Views: 132
Margaret Hilda Thatcher, britanska političarka in državnica, je bila prva ženska na položaju britanskega ministrskega predsednika v letih 1979–1990. Znana je bila tudi po vzdevku »Iron Lady« (Železna dama).
Otroštvo
Margaret Hilda Roberts se je rodila 13. oktobra 1925 v Granthamu v Lincolnshiru. Njen oče, Alfred Roberts, je bil lastnik trgovine s tobakom in mešanim blagom, aktiven metodističen pridigar in lokalni politik. V letih 1945–46 je bil tudi župan Granthama.
Margaret je odraščala v Granthamu. Znana je bila kot zelo dobra in uspešna učenka, še zlasti na področju naravoslovnih predmetov. Poleg šole je igrala na klavir, igrala hokej na travi, plavala in recitirala poezijo. Leta 1938 je družina Roberts za nekaj čas sprejela medse mlado judovsko dekle, ki je k njim pribežalo iz nacistične Nemčije. Margaret in njena starejša sestra Muriel sta prispevali tudi svojo lastno žepnino, da so lahko begunki omogočili varno pot.
Mladost
Leta 1943 je Margaret odšla na Somerville College v Oxfordu, kjer je leta 1947 diplomirala iz kemije. Specializirala se je za področje rentgenske kristalografije in diplomirala iz strukture antibiotika gramicidina.
V Oxfordu je bila znana kot samotarska in resna študentka. Veljala je za zelo dobro sogovornico, imela pa je tudi precej dobro splošno izobrazbo. Že v času študija jo je pritegnilo področje politike, nanjo pa je zlasti močno vplivalo delo avstrijskega ekonomista Friedricha Hayeka Pot v hlapčevstvo (The Road to Serfdom), ki je obsojalo vmešavanje vlade v gospodarstvo in trdilo, da to vodi v avtoritarno državo.
Začetek kariere
Po končanem študiju se je preselila v Colchester, kjer se je zaposlila v podjetju BX Plastics kot raziskovalka na področju kemije. Leta 1948 se je poskušala zaposliti v Imperial Chemical Industries (ICI), kjer pa so jo zavrnili z oceno, da je preveč »odločna, trmasta in nevarno prepričana sama vase«.
Leta 1948 se je pridružila konservativcem in se udeležila strankine konference v Llandudnu v Walesu. Eden izmed njenih prijateljev iz oxfordskih let jo je priporočil predsedniku konservativne stranke v Kentu, kjer so iskali kandidate za strankino listo. Strankini uradniki so bili tako navdušeni nad njo, da so jo sami zaprosili, naj kandidira, in jo celo izbrali na listo, čeprav so bili postopki formalno že zaključeni.
Pri večerji, ob kateri so formalno potrdili njeno kandidaturo za Dartford, je spoznala deset let starejšega ločenca Denisa Thatcherja, sicer uspešnega in premožnega poslovneža, ki jo je po večerji zapeljal na železniško postajo. Svoji sestri ga je sprva opisala kot »ne zelo privlačno osebo – zelo zadržanega, a kar prijetnega«.
V sklopu priprav na volitve se je preselila v Dartford in se zaposlila v J. Lyons and Co., kjer je sodelovala pri razvoju emulgatorjev za prehransko industrijo.
Na splošnih volitvah v letih 1950 in 1951 ji sicer ni uspelo osvojiti poslanskega sedeža, vendar pa je močno povečala število volilcev, ki so volili konservativno stranko, velik vtis pa je naredila celo na svoje nasprotnike.
»Ko je enkrat odprla usta, smo vsi ostali izpadli precej drugorazredni,« je pokomentiral njen nastop eden izmed protikandidatov.
V času volilne kampanje jo je aktivno podpiral Denis Thatcher, s katerim se je poročila v decembru 1951. Plačal ji je tudi študij prava, ki ga je zaključila leta 1953, istega leta pa je tudi rodila dvojčka Carol in Marka.
Zaradi otrok je za nekaj časa potisnila politično kariero na stran, leta 1959 pa ji je končno uspel preboj v poslanske vrste, ko je postala konservativna poslanka za Finchley. Že leta 1961 se je prvič uprla uradnemu stališču lastne stranke, ko je glasovala za ponovno uvedbo šibanja kot oblike telesne kazni za nekatera kriminalna dejanja.
Njeno politično nadarjenost in zagon so kmalu opazili tudi njeni nadrejeni in oktobra 1961 je postala parlamentarna podsekretarka na ministrstvu za pokojninsko in nacionalno zavarovanje – najmlajša ženska v zgodovini na takem položaju. Po porazu konservativne stranke na volitvah 1964 je postala strankina govornica na področju stanovanjske in zemljiške politike.
Kot poslanka je kritizirala laburistično politiko visokih davkov kot »ne samo korak proti socializmu, ampak proti komunizmu« in vztrajala, da znižanje davkov ljudi spodbudi k trdemu delu. Bila je ena izmed redkih konservativnih poslancev, ki je podprla dekriminalizacijo homoseksualnosti, podprla je tudi legalizacijo splava, nasprotovala pa je ukinitvi smrtne kazni in sproščanju zakonodaje na področju ločitev.
Vlada v senci
Leta 1967 se je Margaret Thatcher udeležila politične izmenjave v organizaciji ameriške ambasade. V šestih tednih, ki jih je preživela v ZDA, je spoznala številne pomembne osebnosti v ameriški politiki in ambasada jo je opisala kot morebitno bodočo predsednico vlade.
Po vrnitvi domov je postala članica vlade v senci, sprva za področje energetike, kasneje za področje transporta in nazadnje šolstva.
Leta 1968 je imel Enoch Powell, njen koservativni soposlanec, govor, imenovan Reke krvi (Rivers Of Blood), v katerem je ostro kritiziral imigrantsko politiko v Veliki Britaniji in napovedal, da bodo zaradi multikulturnega eksperimenta tekle reke krvi. A medtem ko se je vodstvo konservativne stranke obrnilo proti svojemu poslancu, je Margaret Thatcher predlagala, da »bi bilo bolje, če pustijo, da se zadeva malce ohladi, kot pa da samo še prilivajo olja na ogenj«. Bila je prepričana, da so njegove glavne napovedi v bistvu pravilne in da so mediji citate iz njegovega govora povsem iztrgali iz konteksta. Leta 1991 je v intervjuju za revijo Today dejala, da je Powell »podal povsem ustrezen argument, čeprav včasih z uporabo obžalovanja vrednih izrazov«.
Ministrica za šolstvo: 1970–1974
Konservativna stranka je leta 1970 zmagala na volitvah in Margaret Thatcher je postala članica vlade kot ministrica za šolstvo in znanost.
Kot ministrica je podprla predloge za vključitev zasebnega denarja v akademske raziskave. Aktivno se je tudi lotila zmanjševanja stroškov v šolstvu. Prednost je dala akademskim potrebam, zmanjšala pa je stroške administracije. Posledično je ukinila zastonjski šolski obrok mleka za otroke, stare od 7 do 11 let. Odslej je bilo treba za mleko plačati, plačila pa so bili oproščeni otroci, ki so dodatni obrok potrebovali zaradi zdravstvenih razlogov. Odločitev je sprožila vihar protestov v medijih in med političnimi nasprotniki, ki so ji dali vzdevek »Margaret Thatcher, Milk Snatcher« (Margaret Thatcher, tatica mleka). A to je samo še okrepilo njeno odločenost:
»Nikar me ne podcenjujte. Videla sem, kako so zlomili Keitha, a mene ne bodo zlomili.«
Kasneje so vladni dokumenti pokazali, da je pravzaprav nasprotovala tem ukrepom in da jo je vanje prisililo ministrstvo za finance.
Vodja opozicije: 1975–1979
Leta 1974 je konservativna stranka izgubila na splošnih volitvah. Nastopil je čas za zamenjavo vodstva in 11. februarja 1975 so dobili novo voditeljico – Margaret Thatcher.
V tem času je dokončno izoblikovala svoja ekonomska prepričanja, ki so kasneje dobila vzdevek »tečerizem« – manj države, nižji davki in več svobode podjetnikom in potrošnikom.
Britansko gospodarstvo v sedemdesetih letih je bilo v tako slabem stanju, da je celo laburistični zunanji minister in kasnejši predsednik vlade dejal, da »če bi bil mlad mož, bi emigriral«. Proti koncu sedemdesetih let se je stanje nekoliko izboljšalo, a nato je sledila »zima nezadovoljstva« v letih 1978–79 s celo serijo stavk. In konservativna stranka je s sloganom »Laburizem ne deluje« slavila zmago na volitvah leta 1979. Margaret Thatcher je postala prva ministrska predsednica Velike Britanije.
Železna dama (Iron Lady)
V svojem govoru o zunanji politiki leta 1976 je ostro kritizirala Sovjetsko zvezo in jo obtožila, da želi zavladati svetu. Posledično je časopis sovjetske armade objavil članek z naslovom »Železna dama širi strah«.
Teden dni kasneje je Thatcherjeva sprejela svoj vzdevek:
»Nocoj stojim tukaj pred vami, v svoji rdeči šifonasti obleki, z nežno naličenim obrazom in rahlo valovitimi lasmi, železna dama zahodnega sveta.«
Ministrska predsednica: 1979–1990
4. maja 1979 je prispela na Downing Street:
Kjer je razprtija, prinašamo harmonijo,
kjer je zmota, prinašamo resnico,
kjer je dvom, prinašamo vero,
in kjer je obup, prinašamo upanje.
Kot ministrska predsednica se je tedensko srečevala s kraljico Elizabeto II. in njun odnos je močno zanimal javnost. Še nikoli se ni namreč zgodilo, da bi dve enako stari ženski zasedali oba najvišja položaja v deželi.
Thatcherjeva je kasneje opisala njun odnos: »Kraljičin odnos do dela vlade je bil izredno korekten … Zgodbice o sporih med dvema močnima ženskama so bile preprosto preveč dobre, da si jih ne bi izmislili.«
Gospodarska politika
Margaret Thatcher je znižala neposredno obdavčitev in zvišala posredno obdavčitev. Zvišala je obrestne mere, da bi zmanjšala količino denarja v obtoku in znižala inflacijo. Omejila je javne izdatke in zmanjšala izdatke države za socialne transferje in socialna stanovanja. Omejila je tudi izdatke za višje izobraževanje.
Njeni ukrepi so bili sprva zelo nepriljubljeni in so leta 1981 sprožili izgrede po angleških mestih, ki so močno prestrašili številne konservativne politike. A Thatcherjeva je ostala neomajna:
»Če želite, se lahko obrnete. A tale dama se ne obrača po vetru.«
Prepričal je ni niti padec njene priljubljenosti na 23 odstotkov niti protesti vplivnih ekonomistov; naslednje leto se je stanje začelo izboljševati. Inflacija je padla, nezaposlenost je začela počasi upadati, industrijska proizvodnja je zrasla in leta 1987 se je Velika Britanija lahko pohvalila s stabilnim in močnim gospodarstvom.
»Britanci so zavrnili državni socializem in spoznali, da država nima svojega vira dohodka, razen denarja, ki ga zaslužijo ljudje. Javni denar ne obstaja, obstaja samo davkoplačevalski denar.«
Sindikati
Thatcherjeva je bila prepričana, da so sindikati škodljivi, in je bila odločena, da bo zlomila njihovo moč. Javno jih je obtožila, da s političnim izsiljevanjem preko stavk spodkopavajo parlamentarno demokracijo in samo gospodarstvo.
Marca 1984 je Nacionalni odbor za premog predlagal zaprtje 20 neprofitabilnih rudnikov premoga (od 174, ki so bili takrat v državni lasti), s čimer bi ostalo brez dela 20000 rudarjev. Nacionalni sindikat rudarjev je organiziral stavko, zataknilo pa se je, ker bi morali člani sindikata izglasovati stavko na splošnem glasovanju. Vodja sindikata, Arthur Scargill, ki je pred tem že trikrat izgubil glasovanje s predlogom za splošno stavko, je tokrat razglasil stavko, ne da bi za to povprašal članstvo. Sodišče je zato stavko razglasilo za nelegalno.
Thatcherjeva je zavrnila vsakršno pogajanje in vsakršno popuščanje. Po letu dni trajajoči neuspešni stavki je vodstvo sindikata popustilo.Vlada je do leta 1985 zaprla 25 neprofitabilnih rudnikov, do leta 1992 pa kar 97.
Privatizacija
Privatizacija je bila ključni del tečerizma. Razprodali so številne deleže države v podjetjih ter hiše in stanovanja v državni ali lokalni lasti. Država je s tem iztržila preko 47 milijard funtov. Privatizacija je močno izboljšala konkurenčnost in produktivnost v privatiziranih podjetjih. Še zlasti pa je koristila potrošnikom, saj je znižala cene in izboljšala učinkovitost.
Severna Irska
V letih 1980 in 1981 so zaporniki frakcij IRE – Provisional Irish Republican Army (PIRA) in Irish National Liberation Army (INLA) izvajali gladovne stavke v želji, da bi si izborili status političnih zapornikov. Leta 1981 je začel stavkati Bobby Sands z besedami, da bo stavkal do smrti oziroma dokler ne bo izboril boljših pogojev za zapornike.
Thatcherjeva ni hotela popustiti.
»Zločin je zločin je zločin. To nima nič skupnega s politiko.«
Stavka se je končala s smrtjo Bobbyja Sandsa in še devetih drugih zapornikov. Uradnega statusa političnih zapornikov niso dosegli.
Thatcherjeva sama je le za las ušla poskusu atentata, ki jo je nanjo izvedla IRA. V eksploziji bombe v Brightonu, 12. oktobra 1984, je umrlo pet ljudi, vključno z ženo enega izmed njenih ministrov. Soba, v kateri naj bi spala, je bila popolnoma uničena. Rešilo jo je to, da je v sosednji sobi sestavljala govor za naslednji dan.
Naslednji dan je konferenca konservativne stranke potekala naprej, kot je bilo načrtovano.
Njena izredna hladnokrvnost in zbranost, čeprav je zgolj po naključju ušla smrti, sta ji pridobila vsesplošno občudovanje.
Zunanja politika
Že kmalu po prevzemu položaja ministrske predsednice ji je skupaj z zunanjim ministrom lordom Carringtonom uspelo izpogajati mirovni sporazum med belsko vlado in črnskim uporniškim gibanjem v Rodeziji.
Še isto leto je doživela tudi prvi zunanjepolitični krst ob sovjetskem napadu na Afganistan, ki ga je ostro obsojala. Pod njeno vlado je Velika Britanija aktivno sodelovala z ameriškimi obveščevalnimi službami pri pomoči mudžahedinom in spodkopavanju sovjetske vojske.
Britanci so tudi pomagali kamboškim silam princa Sihanouka, ki so se borile proti marionetni vladi pod pokroviteljstvom komunističnega Vietnama.
Thatcherjeva je odločno podpirala reforme Mihaila Gorbačova, s katerim se je tudi srečala na uradnem obisku v Moskvi leta 1984.
Njen tesen odnos z ameriškim predsednikom Reaganom je bil skoraj legendaren. Bila je njegova neomajna zaveznica v hladni vojni. Američanom je omogočila namestitev več kot 160 balističnih raket na britanskem otočju, na razpolago pa jim je dala tudi britanska vojaška letališča ob njihovem napadu na Libijo aprila 1986.
Bila je tudi odločna zagovornica napada na Irak leta 1990. Takrat omahujočega ameriškega predsednika Busha je nagovorila po telefonu:
»Zdaj pa res ni čas za cincanje!«
Falklandska vojna
Falklandska vojna je bila verjetno najpomembnejši dogodek njenega predsednikovanja. 2. aprila 1982 je argentinska vojaška hunta napadla in zavzela britanski ozemlji v južnem Atlantiku – Falklandske otoke in Južno Georgijo. Železna dama je nemudoma organizirala vojni kabinet ter 5. in 6. aprila poslala na pot vojaško silo z namenom osvoboditi zasedena britanska ozemlja. Britanci so bili nesporni zmagovalci spopada in Argentina se je predala 14. junija. V spopadu je umrlo 255 britanskih vojakov, trije otočani in 649 argentinskih vojakov. Največji udarec je Argentina doživela, ko je britanska podmornica Conqueror potopila argentinsko križarko General Bergamo.
Evropska unija
Konservativna stranka s Thatcherjevo na čelu je podprla članstvo Velike Britanije v EGS, vendar pa je bila Thatcherjeva ves čas mnenja, da je vloga organizacije predvsem v zagotavljanju proste trgovine in konkurenčnosti. Z vedno večjo regulacijo znotraj EU se je zato tudi krepilo njeno nasprotovanje močnejšim evropskim integracijam.
Thatcherjeva je bila tudi precej nezaupljiva in previdna glede združevanja Nemčij. Bala se je namreč, da bi lahko združena Nemčija ogrozila varnost Evrope, še zlasti delovanje zveze NATO.
Odstop
Leta 1989 je bila priljubljenost Margaret Thatcher precej pod priljubljenostjo njene stranke in v decembru se je pojavil prvi izzivalec, ki jo je poskušal zamenjati na čelu stranke. Poskus malo znanega poslanca Anthonyja Meyerja je bil povsem neuspešen. A po novih rošadah ministrskih položajev se je novembra 1990 pojavil nov izzivalec, Michael Heseltine.
Čeprav je Thatcherjevi sprva kazalo dobro, pa na koncu ni uspela zbrati potrebne večinske podpore. Po temeljitem posvetovanju v vladi se je na koncu odločila za odstop. 28. novembra je v solzah zapustila Downing Street 10. Vedno je vztrajala pri trditvi, da je bil njen odstop posledica izdaje znotraj stranke. Njen odstop je bil precejšnje presenečenje, še zlasti med svetovnimi voditelji.
Po dodatnih prerekanjih je na koncu vodstvo stranke prevzel tedanji finančni minister John Major, ki si je na koncu zagotovil tudi podporo odhajajoče premierke.
Dva tedna po odstopu sta zakonca Thatcher prejela dedni plemiški naslov. Margaret Hilda Roberts, hči lastnika trgovine z mešanim blagom, je postala baronica Margaret Thatcher.
Zadnja leta v politiki
Po odstopu je bila poslanka v parlamentu. Leta 1992 pa se je pri 66 letih odločila za umik iz poslanskih klopi.
Po umiku iz parlamenta je postala prva bivša premierka, ki je ustanovila fundacijo. Napisala je dve knjigi svojih spominov: The Downing Street Years (Leta na Downing Streetu, 1993) in The Path to Power (Pot do oblasti, 1995). Leta 1991 se je preselila v hišo na trgu Chester v londonski Belgravii.
Julija 1992 je postala geopolitična svetovalka tobačnega velikana Philip Morris.
Thatcherjeva je bila zagovornica slovenske in hrvaške neodvisnosti. Bila je zelo kritična do zahodnih vlad glede njihovega ravnanja v jugoslovanski vojni, še zlasti, ker niso hoteli branečim se stranem v konfliktu omogočiti nakupa orožja. Avgusta 1992 je javno pozvala zvezo NATO, naj ustavi srbski napad na Goražde in Sarajevo ter primerjala vojno v Bosni in Hercegovini z »barbarstvi Hitlerja in Stalina«.
V lordski zbornici je tudi ostro kritizirala maastrichtski sporazum, češ da gre odločno predaleč.
»Jaz nikoli ne bi podpisala tega sporazuma!«
Leta 1998 je pozvala k izpustitvi nekdanjega čilskega diktatorja Augusta Pinocheta, kateremu je Španija želela soditi zaradi kršitve človekovih pravic. Thatcherjeva je poudarila njegovo pomoč Veliki Britaniji v Falklandski vojni in ga tudi obiskala v njegovem hišnem priporu. Marca 2000 so ga zaradi zdravstvenih razlogov spustili iz pripora.
V svoji knjigi Statecraft: Strategies for a Changing World (Državništvo: Strategije za speminjajoči se svet, 2002), ki jo je posvetila Ronaldu Reaganu, je EU označila za »nezmožno reforme v samih temeljih«, »klasičen utopičen projekt, spomenik nečimrnosti intelektualcev, program, čigar neizogibna usoda je propad«. Zagovarjala je stališče, da bi si morala Velika Britanija na novo izpogajati pogoje svojega članstva ali pa zapustiti EU.
Po seriji manjših kapi se je po zdravniškem nasvetu marca 2002 umaknila iz javnega političnega življenja.
Junija 2003 ji je umrl mož, ki je izgubil bitko z rakom trebušne slinavke.
»Biti ministrski predsednik je samotno delo. V nekem smislu to tudi mora biti: človek ne more voditi iz množice. A z Denisom ob strani nikoli nisem bila sama. Kakšen človek. Kakšen mož. Kakšen prijatelj.«
Zadnja leta
Junija 2004 se je udeležila pogreba Ronalda Reagana.
13. oktobra 2005 je praznovala svoj 80. rojstni dan. Med slavnostnimi gosti so bili tudi kraljica, princ Philip in premier Tony Blair.
Leta 2006 je bila ob obisku ZDA uradna gostja podpredsednika Dicka Cheneya, leta 2007 pa so jo še posebej počastili v britanskem parlamentu. Postala je prva še živeča ministrska predsednica, katere kip so postavili v stavbi parlamenta. Njen bronasti kip stoji nasproti njenega velikega političnega junaka – Winstona Churchilla.
»Verjetno bi mi bilo ljubše železo – a bron bo čisto v redu …Vsaj ne bo rjavel.«
Marca 2008 se je zgrudila pri večerji v lordski zbornici, leto kasneje pa je bila ponovno hospitalizirana zaradi zlomljene roke.
Novembra 2008 so na sedežu britanskih premierjev obesili njen uradni portret, ki ga je naslikal osebni portretist kraljeve družine.
30. julija 2010 je bila prisiljena zapreti svojo pisarno v lordski zbornici.
Zadnja leta je bolehala tudi za napredujočo demenco.
Margaret Thatcher je umrla 8. aprila 2013 v starosti 87 let. Razlog smrti je bila možganska kap.
Pogreb je potekal v katedrali sv. Pavla, udeležila pa se ga je tudi kraljica, kar je bila še posebna čast. Kraljica se je namreč v vsem času svojega vladanja udeležila le dveh pogrebov ministrskih predsednikov – prvi je bil pogreb Winstona Churchila leta 1965.
Njeno truplo so nato kremirali in položili k počitku poleg njenega moža.
Zapuščina
Njena glavna zapuščina je bil tečerizem: poudarek na jasnih moralnih načelih, nacionalizmu, pomenu posameznika in njegovi osebni svobodi.
Thatcherjeva je pojasnila svojo politično filozofijo v intervjuju za revijo Woman’s Own leta 1987:
»Mislim, da smo šli skozi obdobje, ko so vse preveč otrokom in odraslim vcepili razmišljanje: ›Imam problem in naloga vlade je, da poskrbi zanj!‹ ali ›Imam problem, poiskal bom subvencijo za njegovo rešitev!‹ ›Sem brezdomec, država mi mora poiskati stanovanje!‹ In tako prelagajo svoje težave na družbo. In kaj je družba? Družba ne obstaja! Obstajajo samo posamezniki, možje in žene, in družine in nobena vlada ne more storiti ničesar razen preko ljudi in ljudje naj najprej poskrbijo zase. Naša dolžnost je, da poskrbimo sami zase in nato poskrbimo za bližnje. Življenje je recipročna zadeva in ljudje preveč razmišljajo o pravicah, ne da bi pomislili na obveznosti.«
Margaret Thatcher je bila prva ženska ministrska predsednica Velike Britanije, obenem pa tudi ministrska predsednica z najdaljšim stažem po 2. svetovni vojni. Za britansko desnico je rešiteljica države in njenega gospodarstva, vredna vsega občudovanja, za levico pa trda, brezsrčna političarka, ki je spodbujala pohlep in ekonomsko neenakost.
A njeni največji oboževalci nikoli niso bili visoki politiki, uradniki in intelektualci, ampak običajni ljudje. Kajti bila je ena izmed njih. Hči lastnika trgovinice, ki je s svojo odločnostjo in trdim delom postala predsednica vlade. Ki je pokazala, da politika lahko temelji na principih in da popuščanje ni vedno najboljša pot. Ki je prevzela državo, nad katero so obupali vsi ekonomisti ter oxfordski intelektualci, in iz nje ponovno naredila eno največjih gospodarstev na svetu.
Ki je ob krizah pokazala pogum, kakršnega premore le redkokdo.
»Če samo želite ugajati, boste pripravljeni sprejemati kompromise glede česarkoli in kadarkoli in dosegli ne boste ničesar.«
Robert Pevec