Hits: 3
Pogosto slišimo naslednje vzdihujoče izjave:
»Nič več ni tako kot je bilo nekdaj.« »Zakaj je svet postal tako poln zla in vsega slabega? Povsod je vse več in več nasilja.« »Še dobro, da mi v teh časih ni potrebno vzgajati otrok.«
Pridigar iz Svetega pisma bi se mogoče takole odzval na takšne izjave: če se vam zdi, da živite v svetu, kjer stvari postajajo vse slabše in slabše, potem imate razlog za dobro voljo – preden bodo stvari postale zares slabe, boste že mrtvi.
Mogoče je bila vaša preteklost boljša kot sedanjost. Toda ko se začnemo spraševati: »Zakaj je preteklost boljša?«, potem v bistvu zanikamo realnost Božje prisotnosti v sedanjosti. Če so stvari sedanjosti slabše, a to pomeni da Bog več nima nadzora nad našimi življenji? Menimo, da nas je pripeljal do točke, na kateri smo trenutno in nas sedaj več ne ljubi in nima za nas svojih načrtov ter namenov? Zastavljati si vprašanje iz Pridigarja 7,10: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od sedanjih?« je ne-modro, ker tako vprašanje kaže, da smo pozabili na Boga. Tako vprašanje si pogosto zastavljamo, ker smo slepi za dobre stvari v sedanjosti in slabe stvari v preteklosti.
Nostalgija vodi v napačno smer
Nostalgija pogosto predstavlja obliko izhoda – raje odpotujemo v preteklost, kot pa se soočamo izzivi sedanjosti ali gledamo z vero v prihodnost.
Nostalgija vpliva na vse nas, ne samo na starejše, ki se z otožnostjo ozirajo na svojo mladost. Velikokrat nostalgično pogrešamo kakšne zgradbe ali kraje, še posebej pa ljudi ali intenzivna čustva, ki smo jih občutili ob določenem času. Toda ali smo kdaj sploh pomislili kaj je pravzaprav občutek nostalgije?
Britanski pisatelj C. S. Lewis je zapisal, da je nostalgija poseben občutek hrepenenja po nečem in je vedno grenko-sladka. Ko občutimo nostalgijo, se nam zdi, da je nekaj izgubljeno in hrepenimo, da bi se to vrnilo. Nostalgija je velikokrat samo bežna in včasih je v njej tudi hrepeneč občutek zadovoljstva. Lewis pravi: Samo otroci ali čustveno nezreli ljudje menijo, da je to, po čemer hrepenijo, dejansko stvar, po kateri hrepenijo.
Otroku spomin na prelepi hrib, na katerem je nekoč bil, daje prijeten občutek in misli si, da če bo šel nazaj na tisti kraj, bo znova doživljal tisti prijeten občutek – vse dokler ostane tam. Lewis pravi, da je to ne-modro. Ko si zrel človek, spoznaš, da se nostalgija v bistvu s tabo igra. Nostalgija samo ojača naše občutke. Ko odraseš spoznaš, da sicer lahko greš nazaj na tisti hrib in možno je, da bo tam prijetno, toda po drugi strani pa se mogoče tokratni obisk tega hriba ne bo zdel nič posebnega in ne bo ponovno ustvaril tistih intenzivnih občutkov. Lewis pravi:
»Knjiga ali glasba za kateri smo menili, da vsebujeta neko posebno lepoto nas bosta izdali, če jima zaupamo. Lepota ni bila v njiju, ampak je samo prišla skozi njiju in to kar smo dobili iz njiju je bilo hrepenenje. Te stvari – lepota, spomini na lastno preteklost – so lepe podobe tega, kar si zares želimo; toda če jih zamenjamo za nekaj dejanskega, se spremenijo v neme idole, ki zlomijo srca svojih častilcev. Te stvari niso to kar si želimo: so samo vonj po roži, ki jo ne moremo najti, odmev melodije, ki je nismo slišali, novice iz dežele, ki je nismo obiskali.«
Ko doživljamo nostalgijo naše srce hrepeni po dosti lepši osebi, kot smo kdaj koli spoznali ali po dosti lepšem kraju, kot smo ga kdaj koli obiskali.
Zdi se nam, da hrepenimo po preteklosti, toda preteklost ni bila nikoli tako dobra kot nam to naš um pravi. Lewis pravi, da nam Bog v tistem trenutku daje neprecenljiv predogled neverjetne lepote in popolnosti, ki jo bomo videli nekoč v prihodnosti. V trenutkih doživljanja nostalgije Bog v naša srca vstavlja prihodnost – in naša prihodnost so nebesa, občutek pripadnosti in večni dom. Vsi ti občutki, se bežno pojavijo v naših življenjih in potem izginejo.
Večnost v naših srcih
Tak pogled na nostalgijo zelo lepo ustreza sporočilu Pridigarja. V Pridigarju 3 vidimo, da je Bog vstavil večnost v naša srca. Ustvarjeni smo za večni dom – za kraj, ki ga še ne moremo videti; in ko nas obide nostalgija je to le nejasna podoba tega večnega doma in imamo srečo, da lahko to podobo uzremo že v našem sedanjem življenju.
Modri ljudje razumejo, da nas je Bog ustvaril, da hrepenimo po njem in po nebesih. Ko postanejo nostalgični ne gledajo nazaj, ampak dovolijo, da jih ta občutek ponese naprej. Gledajo proti nebesom in proti večnemu domu.
Povzeto s spletne strani Binkoštne cerkve Murska Sobota