Hits: 5
Medtem ko ameriški narod nori zaradi smrti temnopoltega Georgea Floyda, mnogi v cerkvah čutijo, da morajo nekaj narediti. Odzivi zajemajo vse od poslušanja, učenja in žalovanja, do objavljanja črnih kvadratov na Instagramu, donacij, marširanj in drugega.
Vendar smo v naši naglici, da sodelujemo, mnogi opustili najbolj mogočno obliko aktivizma, ki nam je na dosegu roke: Molitev k vsemogočnemu Bogu!
Sklicevanje na najvišjo avtoriteto
Na družbenih omrežjih je nastal standardni postopek, da po večjih tragedijah zasmehujemo kristjane zaradi njihovih domnevno nemočnih “misli in molitev.” In ta graja vsebuje bolečo resnico, saj so nekatere cerkve krive nedejavnosti v odzivu na tragedijo in nepravičnost.
Vendar kristjani, še posebej tisti, ki so “budni”, nikoli ne smejo gledati na molitev kot svet – kot nemočne dobre vibracije in dobre želje, ki dovolijo, da si vsak opere z rok svojo lastno odgovornost.
Molitev je konec koncev oblika aktivizma in kampanje, kot sta lahko protestiranje in marširanje. Ko gremo ljudje na ulice, objavljamo misli o pravičnosti ali doniramo organizaciji, ki se zavzema za pravico; s tem vložimo tožbo oblásti, naj prepozna hudo nepravičnost rasizma in izvede spremembo.
Molitev v času nepravičnosti v Svetem pismu ni veliko drugačna. Pomislite na Davida, v jezi in čisti iskrenosti je klical k Bogu za pravičnost (Psalm 10,12-18). Spomnimo se Jeremija, kako je žaloval in moledoval za milost (Jeremija 14,19-22), ali Daniela, kako je rotil Boga: »Nagni, moj Bog, svoje uho in poslušaj!« in »Odpri svoje oči in poglej na naše opustošenje« (Daniel 9,18).
Ko molimo v času nepravičnosti, se sklicujemo na najvišjo avtoriteto v vesolju, k popolnemu arbiterju pravice. Za nas kot človeška bitja, ki nas je ustvaril Bog pravičnosti, je molitev temeljna pot do pravice. Blaise Pascal jo je imenoval “dostojanstvo vzročnosti”, saj nam daje Bog v molitvi direkten dostop do Kralja kraljev.
Ko molimo v času nepravičnosti, se sklicujemo na najvišjo avtoriteto v vesolju, k popolnemu arbiterju pravice.
Naša apatičnost do molitve – in naša naglica “doseči pravico” na kakršenkoli način namesto z molitvijo – lahko odkrije ne samo nevero v molitev, ampak celó nezmožnost, da Boga dojemamo kot končnega Sodnika. Jezus v priliki o nepopustljivi vdovi navaja, da se nepopolni človeški sodniki in veljaki odzivajo na nepravico samo zato, ker postane vztrajni aktivizem nadležen. Po drugi strani pa Bog hitro daje pravico: »Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal?« (Luka 18,7).
Ne pravim, da mora biti molitev edini funkcionalen odziv cerkve na nepravičnost, toda mar ne bi morala biti molitev prvi in temeljni odziv?
Zaščita pred nastopaškim aktivizmom
Ko mi kot cerkev ne molimo, preden tvitamo ali objavljamo, lahko postanemo žrtve nastopaškega aktivizma – vmešamo se samo zato, da povečamo našo družbeno veljavo.
Na Twitterju obstaja neverjeten račun pod imenom ‘influencersinthewild’ (“vplivneži v divjini”, op.prev.), ki zajema vplivneže na družbenih omrežjih in uporablja proteste in aktivizem, da krepi njihovo ime. V zelo smešnih in resnično žalostnih izsekih lahko vidite vplivneže, ki pozirajo in se postavljajo pred kamero za protestniki ali se celo pretvarjajo, da čistijo mesta.
Čeprav je to ekstremna vrsta nastopaškega aktivizma, se sprašujem, če plaz pritiskov na družbenih omrežjih sproži tudi to, da mnogi od nas objavljamo, reagiramo ali celo marširamo iz potrebe, da smo videni kot skrbni in žalujoči, v resnici pa to nismo. Pritisk, da se pridružimo aktivizmu, nas lahko spremeni v moderne farizeje. Naše nevidne kvalitete nam postanejo manj pomembne kot naša javna podoba. Ne ukvarjamo se več s stvarmi, kot so tiha molitev, ker v javnosti to ne prisluži nobenih točk.
Pritisk, da se pridružimo aktivizmu, nas lahko spremeni v moderne farizeje. Naše nevidne kvalitete nam postanejo manj pomembne kot naša javna podoba. Ne ukvarjamo se več s stvarmi, kot so tiha molitev, ker v javnosti to ne prisluži nobenih točk.
Ko se naš aktivizem začne z iskreno molitvijo, potem ne samo, da se sklicujemo na najvišjo avtoriteto, ampak zagotavljamo, da naša prepričanja niso temeljena na površinskem sočutju ali samo-pravičnosti. Kot pravi Jezus:
»In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Matej 6,5-6).
Molitev je aktivizem na skrivnem. Predanost molitvi je resničen lakmusov test tega, ali ravnamo v dobri veri ali pa samo skačemo na vlak pravičnosti, s katerim se pelje večina.
Rast v sočutju
Če molitev postavimo za temelj v našem aktivizmu, to razvija naravno sočutje in empatijo, ki pomaga narediti naša prepričanja za pravičnost bolj obstojna.
Predanost molitvi je resničen lakmusov test tega, ali ravnamo v dobri veri ali pa samo skačemo na vlak pravičnosti, s katerim se pelje večina.
Aktivizem brez molitve vodi v izgorelost. Ko se brenčanje družbenih medijev upočasni, se novice preusmerijo drugam in podjetja več ne čutijo pritiska, da morajo iztisniti reklame in emaile o svoji solidarnosti do stiskanih; mnogi bojevniki za družbeno pravičnost podobno poniknejo v svojem aktivizmu.
Toda življenje, ki mu je molitev navada – posebno, ko molimo za naše brate in sestre iz osovraženih skupin – zagotavlja, da ne ravnamo samo na podlagi emocij ali trendov, ampak iz iskrene ljubezni. Kajti neprekinjena molitev za nekoga tesno poveže naša srca z njihovim položajem in njihovo stisko. John Onquchekwa je zapisal: “Molitev nadomesti apatičnost s sočutjem… Po molitvi ugotovimo, da je nemogoče moliti za ljudi in se oklepati grenkobe ali ravnodušnosti do njih.”
Ponovno, molitev ne sme biti edini način, kako se odzovemo na nepravičnost, ampak zaradi teh razlogov in nedvomno tudi drugih, ne sme biti nekaj, kar opuščamo ali preziramo. Preden goreče objavimo na družbenih medijih #BlackLivesMatter ali kaj podobnega, najprej molimo še bolj goreče h Gospodu gospodov in prosimo našega vsemogočnega, pravičnega Boga za življenja vseh stiskanih, ki so Njemu tako dragoceni.
Avtor: Eugene Park
Vir: https://www.thegospelcoalition.org/article/prayer-is-activism/