Views: 35
»Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. 2 Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. 3 Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, 4 je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. 5 Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. 6 Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: ›Gospod, ti mi noge umivaš?‹ 7 Jezus je odvrnil in mu rekel: ›Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.‹ 8 Peter mu je rekel: ›Ne boš mi umival nog, nikoli ne!‹ Jezus mu je odgovoril: ›Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.‹ 9 Simon Peter mu je rekel: ›Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.‹ 10 Jezus mu je dejal: ›Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.‹ 11 Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: ›Niste vsi čisti.‹ 12 Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: ›Razumete, kaj sem vam storil? 13 Vi me kličete »Učitelj« in »Gospod«. In prav govorite, saj to sem. 14 Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. 15 Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. 16 Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. 17 Če to veste, blagor vam, če boste to delali! 18 Ne govorim o vas vseh. Vem, katere sem izbral, vendar naj se tako izpolni Pismo: Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni. 19 Že zdaj vam povem, preden se zgodi, da boste, ko se bo zgodilo, verovali, da jaz sem. 20 Resnično, resnično, povem vam: Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.‹« (Evangelij po Janezu 13,1–20)
Nekdo jim je postregel, nekdo jih je umil, ko so sedeli za isto mizo, enega za drugim, brez razlike, a ne brez bolečine, saj je vedel, kdo so, vedel je, da si tega niso zaslužili z ničimer, saj je vedel, ko je hodil od enega do drugega: »Ta me bo zatajil,« »Ta me bo izdal,« »Ta me bo zapustil.«
A Jezus je to vseeno delal kljub bolečini;
hotel je, da bi vsi ti ljudje ostali skupaj. Samo zato. Odpustil jim je. Računal je z njihovo šibkostjo, njihovo slabostjo, njihovimi napakami, nepopolnostjo, to je ta »ljubezen do konca« (Evangelij po Janezu 13,1) – narediti vse, ampak res vse, da bi skupnost ostala skupaj. Tudi nekaj tako neprijetnega, kot je umivati noge … Premagati torej sebe in si pustiti, da se trudiš, da te boli, tudi če od tega na videz ne bo nobenega haska. Da bi bilo nekaj, kar bi jih združevalo, te njihove umite noge, ta Jezusov napor. Ker je toliko stvari, ki nas ločuje in spravlja narazen, toliko razlogov je za to, da bi odšli stran drug od drugega. Mi pa moramo ostati skupaj, ker je le skupnost prostor, kjer lahko resnično živimo …
Zahvaljujmo se Jezusu za ta napor, pred oči si ga stavimo, kako je Jezus »vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge.« (Evangelij po Janezu 13,4–5) Bolečina, Jezusova bolečina je tisto, kar nas povezuje med seboj, kar je tisti kruh na mizi, ki ga je nekdo moral rezati, da bi jedli, ga je moral zlomiti, se mu je moral odreči, da bi imel še drugi kaj od tega, »kajti kólikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt.« (Prvo pismo Korinčanom 11,26) Njegova smrt, ko je pustil svoje in postregel drugim, ta nas povezuje. To so naše umite noge, bolečina, ki smo je bili vredni, čeprav si je nismo zaslužili.
Zaradi te bolečine smo skupnost, ta nas drži skupaj. Zaradi te bolečine bomo skupnost tudi ostali – ali pa ne bomo – in sicer ko bomo tudi mi umivali noge, ko se bomo tudi mi sklanjali, ko bomo tudi mi objemali umazano, nevredno, zavrženo, ko bomo tudi mi odpuščali, ko se bomo tudi mi pogrešali. Tako se pojé kruh, tako se nasiti skupnost, ko nekdo v njej sprejme bolečino – iz ljubezni. »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« (Evangelij po Janezu 13,15)
Umivanje nog je bilo delo sužnjev ali služabnikov.
Mogočni Bog postane najponižnejši Bog. Odmaknjeni Bog postane Bog, ki se dotika naše golote, naših teles in naše človeške umazanje. Skriti Bog postane Bog neverjetne bližine, ki sebe nazadnje postavi v dar, v podobo kruha in vina.
S tem posveti naše vsakdanje življenje. Želi, da bi naši obedi postali prisotnost Boga, Gospodova večerja pa obhajanje ljubezni. Bog in človek se združita v enem samem dejanju ljubezni. Obed postaja obred in obred postaja vsakdanji obed. Neskončni se poniža, da nas dvigne v neskončno. Pashalna skrivnost, ki je izvirno predstavljala grozo in strah Božje mogočnosti, postane neskončna bližina, sočutje in toplina Boga v podobi človeka.
Kakor Jezus ne daruje drugega kot sebe, tako je tudi vsak kristjan poklican, da vedno daruje sebe.
»To delajte v moj spomin« je klic k darovanju, obnavljanju iste daritve v našem življenju. V to duhovništvo smo poklicani vsi kristjani. Duhovniška služba vsakega kristjana je v nežni in sočutni bližini, v globokem spoštovanju naših ran ter ran bližnjega, ki jih z ljubeznijo »umivamo«. Gospodova večerja pa je znamenje Božje ljubezni in bližine. Samo če sprejemamo Jezusovo daritev v ljubezni in jo razumemo kot ljubezen, deluje v naših življenjih. Jezus hoče, da v njegovi daritvi čutimo njegovo ljubezen in da jo razumemo kot povabilo, da ljubezen tudi živimo v dejanjih.
»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.« (Prvo pismo Korinčanom 13,1)
Kristus nas v današnjem odlomku spodbuja k prizadevanju za globljo zavest o našem krščanskem duhovništvu, h kateremu smo poklicani vsi kristjani in se odraža v nežnem služenju ter bližini. Hkrati naj sporočilo današnjega odlomka v nas prebudi zavest, da je krščansko življenje vedno usmerjeno v dejavno ljubezen, ki svoj navdih in moč črpa iz Kristusovega zgleda, ki »je ljubil svoje, ki so bili na svetu, in tem izkazal ljubezen do konca.« (Evangelij po Janezu 13,1)
Z.M.