Views: 46
Bog je Bog življenja
»Poslušaj, GOSPOD, mojo pravično prošnjo, prisluhni mojemu ječanju; sliši mojo molitev z ustnic, ki ne poznajo prevare. Moja sodba naj pride od tebe, tvoje oči naj vidijo, kje je iskrenost. Preizkusil si moje srce, obiskal si me ponoči, v ognju si me pretopil, a nisi našel nič slabega v meni; skozi moja usta ne gredo grešne misli. Moji koraki so na tvojih stezah, moje noge ne omahujejo.« (Psalm 17,1–3.5)
Božji načrt za človeštvo je dober, vendar pa v našem vsakdanjem življenju doživljamo prisotnost zla: to je vsakodnevna izkušnja. Prva poglavja Prve Mojzesove knjige opisujejo postopno širjenje greha v človeškem življenju. Adam in Eva (prim. 1 Mz 3,1–7) dvomita v dobrohotne namene Boga, mislita, da imata opraviti z zavistnim božanstvom, ki jima preprečuje, da bi bila srečna. Od tod izvira upor: ne verujeta več v velikodušnega Stvarnika, ki želi njuno srečo. Njuno srce, ki podleže skušnjavi hudiča, prevzame delirij vsemogočnosti: »Če bova jedla od sadu drevesa, bova postala kakor Bog« (prim. v. 5). In to je skušnjava: to je ambicija, ki vstopi v srce. Vendar pa gre izkušnja v nasprotno smer: odprle so se jima oči in spoznata, da sta naga (v. 7), brez vsega. Ne pozabimo tega: skušnjavec slabo plača.
Zlo postane še bolj silovito z drugo človeško generacijo: to je izkušnja Kajna in Abela (prim. 1 Mz 4,1–6). Kajn je nevoščljiv svojemu bratu: tukaj je črv zavisti; kljub temu, da je prvorojenec on, vidi Abela kakor tekmeca, kot nekoga, ki ogroža njegov primat. Zlo se porodi v njegovem srcu in Kajn ga ne uspe nadvladati. Zlo vstopi v srce: na drugega se vedno gleda na slab način, s sumničenjem ter z mislijo, da je drugi hudoben, in mi bo storil zlo. In to vstopa v srce. Tako se zgodba o prvem bratstvu konča z umorom. In če danes pomislimo na človeško bratstvo: povsod vojne ali grožnje z vojnami.
V Kajnovem rodu se razvijejo rokodelske obrti, vendar pa se razvije tudi nasilje, ki je izraženo v zlovešči Lamehovi pesmi, ki zveni kakor hvalnica maščevanju: »Moža sem ubil, ker me je ranil, mladeniča, ki mi je prizadel prasko … Kajn bo maščevan sedemkrat, Lameh pa sedemdesetkrat sedemkrat.« (1 Mz 4,23–24) Maščevanje: to si storil, plačal boš. Vendar pa tega ne pravi sodnik, to rečem jaz. In jaz se imam za razsodnika situacije. In tako se zlo naglo širi, vse dokler ne zasede celotnega prizorišča: »Gospod je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njihovega srca ves čas le hudobno.« (1 Mz 6,5) Mogočne podobe, ki prikazujejo vesoljni potop (1 Mz 6–7) in babilonski stolp (1 Mz 11), razkrivajo, da je potreben nov začetek, novo stvarstvo, ki se bo dopolnilo v Jezusu Kristusu.
In vendar je na teh prvih straneh Svetega pisma zapisana tudi drugačna zgodovina, ki vzbuja manj pozornosti, ki je veliko bolj ponižna in vdana, ki predstavlja odkupnino za upanje. Čeprav se skoraj vsi obnašajo kruto in sta sovraštvo in osvajanje veliki gibali človeškega življenja, obstajajo osebe, ki so sposobne moliti Boga iskreno, ki so sposobne pisati človekovo usodo na drugačen način. Abel daruje Bogu od prvencev svoje drobnice. Po njegovi smrti sta imela Adam in Eva tretjega sina, Seta, kateremu se je rodil Enόš (kar pomeni ›umrljiv‹), in Sveto pismo pravi: »Takrat so začeli klicati ime Gospodovo.« (1 Mz 4,26) Nato se pojavi Henoh, ki »hodi z Bogom« in je bil vzet v nebo (prim. 1 Mz 5,22.24). In končno je tu zgodba o Noetu, pravičnem možu, ki »je hodil z Bogom« (1 Mz 6,9), pred katerim se Bog vzdrži svojega namena, da bi iztrebil človeštvo (prim. 1 Mz 6,7–8).
Ob branju teh pripovedi se zdi, da je molitev kakor nasip, da je človekovo zatočišče pred povodnjijo zla, ki raste v svetu. Če dobro pogledamo, molimo tudi zato, da bi bili rešeni pred samimi seboj. Pomembno je moliti: »Gospod, prosim, reši me pred samim seboj, mojih ambicij, mojih strasti. Reši me pred samim seboj.« Molivci na prvih straneh Svetega pisma so ljudje, ki delajo za mir: kadar je namreč molitev pristna, osvobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi on ponovno poskrbel za človekovo srce. Molitev goji cvetlične grede ponovnega rojstva na mestih, kjer je bilo človekovo sovraštvo sposobno samo povečati puščavo. In molitev je močna, ker privlači Božjo moč in moč Boga vedno daje življenje: vedno. Bog je Bog življenja, oživlja.
To je razlog, da gospostvo Boga prehaja v verigi teh mož in žena, ki so v svetu pogosto nerazumljeni ali potisnjeni na rob. Vendar pa svet živi in raste zaradi moči Boga, ki jo ti njegovi služabniki privlačijo s svojo molitvijo. So veriga, ki nikakor ne vzbuja pozornosti, ki redko doseže čast, da pride v kroniko, in vendar je tako pomembna za ponovno vzpostavitev zaupanja v svetu! Spominjam se zgodbe nekega moža: bil je pomemben, vodja vlade, ne v tem času, v preteklosti. Ateist. V srcu ni imel verskega čuta. Vendar pa je kot otrok slišal babico, ki je molila, in to mu je ostalo v srcu. V nekem težkem trenutku življenja je tisti spomin ponovno prišel v njegovo srce in si je rekel: »Babica je molila …« Začel je moliti z besedami, ki jih je govorila babica, in tam je našel Jezusa. Molitev je veriga življenja, vedno. In mnogi možje in žene, ki molijo, sejejo življenje. Molitev seje življenje. Majhna molitev … Zato je tako pomembno otroke naučiti moliti. Morda bodo kasneje pozabili in šli po drugi poti; vendar pa tisto ostane v srcu, ker je seme življenja, seme pogovora z Bogom.
Pot Boga v Božji zgodovini gre skozi te služabnike; šla je skozi »ostanek« človeštva, ki se ni prilagodil zakonu močnejšega, ampak je prosil Boga, naj uresniči svoje čudeže, in predvsem, naj preoblikuje naše kamnito srce v meseno srce. »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.« (Ezekiel 36,26) In molitev pri tem pomaga: molitev namreč odpre vrata Bogu, da bi preoblikoval naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v človeško srce. Za to je potrebno veliko človeškosti, in s človeškostjo se dobro moli.
Molitev:
Gospod Bog, blagoslovi moj dom. Naj bo kraj tvojega miru. Naj v njem ne vlada sovraštvo, ampak ljubezen, naj v njem ne bo nesloge, temveč edinost. Namesto užaljenosti in krivice naj bo v njem odpuščanje. Zmota naj se umakne resnici, vera naj premaga dvom. V njem naj ne bo tesnobe, ampak upanje, naj ne bo teme greha, ampak luč tvoje milosti, naj ne bo žalosti, ampak veselje. Naj ne bo bolezni, temveč duševno in telesno zdravje. Tvoj blagoslov naj nas spremlja na poti v tvoj dom, ki si ga pripravil za nas.
Gospod, priznati moram, da je moja ljubezen tako majhna. Svojo ženo ljubim, kadar mi postreže, kadar me razvedri, kadar občudujem njeno privlačnost in lepoto. Ljubim otroke, ker me potrebujejo in so odvisni od mene. Rad imam svoje delo, kadar mi gre dobro od rok in mi koristi.
Gospod, prosim te, nauči me ljubiti. Ti si Ljubezen, zato mi daj pogum, da bom premagal sebičnost in ljubil zares z vsem srcem. Daj, da bom mogel reči za svojo ženo: ljubim jo, ker je moja žena; ljubim jo, ker si mi jo dal ti, Gospod; ljubim jo, ker sva po poroki postala eno telo; ljubim jo, ker je tako dobra in potrpežljiva; ljubim jo, ker mi zna postreči z Božjimi darovi in mi razkriva svet vrednot; ljubim jo, ker verujem v tebe, ki si ljubezen. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.