neposredne bližine.
Med Britanci je bila ves čas precej priljubljena, predvsem zaradi svojega občutka dolžnosti in ker se ni nikoli želela vpletati v politiko in najrazličnejša sporna vprašanja. Vedno prijazna in vljudna je le redko pokazala svoja čustva. V najožji družini so jo klicali Lilibeth in razen tega, da je bila vedno velika ljubiteljica konj in corgijev, javnost o njenem zasebnem življenju ni vedela kaj dosti.
Vedno je sovražila dramo in ko se je morala soočiti s škandali, je sledila motu »Nikoli se ne pritožuj, nikoli ne razlagaj«.
Največje osebne pretrese je doživela leta 1992, ko so razpadli zakoni treh njenih otrok – najprej princa Andrewa, nato princa Charlesa in na koncu še princese Ane, poleg tega pa je njen grad Windsor zajel še požar. V govoru pred parlamentom ga je poimenovala »Annus Horribilis« – grozljivo leto.
Nekaj let kasneje je princesa Diana umrla v tragični prometni nesreči in pred kratkim je morala razrešiti prinčevskih dolžnosti princa Andrewa, ki se je zapletel v pedofilsko mrežo Jeffreya Epsteina.
A skozi vse preizkušnje je kraljica Elizabeta ves čas ostala predana svojim vladarskim dolžnostim in služenju svojemu ljudstvu.
Svet se je bo spominjal kot najbolj priljubljene in vplivne vladarice 20. stoletja.
»Ko življenje postane težko, pogumni ne vržejo puške v koruzo in ne priznajo poraza. Samo še bolj odločno se borijo naprej za boljšo prihodnost,« je dejala v enem izmed svojih govorov.
Britanska monarhija ima, tako kot to velja za vse ostale še preostale in je veljalo tudi za vse nekdanje evropske monarhije, svoje korenine v evropskem srednjem veku. Evropski srednji vek je bilo najbolj krščansko obdobje evropske zgodovine, čas, ko so vladarji vladali po Božji milosti in ko so podaniki od vladarjev pričakovali, da bodo Kristusovi namestniki na zemlji. Da bodo za svoje podanike skrbeli in jim služili, kakor je Kristus skrbel za svojo Cerkev in ji služil.
V zgodovini Evrope so se nekateri vladarji ljudem močno vtisnili v spomin, pa čeprav niso bili niti izjemni vojskovodje niti veliki reformatorji. Zakaj? Zato ker so si kot vladarji naložili svoj križ na rame in s svojim vzorom zvesto sledili kralju kraljev.
Robert Pevec
Prevod in priredba po Dennisu Pragerju (https://www.prageru.com//