Hits: 79
»Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: ›Kdo si ti?‹, je priznal in ni tajil. Priznal je: ›Jaz nisem Mesija.‹ ›Kaj torej? Si mar Elija?‹ so ga vprašali. ›Ne, tudi to nisem,‹ jim je rekel. ›Ali si prerok?‹ ›Ne,‹ je odgovóril. Rekli so torej: ›Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?‹ Dejal je: ›Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.‹ Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: ›Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?‹ Janez jim je odgovóril: ›Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.‹ To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.« (Evangelij po Janezu 1,6–8.19–28)
Ali klic »Čujte!« pomeni biti v strahu, kdaj pride Odrešenik? Pomagajmo si z Božjo Besedo:
»In veli: Pojdi in reci temu ljudstvu: Poslušajoč čujte, a ne umejte, in gledajoč vidite, a ne spoznajte!« (Izaija 6,9)
»Tedaj bodeta dva na njivi: eden bo vzet in eden puščen. Dve bosta mleli na mlinu: ena bo vzeta in ena puščena. Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride Gospod vaš. Vedite pa to: ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi čul in ne bi dal podkopati hiše svoje. Zato bodite tudi vi pripravljeni; kajti Sin človekov pride ob uri, ko se vam ne zdi.« (Evangelij po Mateju 24,40–44)
Čeprav je nujno imeti zdrav strah pred Gospodom, pa je poziv k čuječnosti veliko bolj pogosto povezan s tem, da ne zgrešimo vsebine sporočila. Kaj bi lahko preslišali v današnjem besedilu? Zagotovo to, kdo in kaj nam prinaša pravi mir, veselje in svobodo. Zato nas zgornji evangeljski odlomek vabi, da se vprašamo, kako sprejemamo ljudi okrog sebe.
Poglejmo, kako so Judje, še posebej iz vodilnega sloja, gledali na Janeza Krstnika. Kakšno vprašanje je v ospredju? Kdo si ti? Ali si prerok? Si mar Elija? Ko izvedo, da ni nič od tega, kar bi radi slišali, ga jezno vprašajo: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?«
Kako na vsa vprašanja odgovarja Janez? Mirno, brez zadrege ali sramu pove: »Jaz nisem Mesija, nisem Elija, nisem prerok,« in pravi: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.« To ni posebej po volji tistim, ki ga sprašujejo. Radi bi izvedeli kaj imenitnega. Janez pa pove, da sam krščuje le z vodo in da ni vreden niti, da bi odvezal jermen na sandali tistega, ki pride za njim.
Kaj dejansko želijo izvedeti? Vtis je, da je zanje pomembno le eno vprašanje: »Ali si Odrešenik ali ne? Če si manj kot to, nas preprosto ne zanimaš in te ne bomo poslušali.« Ob tem mi prihaja na misel prilika o bogatinu in ubogem Lazarju. Ko bogatina pokopljejo, trpi v peklenskih mukah in prosi Abrahama, naj pošlje Lazarja v hišo svojih bratov in naj jih posvari, da ne pridejo v ta kraj trpljenja. In kakšen je bil Abrahamov odgovor? »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.« (Evangelij po Luku 16,31)
Ob vseh teh odlomkih se lahko vprašamo, koga resnično poslušamo in kaj nas pri tem vodi. Spet smo na začetku našega razmišljanja. Ni vprašanje, kako bomo čuječi, kje in kdaj pride Gospodar domov. On pride samo enkrat in takrat je prepozno. Prihaja pa po drugih, drobnih stvareh in na videz nepomembnih ljudeh. Tu je. Prepoznamo ga lahko po preprostih delih, kot pravi Jezus: »Modrost je bila opravičena po svojih delih.« Da bi prepoznali človeka po delih, pa se moramo vanj poglobiti. Ne zadošča bežen pogled: kako je oblečen, kako se obnaša. Ne zadošča splošno vprašanje, ali je on tisti, ki je pristojen za to ali ono področje. Treba je pogledati s srcem v srce.
Vprašajmo se, kaj sploh pričakujemo od ljudi okrog sebe. Ali znamo biti čuječi, da bi slišali v bližnjem Odrešenikov glas? Ali ga sploh želimo srečati? Pomislimo:
- Če nas drugi vznemirja, kaj storimo? Vprašajmo se, ali je nemir naš problem ali problem sogovornika? Ali se vedno izteče tako, da se vse zavrti okrog neprimernosti drugega in ga popolnoma zavrnemo, ignoriramo? Kakšen mir si predstavljamo ob drugem?
- Če se drugi veseli, ali se znamo veseliti z njim? Ali je to tisto veselje, ki napoveduje odrešenje, ali je veselje, ki nas oddaljuje od Odrešenika?
»Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.« (Pismo Rimljanom 12,15)
Janez Krstnik je vsekakor popolnoma svoboden. Njegova želja je le služiti Bogu. Ali si tudi mi želimo takšne drže? Ali nas takšna drža drugega le jezi in vznemirja, zato ga ne poslušamo?
Povabljeni smo, da se na podlagi današnjega odstavka vprašamo, koga poslušamo in kaj pričakujemo od ljudi okrog sebe. Biti čuječi pomeni gledati s srcem na bližnjega in videti več kot le zunanjost. Ne zadošča videti dejanja, ampak tudi vzgibe. Zato potrebujemo čuječnost, ki nam jo lahko daje le Bog. Da bi gledali globlje, potrebujemo Boga, njegovo milost. Skozi poglobljene molitve se mu lahko še bolj približamo, tako da bi ga lažje srečevali tudi v ljudeh.
Mnogo ljudi pa ima napačno predstavo, da se morajo spremeniti, preden se lahko približajo Bogu, zato tako gledajo tudi na soljudi. Nekateri so celo prepričanja, da niso vredni, da bi se Bogu približali. Vendar so to napačne predstave, Bog nas namreč sreča tam, kjer smo. Čeprav nas Bog stalno kliče k spreobrnjenju in rasti in smo mi nepopolni in grešni, nas Bog ljubi takšne, kakršni smo. Ljubljeni smo kljub svoji nepopolnosti. To nam potrdi tudi Jezus, ki je ljudi pogosto pozival, naj se spreobrnejo, naj nehajo grešiti, naj spremenijo svoje življenje. Vendar pa ni čakal, da bi to naredili, preden se sreča z njimi, ampak stopi v odnos z njimi, kakršni so. Tudi nas poziva, da v odnose vstopamo tako, da v soljudeh iščemo podobo Boga.
Način, kako se Bog obrača na nas, je odvisen tudi od tega, kje smo v svojem življenju. Če odkrivamo srečo predvsem v odnosih, nas želi srečati na ta način. Boga tako iščimo v prijateljstvu. Če imamo otroke, nas morda želi Bog srečati preko njih ali po vnukih. Bog nas namreč lahko sreča kjerkoli, k nam prihaja na načine, ki jih lahko razumemo. Prav tako se Bog lahko sreča z nami kadarkoli. V evangelijih Jezus pogosto sreča ljudi sredi njihovega burnega življenja. Petra npr. sreča, ko popravlja svoje mreže na obali, Mateja sreča, ko sedi pri svoji mitnici, sreča se s prešuštnico, ko jo želijo kamenjati, sreča obsedenca, ki ni bil pri pameti, sreča žensko, ki je bila dolgo bolna. V vsakem od teh primerov je tako, kot da tudi nam Bog pravi: »Pripravljen sem te srečati, če si se ti pripravljen srečati z menoj.«
Bog nam je namenil svoja poželenja, sposobnosti in talente kot darove, da bomo srečni in bomo s tem osrečevali tudi druge. Zaradi tega se tudi ne smemo primerjati z drugimi, se podcenjevati in zaničevati, ker zapademo v skušnjavo, ki nas potiska v obup. Pomembno je, da se odmikamo od dejanj, ki so grešna ali nam preprečujejo, da bi bili sočutni, bolj ljubeči in svobodnejši. Nasprotno pa se moramo približevati dejanjem, ki nas delajo sočutnejše, bolj ljubeče in svobodnejše. Vse to imejmo v mislih, ko se sprašujemo, kaj pričakujemo od ljudi okrog sebe. Pri vsem tem pa je pomembno zaupati Bogu, da nam bo pomagal, ker si za nas želi, da postanemo to, kar nam je namenjeno, da smo. Postati to, kar Bog od nas pričakuje, pa je proces, ki je lahko dolg. Tudi odkrivanje Boga v soljudeh je dolg proces. Na tej poti spoznanja je zato zelo pomembna molitev in potrpežljivost.
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, ti, ki si v svojem srcu nosil tesnobo, težave svojih sodobnikov, pomagaj nam, da bi s srcem, ki je blizu Jezusovega, sprejemali vso tesnobo ljudi današnjega časa: socialno, ekonomsko, politično, kulturno; vse trpljenje današnjega človeka, njegove dvome, tesnobe, zdrsljaje, skrbi … Pomagaj nam, da bi vse to znali prevesti v preprost in rodoviten jezik evangelija. Pomagaj nam, da bi vse reševali s ključem evangelija, da bi sam Kristus današnjemu človeku mogel biti »pot – resnica – življenje«. Prosim, odpusti mi grehe, blagoslovi me in mi vsak dan podari nov začetek. Hvala za življenje in hojo po tvoji volji. Z vsakim dnem želim rasti v ljubezni do tebe in do bližnjih ter hoditi po poti odrešenja. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.