Hits: 67
Današnji čas moškim ni preveč naklonjen. Pravzaprav lahko rečemo, da jim je včasih že kar sovražen. Moški so nagnjeni k nasilju in tekmovanju, nam pravijo, moški nočejo sodelovati, so preveč nepopustljivi. Potrebne so ženske kvote, potrebujemo ženske vodje, žensko politiko. Moški so krivi za vojne, za družinsko nasilje, za neprizanesljiv kapitalizem, skratka moškost je nekako »toksična«. Patriarhat zastruplja družbo.
In rešitev? To je vendar na dlani. Moške je treba spremeniti, narediti jih je treba manj možate in bolj podobne ženskam. A naj vam zaupam drobno skrivnost: tako razmišljanje je napačno. In ne samo napačno. Je nevarno.
Zakaj?
Preprosto. Če poskušate narediti moške manj možate, ne boste imeli manj težav z njimi. Nasprotno. Imeli jih boste več.
Zakaj?
Ste morda kdaj opazovali plenilsko žival pri igri? Ste opazili, da imajo plenilci lovski in plenilski nagon v naravi? Naj mačko ali psa še tako udomačimo, je ta nagon še vedno prisoten.
Tudi moški je po svoji naravi plenilec. Agresija, tekmovalnost, odločnost in nepopustljivost so del tega.
»Seveda!« boste rekli. »Točno tako! Zato pa jih je treba prevzgojiti.«
A ne pozabite, da smo mi danes tukaj v veliki meri zato, ker so v preteklosti moški (ki so tudi naši predniki) s svojo agresijo in tekmovalnostjo prinesli z lova meso svojim ženam in otrokom ter pogosto tvegali in tudi žrtvovali svoja življenja zato, da so jih ubranili pred drugimi, sovražno razpoloženimi moškimi.
Slabi moški ne postanejo boljši tako, da postanejo manj možati. Dobri postanejo takrat, ko prenehajo biti slabi. Agresije, nasilja in ambicioznosti preprosto ne moremo izbrisati iz moške narave. Lahko pa jih izkoristimo v pozitivni smeri in z njimi dosežemo veliko dobrega.
Povsem enake moške lastnosti, ki nekatere moške ženejo v vojno in uničenje, ženejo druge v to, da se jim uprejo in jih ustavijo. Lastnosti, ki se lahko sprevržejo v nebrzdan pohlep, lahko na drugi strani zgradijo celotna gospodarstva. Lastnosti, ki ženejo nekatere moške v nora tveganja, lahko iz drugih naredijo heroje.
Odgovor ni manj moškosti – odgovor je boljša, prava moškost. In verjetno vsi dobro vemo, kako jo prepoznamo.
Vidimo jo lahko v mladem možu, ki svoji spremljevalki pridrži vrata. V možu in očetu, ki trdo dela, da bi njegova žena in otroci imeli boljše življenje. V gasilcu, ki se požene v gorečo stavbo, da bi rešil ljudi, ujete v plamenih.
Problem današnje družbe ni v tem, da so moški preveč možati, ampak v tem, da moškosti primanjkuje. Če moški sprejmejo svojo možatost in jo usmerijo v pravo, produktivno smer, postanejo voditelji, borci in junaki. Če se svoji moškosti odrečejo, postanejo slabiči, ki pobegnejo pred odgovornostjo, za njimi pa ostane uničenje in obup.
In posledice lahko vidimo vsepovsod. Mnogi očetje živijo ločeno od svojih otrok. In otroci, ki zrastejo brez očeta, so v splošnem bolj depresivni kot njihovi vrstniki, ki imajo očeta in mater. Imajo veliko večje tveganje, da se bodo znašli v zaporu, za najstniško nosečnost in revščino. 71 odstotkov otrok, ki ne dokonča srednje šole, odrašča brez očeta.
»Od vseh skal, na katerih gradimo svoja življenja …, je družina najpomembnejša. In vsi smo poklicani k temu, da prepoznamo in cenimo, kako kritični so očetje pri vzpostavitvi tega temelja.«
To je izjavil nekdanji ameriški predsednik Barack Obama leta 2008.
»Če smo pošteni do samih sebe,« je nadaljeval, »bomo priznali …, da je vse preveč očetov … odsotnih iz vse preveč življenj in vse preveč domov.«
| »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« (Prva Mojzesova knjiga 2,24) |
Naj še tako poskušamo zanikati potrebo po resnični moški moči v družbi, pa je več kot očitno, da jo rabimo. Zdrave družine in trdne skupnosti temeljijo na vodstvu in pogumu dobrih mož.
A trenutni trend vodi v poženščenje mladih mož v naivnem upanju, da bomo tako dosegli nekakšen utopičen občutek enakosti in miru. In začne se že v rani mladosti. V šolski učilnici so fantje nezgrešljiv »problem«. Na igriščih so agresivne igre nezaželene, celo prepovedane. Mladim fantom se poskuša dopovedati, da je njihova želja po tekmovanju napačna. Vsak naj dobi pokal. Ne tekmujte za točke. Ta protimoška usmeritev se nadaljuje skozi višjo izobrazbo in naprej na delovna mesta. Ustvarila je milijone neodločnih mož, nesrečnih žena ter zmedenih dečkov in deklic.
Tukaj je skrivnost, ki jo pozna vsaka ženska: ženske želijo prave moške – moške, na katere se lahko zanesejo, in moške, ki jih lahko občudujejo. Tega ne bo spremenila nobena količina feminističnih teorij. Ne poznam nobene ženske v katerikoli starosti, ki bi jo privlačili pasivni moški, ki v njej iščejo skrbnico, zaščitnico in voditeljico. Vsaka ženska ve, da si želi močnega, odgovornega moža. To ni posledica družbenega konstrukta ali kulturnega pritiska – to nam je prirojeno.
Razvrednotenje moškosti se ne bo dobro končalo, ker poženščeni, pasivni moški ne bodo ustavili zla. Pasivni moški ne branijo, ščitijo ali skrbijo. Pasivni moški ne vodijo. Pasivni moški ne delajo stvari, ki smo jih vedno potrebovali od moških, zato da je družba uspevala.
O tem problemu je pisal že znani angleški družbeni filozof C. S. Lewis, ko je opisal napetost »med cerebralnim in visceralnim moškim«.
»Po svojem intelektu,« je razložil Lewis, »je moški zgolj duh in po svojem apetitu zgolj žival.«
Potrebujemo oboje. Če odstranimo eno od tega, nam ostane moški, ki je ali slabič ali zlobnež. In v svetu zlobe so šibki možje zgolj orodje zlobnih mož.
Posilstvo, umor in vojna imajo dve skupni točki: zlobne može, ki posiljujejo, morijo in se vojskujejo, ter šibke može, ki jih ne ustavijo. Potrebujemo dobre može, ki jih bodo.
Moškost ni toksična. Njeno pomanjkanje pa je.
Robert Pevec