Hits: 9
Velikonočno razmišljanje ali pogled na najbolje dokumentiran dogodek starodavne zgodovine.
Medtem ko božič – rojstni datum Mesija, Jezusa Kristusa – označuje trenutek, ko se je zgodovinski koledar razdelil na dve epohi – pr. Kr. in po Kr. –, pa velika noč označuje in slavi dejanske dogodke, ki so, čudežni, kakršni so bili, sledili Kristusovemu križanju in smrti ter za vedno spremenili svet.
A zakaj in kako naj bi ta mučni dogodek in izjemna žalost, povezana s smrtjo Mesija, pozitivno spremenila svet za vse večne čase? Zakaj naj bi bila velika noč čas veselja? Odgovor ni niti skrivnosten niti zapleten.
Na svetu obstaja veliko tisočletja starih verstev. A le eno izmed njih – krščanstvo – ima ustanovitelja, ki je trdil, da je Mesija, Božji Sin, in je za to svojo trditev priskrbel tudi neizpodbitni dokaz s tem, da je z vstajenjem premagal smrt. Velika noč slavi Kristusovo vstajenje.
Kristus je absolutno edinstven, saj je bil edina zgodovinska osebnost, ki je bila napovedana, prvič že tisoč let pred rojstvom. Več kot sto prerokb osemnajstih različnih prerokov Stare zaveze je med 10. in 4. stoletjem pr. Kr. napovedalo podrobnosti njegovega rojstva, življenja in smrti. Stoletja kasneje so detajli Kristusovega rojstva, življenja, izdaje in smrti presenetljivo natančno in do najmanjših podrobnosti potrdili te napovedi. Tisoč let pr. Kr. je David preroško opisal Kristusovo križanje, in to v času, ko je bilo križanje kot način usmrtitve popolnoma nepoznano.
Vse druge pomembne zgodovinske osebnosti so svet spremenile s svojim življenjem. S smrtjo voditeljev drugih religij, kakršni so bili Abraham, Mojzes, Buda, Mohamed in Konfucij, se je končalo tako njihovo življenje kot tudi njihovo delo.
A Kristus je prišel na svet kot Božji Sin zato, da bi umrl in plačal ceno za grehe človeštva. Njegova žrtev je bila vrhunec njegovega življenja, storjena v korist vsega človeštva – saj je vsem verujočim odprla pot do večnega življenja v nebesih.
Od petih velikih svetovnih verstev, ki temeljijo na osebnostih, je krščanstvo edino, ki trdi, da je njen ustanovitelj še vedno živ, saj je z vstajenjem premagal smrt. Noben Jud ni nikoli verjel, da se je Abrahamova grobnica, potem ko je umrl in bil pokopan, kadarkoli izpraznila. Po Budovi smrti ni noben njegov učenec trdil, da ga je še kdaj videl ali govoril z njim.
In kar se tiče Mohameda, ustanovitelja islama, nikjer ne najdemo nobenih sledi, da bi se kadarkoli prikazal svojim učencem ali privržencem. Njegova – še vedno zasedena – grobnica je v Medini in vsako leto jo obišče na deset tisoče pobožnih muslimanov.
Kristus je bil edinstven v tem, da je žrtvoval svoje življenje, da bi izpolnil razlog svojega prihoda na svet. Kristus je pokazal najvišji možni standard ljubezni s svojim sočutjem do zavrženih in zdravljenjem bolnih, s svojim naukom in na koncu s svojo največjo žrtvijo – žrtvovanjem svojega življenja za rešitev in odrešitev človeštva. In nato ga je Bog, da bi nam, ki verjamemo le temu, kar vidimo, zagotovil neizpodbiten dokaz – v grobnici ga je obudil od mrtvih, da bi ljudje imeli živ dokaz, kdo je Jezus v resnici bil.
Nova zaveza nam prinaša pričevanja številnih prič, ki so se same osebno srečale z Jezusom po njegovem vstajenju. Dejstvo je, da se je Jezus med vstajenjem in vnebohodom v roku 40 dni vsaj desetkrat prikazal svojim učencem. V nekaterih primerih se je prikazal posameznim učencem, v nekaterih primerih več učencem hkrati in enkrat kar kakšnim petstotim učencem hkrati.
Zelo pomenljivo pa je tudi dejstvo, da nikjer ne najdemo izjav prič, ki bi tem navedbam nasprotovale ali pa jih razglasile za potegavščine. Ne obstaja niti ena taka izjava. Poleg tega pa nikjer ne najdemo nobenih zgodovinskih pričevanj, ki bi nasprotovala drugo drugemu.
Čeprav obstajajo skeptiki, ki dvomijo v svetopisemskega Jezusa, pa je treba priznati, da o njegovem življenju, nauku, čudežih in smrti obstaja veliko več zanesljivih zgodovinskih dokazov kot za katerokoli drugo zgodovinsko osebnost starodavnega sveta. Pomislite, na primer, na Aleksandra Velikega, ki je bil rojen kakšnih 350 let pred Kristusom. Njegova avtentičnost temelji na dveh originalnih biografskih poročilih, ki sta jih napisala Arijan in Plutarh kakšnih 400 let po njegovi smrti.
Rokopisi o Vergilu in Horacu, ki sta oba živela le generacijo pred Kristusom, so bili napisani več kot 400 let po njuni smrti. Kopije del Livija in Tacita o zgodovini Rima in dela Plinija mlajšega o naravoslovju so bile napisane več kot 500 let po njihovem originalnem nastanku.
Pa vendar nihče ne dvomi, da sta Virgil in Horac dejansko živela in napisala velike poetične mojstrovine. In ne, nihče ne postavlja pod vprašaj avtentičnosti in točnosti Livijevih in Tacitovih opisov dogodkov, ki so se godili v času cesarjev Avgusta, Klavdija, Nerona ali Tiberija.
Zgodovinskega Jezusa poznamo iz štirih različnih opisov, ki jih poznamo kot evangelije – po Mateju, po Marku, po Luku in po Janezu. Napisani pa niso bili stoletja kasneje, ampak zgolj generacijo ali dve po Jezusovem življenju. Apostola Matej in Janez nam podajata pričevanje očividcev, saj sta več let hodila skupaj z Jezusom kot njegova učenca. Marko je bil ravno tako očividec, čeprav je bil v času, ko je Jezus pričel z javnim delovanjem, šele najstnik. Luka, zdravnik, je o Jezusu izvedel od svojega prijatelja Pavla, apostola, ki je napisal največ pisem v Novi zavezi.
Jezusov nauk in dejanja, opisana v Novi zavezi, ohranja tisočkrat več rokopisov kot katerokoli delo klasičnih antičnih oseb, ki so živele v približno istem časovnem obdobju. Izjema je morda le Homer, katerega Iliado »podpira« kakšnih 1.800 rokopisov. A tudi to je še vedno manj kot desetino števila starih rokopisov, ki podpirajo avtentičnost Nove zaveze.
Apostoli so bili s svojo izkušnjo z Jezusovim vstajenjem v edinstvenem položaju, saj so z gotovostjo vedeli, da je bil Jezus resnično Božji Sin. Bili so poleg v času njegovega življenja, poučevanja, čudežev in smrti. Če bi bile trditve o Jezusu neresnične, bi apostoli to zagotovo vedeli. In ravno zato je bila njihova predanost pričevanju tako močna in prepričljiva.
Poleg tega ima izjemno dokazno vrednost tudi pripravljenost apostolov umreti za svoje trditve, kar še dodatno potrjuje vstajenjsko resnico. Nihče ne bo pripravljen umreti za nekaj, kar si je izmislil ali pa misli, da ne drži.
Dejstvo, da so vstalega Jezusa videli, se ga dotaknili in govorili z njim, je povsem spremenilo apostole, ki so nato preostanek svojih življenj namenili poučevanju in širjenju sporočila o resničnem odrešenju s Kristusom. Enajst apostolov od dvanajstih, vključno z Matijem, ki je zamenjal Juda, Jezusovega izdajalca, je umrlo mučeniške smrti zaradi svoje vere v Kristusovo božanskost. Dvanajsti, Janez, je bil izgnan na otok Patmos, kjer je napisal knjigo Razodetje.
Velika noč, katere bistvo je v vstajenju, je najbolj skrbno preverjen in dokumentiran zgodovinski dogodek. Vstajenje je resnično in spremeni vse. Velika noč je spomin na en sam dogodek, ki je spremenil svet, in njegovo slavljenje.
Prevod in priredba po Scottu Powellu (https://www.frontpagemag.com/jesus-christs-resurrection/).
Robert Pevec