Views: 98
Ozadje zgodbe o Mirjam
- Jožef in njegovi bratje so živeli in umrli v Egiptu.
- Izraelci so se množili in napolnili deželo.
- V Egiptu je zavladal nov kralj, ki ni poznal Jožefa.
- Ustrašil se je, da bi se močni Izraelci v kaki vojni pridružili njihovim sovražnikom, zato so jih močno stiskali s težkimi deli.
- A bolj ko so jih stiskali, bolj so se množili in bolj so se širili, tako da je Egipčane prevzemala groza pred Izraelovimi sinovi. (Druga Mojzesova knjiga 1,12)
- Egiptovski kralj je ukazal hebrejskima babicama, naj pri porodu ubijeta vsakega dečka. Babici pa sta se bali Boga in sta pustili dečke živeti. Bog ju je za to nagradil.
- Faraon je zapovedal vsemu svojemu ljudstvu, naj vsakega dečka, ki se rodi, vržejo v Nil, vsako deklico pa naj pustijo živeti.
Neki mož iz Levijeve hiše je šel in vzel Levijevo hčer. Žena je spočela in rodila sina. Ko je videla, kako je lep, ga je skrivala tri mesece. Ko pa ga ni mogla več skrivati, je vzela košaro iz papirusa, jo zamazala z ilovico in smolo, položila dečka vanjo in jo postavila v ločje ob bregu Nila. Njegova sestra pa se je postavila nekoliko proč, da bi videla, kaj se bo zgodilo z njim. Tedaj je prišla faraonova hči, da bi se kopala v Nilu. Njene služabnice pa so hodile ob Nilu. Zagledala je košaro v ločju in poslala služabnico, da jo prinese. Ko jo je odprla, je zagledala otroka, dečka, ki je jokal. Zasmilil se ji je in je rekla: »To bo kak hebrejski otrok!« Nato je njegova sestra rekla faraonovi hčeri: »Ali naj grem in ti pokličem doječo ženo izmed Hebrejk, da ti bo dojila otroka?« Faraonova hči ji je rekla: »Pojdi!« In deklica je šla in poklicala otrokovo mater. Tej je faraonova hči rekla: »Vzemi tega otroka in mi ga dôji, jaz pa ti bom plačala!« Žena je otroka vzela in ga dojila. Ko pa je otrok dorastel, ga je pripeljala k faraonovi hčeri. Vzela ga je za sina in mu dala ime Mojzes. Rekla je namreč: »Iz vode sem ga potegnila.« (Druga Mojzesova knjiga 2,1–10)
Dodatna pojasnila:
- Po veri so starši Mojzesa tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. (Pismo Hebrejcem 11,23)
- V tem času se je rodil Mojzes, ki je bil lep pred Bogom … (Apostolska dela 7,20)
- Ko ga ni mogla več skrivati … – lahko bi jo ovadili egiptovski sosedje, ki so živeli med Izraelci.
Kdo je bila Mirjam?
- hči Amráma in Johébede iz Levijevega rodu, Mojzesova in Aronova sestra (Četrta Mojzesova knjiga 26,59)
- stara 10 do 12 let, nekateri komentatorji pravijo 14 ali 15 let
- hitra in bistra, razumna
- poslušna materi, ki ji je naročila, naj košaro z Mojzesom postavi v ločje in čaka
- čakala je malo stran, da je ne bi povezali z dogodkom, a dovolj blizu, da bi videla, kaj se bo zgodilo
- ko je faraonova hči zagledala otroka, ji je takoj predlagala, kaj naj stori: »Ali naj grem in ti pokličem doječo ženo izmed Hebrejk, da ti bo dojila otroka?« (Druga Mojzesova knjiga 2,7)
- Mirjam, običajno deklico, je Bog uporabil kot orodje za uresničitev svojega načrta: zaščito Mojzesa, ki bo izpeljal Izrael iz egiptovske dežele
Mirjam je postala del velikega Božjega načrta, ko je bila pripravljena biti zvesta in poslušna ter zaščititi Mojzesa. Mojzes je sčasoma postal rešitelj Izraelcev iz sužnosti – podoba prihajajočega Jezusa, rešitelja vsega človeštva. Mojzes ni bil nikoli bolj zaščiten kot v tem trenutku, ko je ležal sam, nemočen dojenček na valovih Nila. Nobena voda, noben Egipčan mu nista mogli škodovati. Bil je del Božjega večjega načrta.
To velja tudi za nas: Ko se zdimo najbolj zapostavljeni in pozabljeni, je Bog ves čas z nami ter nas ščiti in varuje. Bog je uporabil Mirjam kot orodje v svojih rokah, ker mu je bila zvesta in poslušna. Nekaj primerov, ko je Bog uporabil na videz nepomembne deklice oz. žene za uresničitev svojega načrta:
- neimenovana izraelska deklica, ki je služila v Naamanovi hiši: Naamanovi ženi je povedala za Božjega preroka Elizeja, ki je potem ozdravil Naamana gobavosti (Druga knjiga kraljev 5)
- sirota Estera, ki je kasneje postala kraljica, da bi rešila Jude (Estera)
- Abigajila, ki je popravila moževo nespamet, in nahranila Davida in njegove može ter kasneje postala Davidova žena (Prva Samuelova knjiga 25)
- Rahaba, ki je rešila Izraelova oglednika in kasneje postala del Jezusovega rodovnika (Jozue 2)
Kaj pa mi danes? Ali se kdaj počutimo preveč navadni ali nepomembni, da bi nas Bog uporabil? Poglejte, koga vse je Bog uporabil v preteklosti. To naj nam bo v spodbudo, da nas lahko Bog uporabi na najbolj nenavadne načine. Ostanimo mu zvesti in mu bodimo na voljo, ko nas kliče.
Zdaj pa se vrnimo k Mirjam in njeni zgodbi.
Mirjam spet srečamo, ko Bog razdeli Rdeče morje in prepelje Izraelce po suhem na drugo stran, egipčansko vojsko in vozove pa zalije voda in utonejo. Mojzes in Izraelci pojejo hvalospev Bogu, ker jih je rešil pred sovražniki.
Tedaj je Mirjam, Aronova sestra, prerokinja, vzela v roko boben in vse žene so se ji pridružile; plesale so in igrale na bobne. Mirjam pa jim je odpevala:
»Pojte Gospodu, ker je silno vzvišen; konja in jezdeca je treščil v morje.« (Druga Mojzesova knjiga 15,20–21)
Kaj lahko sklepamo iz tega odlomka? Mirjam je bila ves čas zvesto ob Mojzesu, ga spoštovala, podpirala in spodbujala, saj je vedela, da ima posebno mesto v Božjem načrtu odrešitve. Hvalila in slavila je Boga za njegovo rešitev. Odlomek nam pove tudi, da je bila prerokinja.
Mirjam ponovno srečamo, ko z Aronom očitata Mojzesu, da je vzel Kušíjko za ženo.
Mirjam in Aron sta govorila proti Mojzesu zaradi kušíjske žene, ki jo je vzel, kajti Kušíjko je bil vzel za ženo. Rekla sta: »Ali je Gospod govoril samó z Mojzesom? Mar ni govoril tudi z nama?« In Gospod je to slišal. Mož Mojzes pa je bil zelo ponižen mož, bolj kot vsi ljudje na površju zemlje. Nenadoma je Gospod rekel Mojzesu, Aronu in Mirjam: »Pojdite vsi trije k shodnemu šotoru!« In ti trije so odšli. Gospod pa je stopil dol v oblačnem stebru in se postavil k vhodu v šotor. Nato je poklical Arona in Mirjam. Ko sta prišla, je rekel: »Poslušajta vendar moje besede!
Če je med vami Gospodov prerok, se mu dam spoznati v prikazni, v sanjah govorim z njim. Ni pa tako z mojim služabnikom Mojzesom; temu sem zaupal vso svojo hišo; odkrito govorim z njim od ust do ust in ne v ugankah in Gospodovo podobo sme gledati.
Zakaj se nista bala govoriti proti mojemu služabniku Mojzesu?« In Gospodova jeza se je vnela proti njima in je odšel.
Ko se je oblak umaknil iznad šotora, glej, je bila Mirjam gobava, bela kakor sneg. Aron se je obrnil k Mirjam in glej, bila je gobava. Tedaj je Aron rekel Mojzesu: »O moj gospod, prosim te, ne nalagaj na naju kazni za greh, ki sva ga tako nespametno zagrešila! Naj vendar ne bo kakor mrtvorojeni, čigar meso je takrat, ko pride iz materinega naročja, že napol razžrto.« Tedaj je Mojzes zavpil h Gospodu in rekel: »O Bog, ozdravi jo vendar!« Gospod je rekel Mojzesu: »Ali se ji ne bi bilo treba sedem dni sramovati že, če bi ji oče pljunil v obraz? Naj bo torej sedem dni izobčena iz tabora; potem jo sprejmite nazaj!« Tako je bila Mirjam sedem dni izobčena iz tabora. In ljudstvo ni šlo naprej, dokler ni sprejelo Mirjam nazaj. Potem se je odpravilo na pot od Haceróta in se utaborilo v Paránski puščavi. (Četrta Mojzesova knjiga 12,1–16)
V tem odlomku vidimo, da Mirjam ni bila popolna, ampak je skupaj z bratom Aronom povsem človeško očitala svojemu bratu Mojzesu, da si je vzel tujko za ženo. Verjetno ga je, kot to pogosto delajo starejše sestre, želela zaščititi. Ali pa je hotela sama imeti večji vpliv na Mojzesa. Pa vendar se je ob tem spodbijanju Mojzesove avtoritete vnela Gospodova jeza proti njej. Mojzes je imel svojo sestro rad, verjetno se je tudi spominjal, kaj vse je storila zanj. Zato je prosil Boga, naj jo ozdravi. Po tem, ko je bila za sedem dni izobčena iz tabora, se je ponovno pridružila Mojzesu in celotni skupnosti.
Tudi če mi sami naredimo kakšno napako ali greh, ne smemo pozabiti, da je Bog milosten in usmiljen ter odpušča naše grehe. Pred njim pa imamo še večjega zagovornika, kot ga je imela Mirjam v Mojzesu: Jezusa, ki moli za nas in posreduje pri Bogu za nas.
Zadnjič pa slišimo o Mirjam, ko je umrla in so jo pokopali.
Izraelovi sinovi, vsa skupnost, so v prvem mesecu prišli v puščavo Cin in ljudstvo se je ustavilo v Kadešu. Tam je umrla Mirjam in tam so jo pokopali. (Četrta Mojzesova knjiga 20,1)
Zaključek:
Bog zelo ceni zvestobo, saj je sam zvest. Želi, da smo tudi mi zvesti njemu. A ker smo le ljudje, nam večkrat spodleti. Ali to pomeni, da se Bog potem odvrne od nas? NE! Sveto pismo namreč pravi:
Če se mi izneverimo, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti. (Drugo Timotejevo pismo 2,13)
To nam je lahko v tolažbo in spodbudo, da vztrajamo v zvestobi Bogu. Tudi če se sami sebi zdimo majhni in nepomembni, nas lahko Bog mogočno uporabi v svojem načrtu!
Alenka Camloh Mrđenovič