Hits: 3
»V krivičnikovem srcu šepeta pregreha, pred njegovimi očmi ni strahu Božjega. Kajti v svojih očeh si daje preveč potuhe, da bi odkril svojo krivdo in jo sovražil. Besede njegovih ust so zloba in prevara, nehal je ravnati razumno, delati dobro. Gospod, v nebesih je tvoja dobrota, tvoja zvestoba sega do oblakov. O Bog, kako dragocena je tvoja dobrota! Človeški sinovi se zatekajo v senco tvojih peruti. Nasičujejo se z obiljem tvoje hiše, v reki svojih radosti jih napajaš.« (Psalm 36,2–4.6.8–9)
Opazimo lahko, da se v Psalmih pogosto pojavi negativen lik, in sicer »hudobnež«; to je tisti ali tista, ki živi, kakor da Boga ne bi bilo. Gre za osebo, ki je brez vsakršne povezave s presežnim, brez vsake zavore pri svoji arogantnosti, ki se ne boji sodb o tem, kar misli ali kar počne.
Zaradi tega Psalmi predstavljajo molitev kot temeljno stvarnost življenja. Sklicevanje na absolutno in presežno, nadnaravno, kar imenujemo tudi »sveti strah Božji«, je to, kar nas v polnosti naredi človeške, je meja, ki nas reši samih sebe, s tem ko nam prepreči, da bi se v to življenje vrgli na roparski in lakomen način. Molitev je rešitev za človeško bitje.
Seveda obstaja tudi zaigrana molitev, molitev, ki je namenjena samo za občudovanje s strani drugih. Nekateri lahko gredo k bogoslužju samo zato, da bi se jih videlo, da bi naredili dober družbeni vtis, celo zaigrajo molitev. Jezus je glede tega odločno posvaril: »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« (Evangelij po Mateju 6,5–6) Ko pa je resnični duh molitve sprejet z iskrenostjo in se spusti v srce, takrat nam molitev pomaga dojemati stvarnost z očmi samega Boga.
Ko molimo, vsaka stvar dobi težo. To je pri molitvi zanimivo: morda začnemo z neko lahno stvarjo, a v molitvi ta stvar dobi težo, kakor da bi jo Bog vzel v roke in jo preoblikoval. Najslabše delo, ki se ga lahko nameni Bogu in tudi človeku, je naveličano moliti, kot navado; moliti kakor papagaji. Ne. Moliti je treba s srcem. Molitev je središče življenja. Če obstaja molitev, tudi brat, sestra postane pomemben; celo sovražniki. Lahko rečemo, da je srečen tisti, ki za Bogom vse ljudi obravnava »kot Boga«. Kdor časti Boga, ljubi njegove otroke. Kdor spoštuje Boga, spoštuje človeška bitja.
Z.M.