Hits: 7
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Evangelij po Mateju 11,28–30)
Izraz »kriza« pomeni »prelomnica«. Ko »smo v krizi«, to pomeni, da naše izkušnje, naši običajni vzorci, načini odziva niso več ustrezni, da bi se lahko uspešno soočili z novo situacijo, s krizo. Ko »smo v krizi«, praviloma čutimo negotovost, dvome, smo zaskrbljeni, nas je strah. Včasih lahko vsaj za kratek čas izgubimo nadzor nad situacijo. Takšni odzivi so normalni in v primerih, ko gre naša »pot« v smer rasti, zrelosti, zdravja, praviloma postopoma izzvenijo. Toda krizni dogodki vsaj za kratek čas bolj ali manj porušijo naše psihološko, telesno in socialno ravnovesje, občutek varnosti, zaupanje, ker se odzivamo na dogodke in ne znamo sprejeti prioritet, katere zadeve so najpomembnejše in katere manj. Zato tako pač izgleda naša trenutna življenjska situacija, da hitimo, čeprav so že v antičnem Rimu rekli: »Hiti počasi, ker se daleč pride!« Nek pregovor ironično ugotavlja: »Ko so izgubili cilj pred očmi, so povečali napore za njegovo dosego.«
Zato se ustavimo in se vprašajmo, ali lahko nosimo vse stresne situacije in obremenitve v življenju, ki nas preveč obremenjujejo, ker vsega pač ne zmoremo postoriti »v nulo« in brezhibno. Ko se ustavimo, pomislimo, da smo dostikrat porabili svojo energijo in šli do skrajne meje, ki si jo lahko privoščimo in zmoremo, da bi vse naredili v rokih! Naše življenje, kot ga doživljamo zdaj, v času pandemije in vojne v Ukrajini, je dostikrat preobremenjeno in čeprav vsi hrepenimo po Božjem miru in po globljem počitku, v »vrvežu« nesigurnosti, dvomov in strahov, ki nas želijo stisniti v primež, pogosto ne moremo najti Božjega miru in nobene sprostitve. Zato se ustavimo in molimo ter se zamislimo. Jezus nas kliče, da pridemo k njemu, rekoč: »Pridite k meni vsi, ki ste težki in obremenjeni. Želim vas osvežiti. Vzemite moj jarem nase in se učite od mene; ker sem krotkega in ponižnega srca; našli boste mir za svoje duše. Kajti moj jarem je nežen in moje breme je lahkotno« (Evangelij po Mateju 11,28–30). Kaj nam Jezus zapoveduje s svojim pozivom? Imenuje tri stvari: »Pridite k meni in vzemite moj jarem nase in se učite od mene.« Pridite in jaz vas bom poživil.
1) Pridite k meni: Jezus nas vabi, da se približamo in živimo v njegovi navzočnosti. Odpre nam vrata, da bi lahko z njim vzpostavili tesnejši odnos. Veseli smo, da smo z njim in da ostajamo z njim. Vabi nas, da z njim gojimo več pristne bližine in ga globlje spoznamo, vzpostavimo intimen, zaupen odnos. Tako mu lahko lažje zaupamo, saj se po pomoč zatekamo k njemu kot prijatelju.
2) Vzemite moj jarem nase, pravi Jezus: Jezus ne govori občinstvu samo, naj pride k njemu, ampak tudi, naj vzame njegov jarem. Zavedajmo se, da Jezus ne govori samo o svojem »jarmu«, ampak izjavlja, da je njegov jarem kakor »njegovo breme«. Jarem je bil lesen oprtnik, ki je bil pritrjen na vrat dveh živali, predvsem volov, tako da sta lahko skupaj zbrala tovor. Jezus jasno razlikuje med bremeni, ki jih že nosimo, in tistimi, ki nam jih je dolžan nositi. Jarem nas povezuje z njim in vključuje nov tesen odnos. Ta odnos je del tega, da lahko hodimo v občestvu z njim.
3) Učite se od mene: Da nas je Jezus našel pod jarmom, ne pomeni le sodelovati v njegovem delu, ampak tudi takšen odnos z njim, da bi se učili od njega. Gre za podobo učenca, ki je povezan z Jezusom, čigar pogled se v celoti osredotoči na njega, namesto da bi samo hodil ob boku in gledal, kam stopa pred seboj. Morali bi hoditi z Jezusom in od njega vedno sprejemati njegov zorni kot gledanja na stvari in mu prisluhniti ter sprejeti njegove nasvete. Poudarek ni toliko na obremenitvi z jarmom, ampak na tistem, s katerim smo povezani. Življenje z njim pomeni, da se o njem vedno več učimo in ga resnično prepoznavamo, kdo on v resnici je.
Nežen in lahek je jarem, pravi Jezus. Jarem, ki nam ga Jezus ponuja, je nežen in prijeten. Drugje v Novi zavezi se nežnost uporablja za opis Božje dobrotljivosti. »Če ste res okusili, da je Gospod dober« (Prvo Petrovo pismo 2,3). Luka opisuje Boga, ki je »dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (Evangelij po Luku 6,35). Jezusovo breme ali jarem je tudi »lahko«. To je morda najbolj čudna beseda, ki jo lahko uporabimo za jarem. Ali ni obremenitev opredeljena kot težka? Če je lahka, kako je lahko breme? Njegovo breme ni enostavno, nežno in lahkotno, ker je manj obremenjujoče od našega, ampak zato, ker je njegovo breme njegova skrb za nas in je izraz njegovega ljubečega odnosa do nas, ki je hkrati odsev njegove tesne povezanosti s svojim Očetom. Kristus nas ljubi z intenzivnostjo Očetove ljubezni, ki jo je sam deležen.
Ko delimo njegov jarem in se učimo od njega, nam to v življenje prinaša mir in počitek. Jezus poudari in dvakrat ponovi to misel, ko drugič reče, da najdemo počitek »za naše duše«. Razumevanje počitka v Svetem pismu presega zgolj prekinitev našega dela. Povezuje se s hebrejsko idejo Shalom [mir] – Shalom je Božji namen, da ima njegov narod blaginjo in dobro počutje ter da pozna dobroto Boga in njegove poti. Ko v njihovih življenjih ničesar ne manjka in ni nič zlomljeno. Razmislimo: kaj želi Jezus dati tistim, ki jih je sam poklical? Zdravilni počitek za njihove duše, osvežitev, celostno počutje. Lahko sklenemo, da nas druge obremenitve, ki jih nosimo s seboj, ko ne pridemo k Jezusu, naredijo resnično utrujene in ne dopustijo, da bi prišli v stanje resničnega miru, ki ga daje Kristus. Biti z njim in se učiti od njega je naš počitek, ki sega v našo najglobljo identiteto, kdo mi zares smo.
Sprejmimo jarem ponižnosti, da bomo pametno vozili skozi življenje, da naše življenje ne bo prazno.
Z.M.