Hits: 8
»Med svojim poučevanjem jim je govoril: ›Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strožje obsojeni.‹«
Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: ›Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.‹« (Evangelij po Marku 12,38–44)
Zgornji odlomek je zanimivo nadaljevanje Jezusovega soočenja s pismouki in farizeji, ki je zapisano pred 38. vrstico 12. poglavja. V tem delu 12. poglavja Jezus hitro prizemlji visokoletečo špekulacijo o največji zapovedi. Farizeje takoj spomni, da so na največjo zapoved ljubezni pozabili tik pred samim vprašanjem. Saj so:
- namesto da bi ljubeznivo gledali na mimoidoče, razmišljali o tem, kako čudovito so oblečeni,
- namesto da bi prisrčno pozdravljali, obremenjeni z zagledanostjo vase čakali na pozdrave,
- se prerivali na prva mesta in prezirali vse, ki so jih pri tem ogrožali, namesto da bi na gostije prinašali veselje, da so povabljeni,
- se okoriščali s premoženjem ubogih in jih stiskali, namesto da bi jim v ljubezni odpuščali dolgove,
- Boga, namesto da bi se mu ponižno približali, zasipali z lepim videzom, misleč, da ga bodo z dolgimi molitvami lahko premotili,
- namesto da bi v tempelj prinesli dar iz hvaležnosti za vse podarjeno, v napuhu tekmovali z ubogimi.
Jezusova beseda je dejansko v vsakem trenutku postajala meso. Njegova beseda je konkretna in zato tako boleča. O zapovedi ne govori zato, da bi govoril, ampak zato, da bi jo uresničil. Ko vidi, da njegovi sogovorniki ne iščejo odgovorov zato, da bi jih živeli, ampak da bi se skrivali, jih razgali do konca. Zdi se, da je Jezus pri prvih sogovornikih namene razkrinkal. Ti so se zato raje umaknili. Ostali so le še učenci. Tem lahko nadaljuje pouk o ljubezni. Pokliče jih k sebi in jim reče: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Ta je prišla s svojim uboštvom pred Boga. Uboštva se ni sramovala, ampak je v njem podarila vse, podarila je to, kar je, ne to, kar ima. K Bogu je stopila z vsem in se mu izročila.
Da, prav to je ljubezen. Sprejeti svoje uboštvo in z njim stopiti v svojem hrepenenju k drugemu. Vse drugo je prazno, vse drugo je laž in hinavščina, v kateri ni mogoče ustvarjati odnosa, ni mogoče ljubiti, ni mogoče v resnici dajati. Mi se trudimo skrivati, Jezus pa nas vabi k čisti resnici. Kako drugače si ljubezen predstavlja Gospod! Mi bi bili radi pomembni v maskah, on pa nase vzame podobo hlapca, reveža, da bi lahko ljubil. Mi bi radi dajali in prejemali v obilju, on pa nas vabi, da dajemo iz uboštva in prejemamo kot ubogi. Da, to je Božja logika, ki mora postajati tudi naša. Kdor ne umre, ne more živeti! Mi pa bi grabili, da bi živeli.
Čeprav nas je strah, da ne bomo ljubljeni, če se pokažemo v vdovinih cunjah, lahko dajemo samo v njih. Čeprav si predstavljamo, da je mogoče biti ljubljen le, če si uspešen, je resnica drugačna. Ljubljeni smo lahko le, če se pokažemo v vsej resnici, v laži ni prostora za ljubezen. Ljubiti pomeni sprejeti uboštvo in iz njega dajati vse, kar imamo. Če je Bog moral postati ubog, da bi nam lahko razodel ljubezen, mar ni logično, da moramo tudi mi priznati svoje uboštvo?
Mar nismo že zdavnaj odkrili, da sta dva novčiča, podarjena iz ljubezni, vredna več od milijonov, izročenih v napuhu. Zakaj se še vedno oklepamo svoje lažne obleke, zemeljske podobe in si ne nadenemo podobe Božjih otrok? Ali smo pripravljeni srečati Boga, ki se rojeva v iskrenosti človeške nemoči in revščine? Stopimo na to pot preprostosti, uboštva in iskrenosti že danes.
Molitev:
Zahvaljujem se ti, moj Gospod, za vsakega, ki zaradi tvoje ljubezni odpušča in prenaša slabosti ter trpljenje. Gospod, pomagaj mi ohraniti preprosto oko, da bi te lahko jasno videl na delu in v vsem, kar se dogaja v mojem življenju. Očka, pomagaj mi, da se zavedam daru videnja, da znam razlikovati med videti in gledati. Gospod, pogosto kadar gledam, hlastam za čim več videti, vendar ali dejansko vidim? Hvala ti, ker mi odkrivaš, da videti pomeni znati se čuditi, občudovati, dojemati to, kar lahko z očmi gledam. Ja, Gospod, videti je precej več kot le gledati. Gospod, odpri mi oči srca, da lahko strmim nad tvojim stvarstvom, modrostjo, ljubeznijo in usmiljenjem. Pomagaj mi prav videti, da bom blizu bližnjemu, ga razumel, videl njegove stiske, videl, da nas ti, Gospod, preko bolnih, ostarelih in pomoči potrebnih kličeš v služenje. Daj, da bom v svojem uboštvu videl uboštvo svojega bližnjega. Odpri mi oči, Gospod, da te prepoznavam v vsakem izmed najmanjših. Daj mi, Gospod, da znam videti ljudi in jim pomagati, da tako lahko tudi sam rastem. Gospod, tudi jaz sem se že znašel v temi, osamljen, obupan in nisem videl izhoda, zato mi, Gospod, odpri oči srca, da vidim, ko moj bližnji kliče na pomoč, pa čeprav brez besed. Hvala ti, ker me nagovarjaš in mi prihajaš naproti ter odpiraš moje srce. Očka, hvala ti za tvojo čudovito prisotnost. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.