Hits: 18
Bog nas je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ›Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita.‹ Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (Prva Mojzesova knjiga 1,27–28; 2,15)
Pandemija, ki jo doživljamo, je očitno pokazala, kako smo vsi ranljivi in medsebojno povezani. Če ne skrbimo drug za drugega, začenši s poslednjimi, s tistimi, ki so najbolj prizadeti, vključno s stvarstvom, ne moremo ozdraviti sveta.
Zaradi pandemije pa so prišle na dan druge bolezni človeške družbe. Hvalevredno je prizadevanje mnogih oseb, ki v teh mesecih izkazujejo človeško in krščansko ljubezen do bližnjega tako, da se posvečajo bolnim, s čimer tvegajo tudi svoje zdravje. Resnično so junaki! Kljub temu pa koronavirus ni edina bolezen, proti kateri se je treba boriti; zaradi pandemije so prišle na dan širše družbene bolezni. Ena izmed njih je izkrivljeno gledanje na osebo, pogled, ki ne upošteva njenega dostojanstva in njene odnosnostne narave. Včasih na druge gledamo kot na predmete; predmete, ki jih uporabimo in zavržemo. V resnici takšen pogled zaslepi ter neti individualistično in nasilno kulturo odmetavanja, ki človeško bitje spreminja v potrošno blago.
Ta vprašanja so tesno povezana s kulturo odmetavanja, ki prizadeva tako obrobne ljudi kot tudi stvari, ki jih hitro spremenimo v odpadek. Zavedajmo se, na primer, da veliko večino papirja zavržemo in ne recikliramo. Težko nam je priznati, da naravni ekosistemi delujejo zgledno: rastline sintetizirajo snovi, ki hranijo rastlinojedce; z njimi se prehranjujejo mesojedci, ki prispevajo velike količine organskih odpadkov, ti pa omogočajo rast novim generacijam rastlin. Industrijski sistem človeške družbe pa, nasprotno, na koncu proizvodnega in porabniškega cikla ni razvil sposobnosti, da bi absorbiral in še enkrat uporabil odpadke in balast. Za zdaj še nismo zmogli doseči krožnega načina proizvodnje, ki bi zagotavljal sredstva za vse in za prihodnje rodove in ki zahteva kar največje omejevanje uporabe neobnovljivih virov, brzdanje porabe, povečanje izkoristka, ponovno uporabo in reciklažo. Kulturi odmetavanja, ki škoduje našemu planetu, bi se uprli, če bi se resno spoprijeli s tem vprašanjem. Vendar opažamo, da je v tej smeri zelo malo napredka. Žal pa se je v prevladujoči kulturi odmetavanja razvilo popačeno gledanje na osebo, saj je tudi človek obravnavan zgolj kot potrošni predmet.
Kako močno se takšen duh kulture odmetavanja upira Bogu, ki nas je ljudi ustvaril iz ljubezni in za ljubezen. V luči žive vere vemo, da Bog gleda na moškega in žensko na zelo drugačen način, kot nanj gleda kultura odmetavanja. On nas ni ustvaril kot predmete, ampak kot osebe, ki so ljubljene in sposobne ljubiti; ustvaril nas je po svoji podobi in podobnosti (Prva Mojzesova knjiga 1,27). Na ta način nam je podaril edinstveno dostojanstvo, ko nas je povabil, naj živimo v občestvu z njim, v občestvu s svojimi sestrami in brati, v spoštovanju celotnega stvarstva. V občestvu, lahko bi rekli v harmoniji. Stvarstvo je harmonija, ki smo jo poklicani živeti. In v tem občestvu, v tej harmoniji, ki je občestvo, nam Bog podarja sposobnost, da porajamo in varujemo življenje (Prva Mojzesova knjiga 1,28–29), da delamo in skrbimo za zemljo (Prva Mojzesova knjiga 2,15). Razumljivo je, da ni mogoče porajati in varovati življenja brez harmonije, saj bo sicer uničeno.
Človeštvo je pred izzivom, kako se upreti logiki prevlade in živeti logiko služenja. Dober primer individualističnega pogleda, ki ni harmonija, imamo tudi v evangelijih, v prošnji, s katero se na Jezusa obrne mati učencev Jakoba in Janeza (Evangelij po Mateju 20,20–28). Ona bi rada, da bi njena sinova sedela na desnici in na levici novega kralja. Vendar pa Jezus predlaga drugačno vrsto pogleda: pogled služenja in podaritve življenja za druge, kar potrdi tako, da takoj zatem povrne vid dvema slepima človekoma in ju naredi za svoja učenca (Evangelij po Mateju 20,29–34). Prizadevanje, da bi se v življenju povzpeli, da bi bili nad drugimi, uničuje harmonijo. Gre za logiko prevlade, da bi gospodovali drugim. Harmonija je nekaj drugega: je služenje.
Človeštvo se srečuje z enim še resnejšim problemom, ki izvira iz kulture individualizma in uničuje harmonijo. Ta bolezen je ravnodušnost. Gre za bolezen, ki jo lahko ozdravi le naš Gospod, in sicer tako, da nam dá oči, ki bodo pozorne na brate in sestre, predvsem na tiste, ki trpijo. Kot Jezusovi učenci ne želimo biti ravnodušni ali individualisti, to sta dve drži, ki sta nasprotni harmoniji. Ravnodušen sem, kadar gledam stran, individualist pa, kadar gledam le lasten interes.
»Nihče naj ne išče svojega, temveč vsak dobro drugega.« (Prvo pismo Korenčanom 10,24)
Harmonija, ki jo je ustvaril Bog, od nas zahteva, da gledamo na druge, na potrebe drugih, da bi bili v občestvu. V vsaki osebi, ne glede na njeno raso, jezik ali položaj, želimo prepoznati človeško dostojanstvo. Harmonija, ki jo je ustvaril Bog, te vodi k prepoznanju človeškega dostojanstva, mar ne? Če je v središču Kristus Jezus, je v središču hkrati tudi človek.
Dostojanstvo vsakega človeka je neodtujljivo, ker »je bilo ustvarjeno po Božji podobi«. To je temelj celotnega družbenega življenja in določa njegova načela delovanja. V sodobni kulturi je povezava, ki je najbližja načelu neodtujljivega dostojanstva osebe, izražena v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Človeško bitje je namreč v svojem osebnem dostojanstvu družbeno bitje, ustvarjeno po podobi troedinega Boga. Mi smo ustvarjeni za družbo, živeti moramo v družbeni harmoniji. Kadar pa je vmes sebičnost, naš pogled ne gre k drugim, k skupnosti, ampak se vrača k nam samim in zato postajamo slabi, hudobni, sebični … To uničuje harmonijo.
Prenovljena zavest o dostojanstvu vsakega človeškega bitja pa lahko prinese pomenljive spremembe na družbenem, ekonomskem in političnem področju. Če gledamo na brata in na celotno stvarstvo kot na dar, ki smo ga prejeli od Očetove ljubezni, se v nas prebudi drža pozornosti, skrbi in čudenja. Tako kristjan na bližnjega, ki ga vidi kot brata in ne kot tujca, gleda s sočutjem in empatijo, ne s prezirom ali sovraštvom. In ko zre svet v luči vere, si prizadeva, da bi s pomočjo milosti razvil svojo ustvarjalnost in svoje navdušenje, da bi razrešil drame zgodovine. Ustvarja in razvija svoje sposobnosti kot odgovornosti, ki izhajajo iz njegove vere, kot Božje darove, ki jih je treba dati v službo človeštvu in stvarstvu.
Medtem ko vsi delamo za odpravljanje posledic virusa, ki prizadene vse brez razlike, nas naša vera spodbuja, da bi se resno in dejavno zavzeli, da bi se borili proti ravnodušnosti vpričo kršitev človekovega dostojanstva. Ta kultura ravnodušnosti spremlja kulturo odmetavanja. Vera vedno zahteva, da dopustimo, da bi bili ozdravljeni svojega individualizma, tako osebnega kot kolektivnega, in bi se spreobrnili. Naša vera nam govori, da se bo to tudi uresničilo: »Gospodovi osvobojenci se bodo vrnili in prišli s pesmijo na Sion. Nad njihovo glavo bo večno veselje, dosegli bodo radost in veselje, žalost in vzdihovanje bosta zbežala.« (Izaija 35,10)
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, prosim te, »povrni nam vid«, da bi ponovno odkrili, kaj pomeni biti član človeške družine. In naj se ta prenovljeni pogled spremeni v konkretna dejanja sočutja in spoštovanja do vsake osebe ter v skrb in varovanje našega skupnega doma. Očka, osvobodi nas globoke žalosti, ki nas morda spremlja že leta, osvobodi nas strahu in obupa. Prosim te, pomagaj nam, odpusti tistim, ki so nam prizadejali hude krivice. Odpravi od nas sleherni dvom, da ima naše življenje smisel. Očka, prosim te, reši nas sleherne zasvojenosti. Prosim te, iztrgaj nas iz oblasti jeze, sovraštva in predsodkov. Pomagaj nam, da se uspešno spopademo in obvladamo lastno sebičnost, napuh, zavist, zagrenjenost. Prosim te, odpravi od nas vsako travmo, komplekse, fobije, fiksne ideje, ki nas preganjajo kot notranji goniči v nas samih. Očka, osvobodi me agresivnih misli, ki se me želijo polastiti, kot so: ne razumejo me, ne cenijo me, to si zaslužim. Očka, obljubil si, da sem tvoj ljubljeni osvobojenec, ki se bom vrnil iz ujetništva in s pesmijo hvale prišel na Sion. Hvala ti za obljubo, da bo nad mojo glavo večno veselje, da bom dosegel radost in da bosta žalost ter vzdihovanje zbežala. Trdno verujem, da sem prejel, kar sem prosil. Moje srce se veseli, da so bile iz mojega življenja odstranjene vse ovire za srečno in svobodno življenje! Aleluja!! Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.