Hits: 6
»V krivičnikovem srcu šepeta pregreha, pred njegovimi očmi ni strahu Božjega. Kajti v svojih očeh si daje preveč potuhe, da bi odkril svojo krivdo in jo sovražil. Besede njegovih ust so zloba in prevara, nehal je ravnati razumno, delati dobro. Gospod, v nebesih je tvoja dobrota, tvoja zvestoba sega do oblakov. O Bog, kako dragocena je tvoja dobrota! Človeški sinovi se zatekajo v senco tvojih peruti. Nasičujejo se z obiljem tvoje hiše, v reki svojih radosti jih napajaš.« (Psalm 36,2–4.6.8–9)
Opazimo lahko, da se v Psalmih pogosto pojavi negativen lik, in sicer »hudobnež«; to je tisti ali tista, ki živi, kakor da Boga ne bi bilo. Gre za osebo, ki je brez vsakršne povezave s presežnim, brez vsake zavore pri svoji arogantnosti, ki se ne boji sodb o tem, kar misli ali kar počne.
Zaradi tega Psalmi predstavljajo molitev kot temeljno stvarnost življenja. Sklicevanje na absolutno in presežno, nadnaravno, kar imenujemo tudi »sveti strah Božji«, je to, kar nas v polnosti naredi človeške, je meja, ki nas reši samih sebe, s tem ko nam prepreči, da bi se v to življenje vrgli na roparski in lakomen način. Molitev je rešitev za človeško bitje.
Seveda obstaja tudi zaigrana molitev, molitev, ki je namenjena samo za občudovanje s strani drugih. Nekateri lahko gredo k bogoslužju samo zato, da bi se jih videlo, da bi naredili dober družbeni vtis, celo zaigrajo molitev. Jezus je glede tega odločno posvaril: »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo.
Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«
(Evangelij po Mateju 6,5–6) Ko pa je resnični duh molitve sprejet z iskrenostjo in se spusti v srce, takrat nam molitev pomaga dojemati stvarnost z očmi samega Boga.
Ko molimo, vsaka stvar dobi težo. To je pri molitvi zanimivo: morda začnemo z neko lahno stvarjo, a v molitvi ta stvar dobi težo, kakor da bi jo Bog vzel v roke in jo preoblikoval. Najslabše delo, ki se ga lahko nameni Bogu in tudi človeku, je naveličano moliti, kot navado; moliti kakor papagaji. Ne. Moliti je treba s srcem. Molitev je središče življenja. Če obstaja molitev, tudi brat, sestra postane pomemben; celo sovražniki. Lahko rečemo, da je srečen tisti, ki za Bogom vse ljudi obravnava »kot Boga«. Kdor časti Boga, ljubi njegove otroke. Kdor spoštuje Boga, spoštuje človeška bitja.
»Če pa je naš evangelij kljub temu zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja, za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil misli, tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga.« (Drugo pismo Korinčanom 4,3.4)
»Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.« (Pismo Filipljanom 2,3)
»Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Pismo Galačanom 2,19b.20)
Zato molitev ni le pomirjevalno sredstvo za ublažitev življenjskih tesnobnosti; ali kakorkoli že, molitev te vrste izvirno ni krščanska. Molitev vsakega med nami dela odgovornega. To jasno vidimo v Gospodovi molitvi »očenaš«, o kateri Jezus poduči svoje učence.
Da bi se naučili moliti na ta način, so Psalmi velika šola.
Videli smo, kako psalmi ne uporabljajo vedno prečiščenih in ljubeznivih besed ter pogosto prinašajo odtise življenjskih brazgotin. Pa vendar so vse te molitve najprej uporabljali v jeruzalemskem templju in zatem v sinagogah; tudi tiste najintimnejše in osebne. Lahko rečemo, da so se različni izrazi molitve psalmov izoblikovali hkrati v tempeljskem bogoslužju in človekovem srcu. In tako osebna molitev zajema in se hrani najprej iz molitve izraelskega ljudstva, potem pa iz ljudstva Cerkve.
Tudi psalmi v prvi osebi ednine, ki zaupajo najintimnejše misli in probleme posameznika, so kolektivna dediščina, tako da jih molijo vsi in za vse. Krščanska molitev ima ta »dih«, to duhovno »napetost«, ki drži skupaj čas in svet. Molitev se lahko začne v polsenci neke hiše, a zatem bo končala svojo pot na ulicah mesta. In obratno, lahko vzklije med vsakodnevnimi obveznostmi in najde izpolnitev pri bogoslužju.
V molitvi Psalmov je svet vedno navzoč. Psalmi, na primer, dajejo glas Božji obljubi o rešitvi najslabotnejših: »Gospod govori: Zaradi nasilja nad nesrečnimi, zaradi vzdihov ubogih se bom zdaj dvignil, naklonil bom rešitev zaničevanim.« (Psalm 12,6) Ali pa opozarjajo na nevarnost posvetnega bogastva, kajti »človek, ki živi v sijaju in tega ne razume, je podoben živalim, ki poginejo.« (Psalm 49,13) Ali pa odpirajo obzorje za Božji pogled na zgodovino: »Gospod podira namere narodov, zametuje načrte ljudstev. Gospodov sklep pa ostane na veke, misli njegovega srca za vse rodove.« (Psalm 33,10–11)
Skratka, kjer je Bog, tam mora biti tudi človek. Sveto pismo je neizpodbitno:
»Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.« (Prvo Janezovo pismo 4,19)
On je vedno pred nami. On nas vedno čaka, saj nas prvi ljubi, prvi nas pogleda, prvi nas razume. On nas vedno čaka. »Če kdo pravi: ›Ljubim Boga,‹ pa sovraži svojega brata, je lažnivec; kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl.« (Prvo Janezovo pismo 4,20). Če bi na primer veliko molili dan na dan, zatem pa ogovarjali druge, jim govorili za hrbtom, sovražili druge, bi vse to bilo čisto umetno, to ne bi bila resnica in ne bi imelo nobene veljave.
»In to zapoved imamo od njega, naj tisti, ki ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata.« (Prvo Janezovo pismo 4,21)
Četudi Sveto pismo priznava primer osebe, ki, čeprav je iskreno iskala Boga, ji ga nikoli ne uspe srečati, pa prav tako pravi, da ni mogoče nikoli zanikati solza te uboge osebe, kakor tudi ne same bolečine, ki je posledica tega, da ji ni uspelo srečati Boga. Bog ne prenaša »ateizma« nekoga, ki zanika Božjo podobo, ki je odtisnjena v vsako človeško bitje. Tu gre za ateizem, ki ga lahko živimo vsak dan in ga lahko opišemo kot stališče: »Verujem v Boga, a do drugih imam distanco in si dovolim druge sovražiti.« To je praktični ateizem. Ne priznati človeške osebe kot Božje podobe je bogoskrunstvo, je gnus, je najslabša žalitev, ki jo lahko prinesemo v tempelj ali na oltar.
Molitev psalmov nam zato pomaga, da ne pademo v skušnjavo brezbožnosti, kar pomeni, da živimo in morda tudi molimo, kakor da Bog ne bi obstajal in kakor da drugi ne bi obstajali.
Molitev:
Aba, Oče, svoje oči vzdigujem h goram, od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od tebe, Gospod, ki si naredil nebo in zemljo. Prosim te, ne daj, da bi moja noga omahovala, moj varuh si in ne dremlješ. Gospod, ti si moj varuh, Gospod, ti si moja senca nad mojo desno roko. Podnevi me zato ne bo udarilo sonce, ne luna ponoči. Gospod, varuj me vsega hudega, varuj moje življenje. Gospod, varuj moje odhajanje in prihajanje, od zdaj in do večnosti. Hvala ti, ker si me sprejel, da lahko stanujem v tvojem zavetju, zavetju Najvišjega, da lahko prenočujem v tvoji senci, senci Mogočnega. Moje zatočišče si in moja trdnjava, moj Bog, ki vate zaupam. Zares, rešil me boš sleherne zanke in pred pogubno kugo. Prosim te, pokrij me s svojimi krili in me sprejmi, da se lahko vedno zatečem pod tvoje peruti. Gospod, moj ščit in oklep sta tvoja zvestoba. Gospod, s teboj se ne bojim nočne strahote, ne puščice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne žela, ki pustoši opoldne, kajti meni se to ne bo približalo. Zares, ti, Gospod, si moje zatočišče in zato me ne bo zadela nesreča, udarec se ne bo približal mojemu bivališču. Hvala ti, ker zapoveduješ svojim angelom, naj me varujejo na vseh mojih poteh. Hvala ti za moč, da lahko stopam na vso sovražnikovo silo in mi pri tem to nič ne škoduje. Hvala ti, ker me dnevno osvobajaš vezi, ki me hočejo zasužnjiti. Hvala ti, ker me vedno uslišiš v preizkušnji in stiski ter me rešuješ iz vsakega ujetništva. Hvala ti, ker me sitiš z dolgostjo življenja in mi kažeš svojo rešitev. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.