Views: 801
Pepe Escobar je znan brazilski novinar in geopolitični analitik, ki piše prispevke za številne svetovne spletne strani in časopise, npr. The Asian Times in Al Jazeera, RT in Sputnik, HuffPost, Salon in The Nation.
Brazilski novinar in geopolitični analitik Pepe Escobar
V svojem prispevku, naslovljenem NATO proti RUSIJI: kaj sledi, objavljenem na spletni strani The Cradle (prispevek pa so povzele še številne druge spletne strani), ponuja precej drugačen pogled na ukrajinsko krizo, kot smo ga vajeni pri nas. Človek se ob branju kar ne more znebiti vtisa, da so naši mediji podlegli enaki cenzuri in propagandi, po kakršni so bili nekoč znani komunistični mediji onkraj železne zavese. Ali, kot v svojem prispevku prikaže Pepe Escobar, 88 % sveta vidi zadevo povsem drugače, kot pa jo prikazujejo nam.
Originalni prispevek lahko najdete na povezavi https://thecradle.co/Article/columns/10803. In nikar ne pozabite:
Taki so namreč lažni apostoli, zvijačni delavci, ki se preoblačijo v Kristusove apostole. Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči. Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti. Toda njihov konec bo po meri njihovih del. – Drugo pismo Korinčanom 11,13–15
Morda se bi morali tudi v primeru Ukrajine vprašati, kdo se je preoblekel v služabnike pravičnosti. Pa prijetno branje.
V Davosu in onkraj njega se Natova bobneča propaganda vrti kot pokvarjena plošča, medtem ko si Rusija na tleh nabira zmage, ki utegnejo potopiti atlantsko zavezništvo.
Tri mesece po začetku ruske Operacije Z v Ukrajini se bitka med Zahodom (12 odstotki) proti ostalim (88 odstotki) še naprej razrašča. In vendar besedičenje – nenavadno – ostaja enako.
V ponedeljek je – iz Davosa – Klaus Schwab, izvršni direktor Svetovnega gospodarskega foruma, z bleščečim nagovorom predstavil ukrajinskega komedijanta, ki se je prelevil v predsednika, Volodimirja Zelenskega, na njegovi najnovejši turi paberkovanja za orožjem. Gospod Schwab je poudaril, da igralca, ki se pretvarja, da je predsednik, ki brani neonaciste, podpirata »cela Evropa in mednarodni red.«
S tem je seveda mislil vse, razen 88 odstotkov planeta, ki verjame v vladavino prava – namesto vladavine lažnega konstrukta, ki ga Zahod imenuje »na pravilih temelječ mednarodni red.«
V realnem svetu pa je Rusija počasi, a zagotovo na novo pisala pravila hibridne vojne. In vendar – v karnevalu Natovih psiholoških operacij, agresivne kognitivne infiltracije in šokantnega medijskega laskanja se neizmerno veliko pripisuje novemu ameriškemu, 40 milijard dolarjev vrednemu paketu »pomoči«, namenjenemu Ukrajini, ki naj bi imel možnost sprožiti preobrat v vojni.
Za to govorjenje o »preobratu« se lahko zahvalimo tistim istim ljudem, ki so pognali trilijone dolarjev za Afganistan in Irak. Pa smo vsi videli, kako se je to sesulo.
Ukrajina je sveti gral mednarodne korupcije. Tistih 40 milijard lahko pomeni preobrat samo za dve skupini ljudi. Prva je ameriški vojaško-industrijski kompleks, druga pa skupina ukrajinskih oligarhov in parazitskih nevladnih organizacij, ki bodo prevzeli črni trg z orožjem in humanitarno pomočjo in nato oprali dobičke na Kajmanskih otokih.
Če si na hitro ogledamo teh 40 milijard dolarjev, se izkaže, da bo šlo 8,7 milijarde za popolnitev ameriške zaloge orožja (torej sploh ne bodo šle v Ukrajino), 3,9 milijarde bo šlo za USEUCOM (»urad«, ki Kijevu diktira vojaško taktiko), 5 milijard za megleno in nedoločno »globalno verigo prehranskih zalog«, 6 milijard za dejansko orožje in »urjenje« v Ukrajini, 9 milijard za »gospodarsko pomoč« (ki bo izginila v izbranih žepih) in 0,9 milijarde za begunce.
Ameriške agencije, ki ocenjujejo tveganja, so Kijevu znižale ocene na stopnjo smetnjaka, v katerega se ne splača vlagati, zaradi česar ameriški investicijski skladi zapuščajo Ukrajino in jo prepuščajo Evropski uniji (EU) in njenim državam članicam, ki tako postajajo edina opcija, ki je Ukrajini še preostala.
Le redke izmed teh držav, z izjemo rusofobnih skupnosti, kakršna je Poljska, lahko svojim državljanom na kakršenkoli sprejemljiv način utemeljijo velikanske vsote pomoči, namenjene propadli državi. In tako bo ta naloga – narediti ravno dovolj za vzdrževanje Ukrajine v gospodarski komi – pripadla bruseljskemu evropskemu stroju, neodvisno od volje katerekoli države članice ali institucije.
Ta »posojila« EU – večinoma v obliki pošiljk orožja – se lahko vedno poplačajo z izvozom žita. To se v manjšem obsegu že dogaja preko romunskega pristanišča v Konstanci, kamor po Donavi prihajajo ukrajinske rečne ladje. Žito nato vsak dan pretovorijo na ducate tovornih ladij. Ali preko konvojev tovornjakov, ki sodelujejo v mafijski menjavi orožja za žito. In ne glede na vse bo ukrajinsko žito še naprej hranilo bogati Zahod namesto obubožanih Ukrajincev.
Še več. Pričakujemo lahko, da bo Nato to poletje prišel na plan z novo monstruozno psihološko operacijo, s katero bo branil svojo božansko (nelegalno) pravico, da vpluje v Črno morje s svojimi vojaškimi ladjami, ki naj bi spremljale ukrajinske ladje, prevažajoče žito. Pro-Nato usmerjeni mediji bodo to razglasili za reševanje Zahoda pred globalno krizo pomanjkanja hrane – ki je direktna posledica serije histeričnih paketov zahodnih sankcij.
Poljska se loteva mehke priključitve
Nato dejansko kopiči »pomoč« Ukrajini preko zahodne meje s Poljsko. To se ujema z dvema obsežnima ciljema, ki ju ima Washington:
- prvi je »dolgotrajna vojna«, upor, podoben afganistanskemu v 80 letih, le da imamo tokrat namesto z džihadisti opraviti z najemniki in neonacisti;
- drugi pa je uporaba sankcij za »oslabitev« Rusije, tako vojaško kot tudi gospodarsko.
Drugi cilji ostajajo nespremenjeni, so pa podrejeni prvima dvema:
- zagotoviti ponovno izvolitev predstavnikov Demokratske stranke na vmesnih volitvah (to se ne bo zgodilo);
- zaliti vojaško-industrijski kompleks s sredstvi, ki jih lahko reciklirajo (to se že dogaja);
- in zagotoviti hegemonijo ameriškega dolarja z vsemi sredstvi (to bo težko: multipolarni svet je pričel spoznavati igro).
Ključna naloga, ki napreduje z osupljivo lahkoto, je uničenje nemškega – in posledično evropskega – gospodarstva, po katerem bo večina preživelih podjetij padla v roke ameriških interesentov.
Tako je, na primer, član uprave BMW, Milan Nedeljković, povedal agenciji Reuters, da »naša industrija porabi približno 37 % zemeljskega plina v Nemčiji«. Brez dobave ruskega plina se bo preprosto potopila.
Washington želi, na ne preveč očiten način, vzdrževati novo »dolgo vojno« – pomislite na Sirijo prejšnjega desetletja –, podžigajoč jo s kolonami plačancev in občasnimi Natovimi eskalacijami s strani kogarkoli – od Poljske in baltskih pritlikavcev do Nemčije.
Ravno prejšnji teden je usmiljenja vredni evrokrat, ki pozira kot visoki predstavnik EU za zunanje zadeve, Joseph Borrell, izdal igro, ko je govoril o prihajajočem srečanju zunanjih ministrov EU.
Priznal je, da »bo konflikt dolgotrajen« in »da je prioriteta držav članic EU« v Ukrajini »dobava težkega orožja«.
Nato se je poljski predsednik Andrzej Duda srečal z Zelenskim v Kijevu. Podpisala sta serijo sporazumov, ki so nakazali, kako bo Varšava krasno profitirala v tej vojni in okrepila svoj politično-vojaški, gospodarski in kulturni vpliv v zahodni Ukrajini. Poljski državljani bodo lahko izvoljeni v ukrajinska vladna telesa in naj bi lahko celo postali ustavni sodniki.
V praksi to pomeni, da Kijev pravzaprav prenaša upravljanje propadle ukrajinske države v roke Poljske. Varšavi sploh ne bo treba poslati nobenih čet. Temu lahko rečemo mehka priključitev.
Parni valjar na pohodu
Trenutno situacijo na bojišču si lahko ogledate na tem zemljevidu. Prestrežena komunikacija ukrajinskega poveljstva razkriva, da želijo vzpostaviti plasti obrambnih položajev na črti od Poltave preko Dnepropetrovska, Zaporožja in Krivoj Roga do Nikolajeva – ki ščiti že utrjeno Odeso. A nič od tega ne zagotavlja uspeha ob ruskem navalu.
Vredno si je zapomniti, da se je Operacija Z začela 24. februarja z okoli 150.000 vojaki, ki vsekakor niso bili del ruskih elitnih sil. In vendarle so v le petdesetih dneh osvobodili Mariupol, uničili elitni Azovski bataljon in očistili mesto s 400.000 prebivalci – z minimalnimi žrtvami.
Ob vojevanju realne vojne na tleh – ne tistega vsesplošnega ameriškega bombardiranja iz zraka – v veliki državi, proti veliki armadi, ob številnih tehničnih, finančnih in logističnih izzivih, je Rusom uspelo osvoboditi tudi Herson, Zaporožje in praktično celotno ozemlje »malih dvojčkov«, ljudskih republik Donecka in Luganska.
Poveljnik ruske vojske na tleh, general Aleksander Dvornikov, ima vodene izstrelke, topništvo in letalsko podporo petkrat močnejšo kot v prvi fazi Operacije Z. Medtem pa imajo Ukrajinci v splošnem malo ali zelo malo goriva, streliva, izurjenih specialistov, dronov in radarjev.
Nekaj, česar ameriški foteljski in televizijski generali nikakor ne morejo razumeti, je ruski pogled na to vojno, ki jo je vojaški ekspert Andrej Martjanov definiral kot »kombinirano vojaško in policijsko operacijo«. Njena glavna cilja sta popolno uničenje ukrajinske vojaške sposobnosti in hkrati ohranitev življenja svojih vojakov.
Zato izguba tanka za Moskvo ni kakšen poseben problem, izguba življenj pa je. In to je razlog za masovno rusko bombardiranje. Vsako vojaško tarčo je namreč treba temeljito uničiti. Natančni udarci so pri tem ključnega pomena.
Ruski vojaški eksperti strastno debatirajo, zakaj se ministrstvo za obrambo ne odloči za hitro strateško zmago. Ukrajino bi lahko zravnali z zemljo – na ameriški način –, in to v trenutku. A to se ne bo zgodilo. Rusi raje napredujejo počasi, a zagotovo, tako kot parni valjar. Napredujejo šele, ko inženirci temeljito pregledajo teren, konec koncev so vsepovsod mine.
Splošen vzorec je nezgrešljiv, pa naj Nato blebeče, kar hoče. Ukrajinske izgube so eksponencialne – do 1500 mrtvih in ranjenih na dan, vsak dan. Če je v Donbasu obkoljenih 50.000 Ukrajincev, jih do konca junija preprosto ne bo več.
Ukrajina je zagotovo samo v Mariupolu in njegovi okolici izgubila kakšnih 20.000 vojakov. To je hud poraz, veliko večji kot Debalcevo leta 2015 ali Ilovajsk leta 2014. Izgube okoli Izjuma so morda še večje kot v Mariupolu. In zdaj so na vrsti še izgube v Severodoneckem kotu.
In govorimo o najboljših enotah, ki jih Ukrajina premore. Sploh ni pomembno, da le 70 % zahodnega orožja, ki ga pošlje Nato, sploh pride do bojišča. Glavna težava je, da najboljši vojaki odhajajo … odhajajo … jih ni več in ni nikogar, ki bi jih lahko nadomestil. Azovski vojaki, 24. brigada, 36. brigada, razne padalske brigade – vsi so utrpeli 60- in večodstotne izgube ali pa so bili popolnoma uničeni.
Ključno vprašanje, kot je poudarilo že več ruskih vojaških ekspertov, ni v tem, kdaj bo Kijev »izgubil« na točki brez povratka, temveč koliko vojakov je Moskva pripravljena izgubiti za dosego tega cilja.
Celotna ukrajinska obramba temelji na topništvu. Zato bodo ključne bitke, ki so pred nami, vključevale topništvo velikega dosega. Tu bodo težave, saj nameravajo Američani dostaviti sisteme M270 MLRS z vodenimi izstrelki, ki imajo doseg do 70 km in več.
A tudi Rusija ima protiudarec: Hermes Small Operational-Tactical Complex, ki uporablja precizno strelivo, verjetno lasersko vodeno in z dosegom več kot 100 km. Deluje pa lahko tudi v povezavi z masovno proizvedenim sistemom zračne obrambe Pantsir.
Potapljajoča se ladja
Ukrajina, kakršno poznamo danes, je pravzaprav že stvar preteklosti. Georgij Muradov, stalni predstavnik Krima pri ruskem predsedniku in podpredsednik krimske vlade, je odločen: »Mislim, da Ukrajina v obliki, kakršna je bila, ne bo več obstajala. To je že bivša Ukrajina.«
Azovsko morje je zdaj postalo »morje skupne uporabe« med Rusijo in Doneško ljudsko republiko, kar je potrdil tudi Muradov.
Mariupol bodo obnovili. Rusija ima s tem že precej izkušenj, tako v Groznem kot tudi na Krimu. Kopenska povezava med Rusijo in Krimom je vzpostavljena. Štiri bolnišnice izmed petih v Mariupolu so že odprle svoja vrata. Javni promet spet deluje, ravno tako tudi tri bencinske črpalke.
Ob neizogibni izgubi Severodonecka in Lisičanska bodo zadoneli resni alarmni zvonci v Washingtonu in Bruslju, kajti to bo pomenilo začetek konca trenutnega režima v Kijevu. In to povsem praktično pomeni – onkraj cmokajoče retorike, kako »vam Zahod stoji ob strani« –, da resni igralci pač ne bodo navdušeni nad stavami o potapljajoči se ladji.
Kar se tiče sankcij, Moskva zelo dobro ve, kaj lahko pričakuje. Kot je dejal Maksim Rešetnikov, minister za gospodarski razvoj: »Rusija bo nadaljevala z dejstva, da so sankcije, naperjene proti njej, dolgotrajne narave in se bo zaradi tega dejstva usmerila proti Aziji. Pospešitev preusmeritve na vzhodne trge, na azijske trge, je ruska strateška usmeritev. Vsekakor se bomo zelo potrudili z okrepitvijo naših vezi z azijskimi državami, arabskimi državami in južno Ameriko.«
Glede poskusov »ustrahovanja Rusije« bi bilo za igralce modro, če bi prisluhnili zvoku 50 nadzvočnih, najsodobnejših izstrelkov SARMAT, ki bodo v polnosti nared to jesen, kot je pojasnil vodja Roskozmosa, Dmitrij Rogozin.
Srečanje, ki poteka v Davosu, je razkrilo še eno povezavo, ki se je razvila v luči bitke med unipolarno in multipolarno vizijo. Rusija, mala dvojčka, Čečenija in zavezniki, kakršna je Belorusija, so se zdaj našli v spopadu z »voditelji iz Davosa« – z drugimi besedami, z združeno zahodno elito, z nekaj izjemami, kakršen je madžarski ministrski predsednik Viktor Orban.
Z Zelenskim bo vse v redu. Ščitijo ga britanski in ameriški specialci. Njegova družina naj bi živela v 8 milijonov dolarjev vredni vili v Izraelu. V lasti ima 34 milijonov dolarjev vredno vilo v Miami Beachu in še eno v Toskani. Povprečnim Ukrajincem so lagali, jih oropali in jih, v mnogih primerih, umorili. To je storila Kijevska tolpa, ki ji on predseduje – oligarhi, fanatiki varnostnih sil. In tisti Ukrajinci, ki ostajajo (10 milijonov jih je že pobegnilo), bodo še naprej obravnavani kot potrošno blago.
Medtem pa se ruskemu predsedniku Vladimirju »novemu Hitlerju« Putinu prav nič ne mudi končati to dramo, ki uničuje in usmrajuje Zahod, ki je že tako ali tako gnil do obisti. Zakaj bi le? Saj je od leta 2007 naprej poskusil čisto vse na temo »le zakaj se ne moremo sporazumeti«. Putina so popolnoma zavrgli. In zdaj je čas, da sedemo, se sprostimo in gledamo propad Zahoda.
Prevod in priredba: Robert Pevec