Views: 41
In že smo pri drugem koraku na poti naše čustvene obnove. Ne gre samo za to, da Bogu iskreno povemo, kako se počutimo, temveč da ga ponižno prosimo za moč.
Drugi korak
DRUGI KORAK je torej v tem, da Boga PONIŽNO PROSIMO ZA MOČ. V tem stavku se skriva tako STALIŠČE: PONIŽNO, kot tudi DEJANJE: PROSIMO.
Poglejmo si vrstice iz Svetega pisma, ki nas usmerjajo k temu ravnanju:
Psalm 105,4: »Iščite Gospoda in njegovo moč, vedno iščite njegovo obličje.« – Precej neposredna usmeritev, mar ne? Pomoči za svojo čustveno obnovo ne iščemo nikjer drugje kot pri Bogu. Prav je, da se vprašamo, kje mi iščemo pomoč za čustveno obnovo.
Job 12,13 »… pri njem je modrost in moč, on ima svèt in razsodnost!« => Če je torej pri njem moč in modrost za tako čustveno kot seveda tudi duhovno in telesno obnovo, zakaj jo iskati pri drugih ljudeh? In zakaj torej ne bi prosili za pomoč Boga večkrat skozi cel dan? Zakaj bi to delali zgolj enkrat zjutraj in tega ne ponovili večkrat skozi dan?
- »Bog, pomagaj mi, prosim, ko grem sedaj na ta sestanek.«
- »Bog, pomagaj mi, prosim, ko grem sedaj pripravljat kosilo.«
- »Bog, pomagaj mi, prosim, ko grem sedaj na pregled k zdravniku.«
- »Bog, pomagaj mi, prosim, ko grem sedaj po otroke v vrtec.«
- »Bog, pomagaj mi, prosim, ko se grem sedaj pripravljat za to nalogo v službi, za ta izpit …«
Sveto pismo je glede naših prošenj precej neposredno:
»Želite, a nimate; morite in želite zavidno, a ne morete doseči; borite se in vojskujete; nimate, ker ne prosite.« (Jakobovo pismo 4,2)
Ne vem, ali veste, toda v Novi zavezi se kar 20-krat pojavlja zapoved, da naj PROSIMO.
»Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! 8 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. 9 Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga bo prosil kruha? 10 Ali mu bo dal kačo, če ga bo prosil za ribo? 11 Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Evangelij po Mateju 7,7–11)
»Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu.« (Evangelij po Janezu 14,13). »Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 16,24)
BOG SE NE BO UTRUDIL POSLUŠATI NAŠEGA GLASU: Ne nehajmo torej Boga vedno znova in znova in znova prositi za pomoč. Če je treba 50-, 100-, 500-krat …
»Na dan, ko sem klical, si me uslišal, povečal si moč v moji duši (čustva, razum, volja).« (Psalm 138,3) – Spodbudil si me tako, da si povečal moč, ki sem jo potreboval.
Za vse korake čustvene obnove, skozi katere gremo, pa je značilna ena DRŽA, ki je ključnega pomena, da bi nas Bog uslišal. Poglejmo, o kateri DRŽI je govora:
»Rekel mi je: ›Daniel, mož ljubljeni, bodi pozoren na besede, ki ti jih govorim, in stopi tja, kjer si stal, kajti zdaj sem poslan k tebi.‹ Ko je z menoj to govoril, sem tresoč se vstal. 12 Potem mi je rekel: ›Ne boj se, Daniel, kajti od prvega dne, ko si pripravil svoje srce, da bi razumel in se ponižal pred svojim Bogom, so bile tvoje besede uslišane; in zaradi tvojih besed sem prišel.‹« (Daniel 10,11.12)
Da bi nas Bog uslišal, je potrebna DRŽA ponižnosti.
BOGU JE TREBA ODKRITO PRIZNATI:
- Bog, odvisen sem od tebe. Bog, zaupam vate.
- Bog, tega ne zmorem sam.
- Bog, nimam čustvene moči, da bi šel naprej.
- Bog, nimam s čim to narediti.
ISKRENO PRIZNANJE SVOJE NEMOČI BOGU IN NAŠE ODVISNOSTI OD NJEGA JE PONIŽNOST.
Videli smo, da je PRVI KORAK ta, da Bogu ISKRENO POVEMO, KAKO SE POČUTIMO, in DRUGI KORAK, da ga PONIŽNO PROSIMO ZA POMOČ. Ne iskrenosti ne ponižnosti ne moremo zaigrati, ker Bog vidi v naša srca. Naša vera ni predstava za ljudi, temveč ISKREN in PONIŽEN odnos z Bogom.
Tretji korak
Tako smo že pri TRETJEM koraku pridobivanja potrebne moči v času čustvenega stresa: Z VELIKO HVALEŽNOSTJO SE ZAHVALJUJMO BOGU ZA VSE, KAR JE DOBRO, NE GLEDE NA TO, KAR JE SLABEGA V NAŠEM ŽIVLJENJU.
Ključno sporočilo pri tem koraku je, da se svobodno odločamo o tem, o čem bomo premišljali. Svet in tudi naša življenja so polna tako slabih kot dobrih stvari. Ključno načelo, ki nam bo pri tem vodilo, je zapisano v Prvem pismu Tesaloničanom 5,18:
»V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«
V prebranem stavku dobimo navodilo, da naj se zahvaljujemo v VSEH OKOLIŠČINAH. Razmislimo, katere okoliščine tu niso vključene. NOBENE okoliščine niso izključene. V VSEM pomeni V VSEM, torej brez izjeme. Poklicani smo k zahvaljevanju V VSEH OKOLIŠČINAH. Ljudje sprašujejo: »Kaj je Božja volja za moje življenje?« TO je Božja volja za tvoje in moje življenje. ZAHVALJEVATI SE V VSEH OKOLIŠČINAH. Če tega ne delamo, ne živimo v skladu z Božjo voljo za naša življenja. DRŽA HVALEŽNOSTI, STALIŠČE ZAHVALJEVANJA JE BOŽJA VOLJA ZA NAŠA ŽIVLJENJA. Dokler tega ne ponotranjimo, ne iščimo druge Božje volje za naša življenja, in to NE GLEDE na okoliščine, v katerih se nahajamo.
Pozor, ne zahvaljujemo se za VSE, temveč v VSEH okoliščinah. Če imate raka, se ne zahvaljujete za to, če so otroci fizično nadlegovani, se za to NE zahvaljujemo. Toda v vseh teh okoliščinah se zahvaljujemo.
Drža hvaležnosti je NAJBOLJ ZDRAVA DRŽA, ki jo človek lahko ima. Vsakič ko namreč izrazimo svojo hvaležnost BOGU, se naša ČUSTVENA baterija ekspresno NAPOLNI!!!
Da bi drža zahvaljevanja postala del naše vsakdanje prakse, si lahko pomagamo tako, da izdelamo SEZNAM stvari, za katere smo HVALEŽNI. Vzemimo si pet minut na dan, da ugotovimo, za kaj vse smo lahko hvaležni.
Seveda je lahko biti hvaležen, ko nam gre vse kot po maslu in je naš rezervoar čustveno poln. Veliko težje pa je najti razloge za hvaležnost, ko smo v čustveni, mentalni, finančni ali zdravstveni krizi. Toda pozor, prav ko smo na tleh, ko smo čustveno izgoreli, prav takrat najbolj potrebujemo zahvaljevanje v svojem življenju.
Poglejmo si primer Joba. Izgubil je vse, čeprav je služil Bogu in delal vse tako, kot je treba. Najprej je izgubil vse premoženje in živino, nato vse otroke in nato še sam zbolel za boleznijo, ki ga je izpostavila pred drugimi ter ga socialno izolirala. Pa še žena mu je odrekla svojo podporo, ko ga je rotila, naj vendarle »prekolne Boga in umre«, namesto da se takole muči.
Kljub temu da Job ni razumel, zakaj se mu to dogaja, je njegovo stališče ostalo neomajno.
Job 1,20–22: »20 Tedaj je Job vstal in pretrgal svoja oblačila, si ostrigel glavo, padel na tla in molil. 21 Govoril je: ›Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!‹ Pri vsem tem Job ni grešil in ni rekel nič žaljivega proti Bogu.«
SLAVI BOGA NE GLEDE NA VSE (OKOLIŠČINE). Ali se Bogu zahvaljujemo le, ko nam gre v življenju dobro? JOB je izkazal ZAUPANJE, HVALO (ČAŠČENJE) IN HVALEŽNOST.
Slaviti kljub vsemu, kljub vsem negativnim okoliščinam. Tudi ko je Job izgubil vse in se na videz ni imel za kaj zahvaljevati, je Job našel razlog za zahvaljevanje. Zahvaljevati se je začel za BOŽJI ZNAČAJ, za to, kdo Bog je. Zahvaljeval se je za to, kar je poznal, poznal je Božji značaj. Čeprav v časih čustvene izpraznjenosti morda ne moremo najti razlogov, za kaj naj bi bili hvaležni, se lahko vedno zahvaljujemo za to, kdo Bog je – ZA NJEGOV ZNAČAJ. In Job nam jasno pokaže, da ne glede na to, kako se POČUTIMO, smo lahko vedno hvaležni.
V nadaljevanju je nekaj primerov, za katere značilnosti BOŽJEGA ZNAČAJA je bil Job hvaležen:
- BOG JE LJUBEČ IN VEDNO SKRBI ZAME – NE GLEDE NA TO, V KAKŠNIH OKOLIŠČINAH SE NAHAJAM: »Podelil si mi prijazno življenje in tvoja skrb je varovala mojega duha.« (Job 10,12)
- BOGU SEM HVALEŽEN, KER IMA PODROBEN NAČRT ZA MOJE ŽIVLJENJE – ČEPRAV TEGA NE VIDIM, PA JE BOG DOBER BOG IN IMA NAČRT ZAME: »Tako bo dopolnil tudi mojo usodo in takih sklepov je pri njem še več.« (Job 23,14)
- HVALEŽEN SEM, DA IMA BOG VSE POD NADZOROM, TUDI TISTO, ČESAR NE RAZUMEM: »Kdo mu je zaupal zemljo, kdo je naredil ves zemeljski krog?« (Job 34,13)
- BOGU SEM HVALEŽEN, KER ME JE PREIZKUSIL IN ME BO NAGRADIL ZA MOJO ZVESTOVDANOST: »Ker pozna pot k meni, naj me preizkusi, izkazal se bom kakor zlato!« (Job 23,10)
Ne vem, kaj trenutno KRADE, IZČRPAVA IN SPODKOPAVA vašo čustveno energijo, a sem prepričan, da jo lahko povrne osebno intimno čaščenje, ki je izrekanje hvale Bogu za vse, kar on je. To je zelo lepo opisal kralj David:
»O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode.« (Psalm 63,2)
Osebno oboževanje/slavljenje je čas, ko PIJEMO IN ZAJEMAMO ŽIVO VODO IZ BOŽJE MOČI. Če prenehamo osebno oboževati Boga, bo naša čustvena energija presušila. ZAKAJ? ZATO, KER NE PIJEMO IZ BOŽJE MOČI.
Poglejmo Psalm 69,32: »Ponižni vidijo, veselijo se; vi, ki iščete Boga, naj oživi vaše srce.«
Pri osebnem oboževanju Boga se osredotočam na Boga. In kakšne so posledice tega dejanja? Bolj ko se osredotočam na Boga, večji postaja v mojih očeh in posledično so problemi, s katerimi se soočam, manjši.
Večkrat se nam naši problemi lahko zdijo zelo veliki, a ko pridemo skupaj in častimo Boga, doživimo, da naši problemi nenadoma niso več tako veliki. Zakaj? Zato, ker se BOG izkazuje velikega.
V naslednjih dneh bo objavljen še zadnji del in zaključek prispevka, kako si lahko pomogamo pri našem čustvenem izgorevanju.
Z.M.