Views: 31
Beseda ima moč v resnici
»Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: ›Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.‹ Jezus pa mu je zapovedal: ›Umolkni in pojdi iz njega!‹ Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: ›Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.‹ In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.« (Evangelij po Marku 1,21–28)
Kot za marsikakšen odlomek iz evangelijev bi tudi za tega najbrž najraje rekli: Ja, Jezus je bil enkraten. Kakšna moč, kako mogočen nastop. A mi smo le ljudje. Kaj hočemo!? Naše besede so pač v mejah naših zmožnosti, naše oznanjevanje prav tako, da ne govorimo o izganjanju hudega duha. Nauk z oblastjo pač ne more biti naša vrlina. Pa je čisto res tako? O Jezusu so ljudje na glas razmišljali, da uči kakor nekdo, ki ima oblast, še preden je izgnal hudega duha. Kaj jih je k temu nagibalo? Mar ni govoril o istih stvareh kot pismouki? Saj je razlagal Božjo besedo in zgodovino odrešenja. V čem je bila njegova razlaga drugačna od razlage pismoukov? V čem je bil drugačen njegov nastop?
Kaj je novega in v čem je moč Jezusovih besed, njegovega nauka? Jezus nastopa drugače, kot so nastopali vsi doslej. Njegova govorica je jasna, brez ovinkarjenja. Ne oznanja sebe, ne išče moči zase, ne veljave, ne užitka. Prišel je, da oznani veselo novico, novico o Božji ljubezni, o Božjem usmiljenju. Prišel je, da sporoči tisto, kar je mislil Bog, ko je ustvarjal svet. Govori torej o resnici o svetu, o grehu, o človeku. Ta resnica je nekaj tako temeljnega, da se ji ni mogoče upirati. Seveda je prvi, ki je ob njej ogrožen, hudič sam, ki je hotel človeku zamegliti razum, da bi v Bogu ne videl dobrega in usmiljenega Očeta in Stvarnika.
Ta beseda resnice je nov nauk, je nova beseda, ki je kakor seme padla na zemljo in rodi sad. Beseda, ki ni sama sebi namen, ampak je prišla, da rodi sad. Zato je kakor seme pripravljena umreti. In seme, čeprav se zdi, da nima nobene moči, v sebi nosi moč tudi za največja drevesa, npr. evkaliptus, ki zraste prek 100 metrov.
Beseda ima moč v resnici. Resnice ni mogoče ustaviti, zato pravi pregovor: »Laž ima kratke noge.« Kakor seme, ki se pogosto zdi mrtvo, vendarle požene sad, prej ali slej dobi svojo končno podobo, tako tudi beseda. Če je resnična, se prej ali slej uresniči.
Zakaj ta moč? Ker izvira iz temeljne narave stvari! Seme je tu zato, da ohrani vrsto, zato je vse v njem prilagojeno obstoju. Noče umreti, hoče živeti, hoče prinesti novo življenje. Prav tako je z besedo. Bog nam jo je dal, da nas povezuje, da nam daje življenje. Zato mora biti povezana z resnico. Kar resnično osvobaja, prinaša življenje, množi življenje.
V čem je bil torej Jezusov nastop drugačen?
S svojim življenjem je sporočal, da sta nauk in življenje za Jezusa eno. Zanj je bilo vse, kar je Bog v zgodovini izraelskega naroda sporočal, povezano z vsakdanjim življenjem. Ko je govoril o preteklosti, je govoril o svojih koreninah. To ni zgodovina, ki se je človek uči na pamet. To je zgodovina, iz katere rastemo in živimo. Božja beseda in zapovedi so življenjsko vodilo. To ni skupek moralnih načel za razpravljanje. Zapovedi so Jezusu pomenile življenje. Spolnjevati zapovedi pomeni Jezusu biti zvest Očetu. Posebno težo njegovim besedam je dajala njegova jasna zavest, da je Bog Izraela tudi njegov Oče! Bog Izraela ni nek lik, skrit v templju, ampak oseba, s katero je tesno povezan. Sporočilo, ki ga je posredoval, je doživljal kot Očetov dar, najintimnejše sporočilo, ne kakršen koli nauk o svetu!
In kakšen je bil še njegov nastop: Jezusov nastop ni bil ne položaj, ne služba, ne oblast, ampak življenje, ja, življenje samo! Ko je nastopil, je povedal, da ga je Oče poklical, da oznani Božje kraljestvo in ga SEBI uresniči. Jezusov nastop je bil preprosto njegovo življenje.
Jezus je živo verjel, da ga Oče pošilja, da izpriča resnico! Jezusov nastop ni bil v razmišljanju, kakšen bo videti, kaj bodo ljudje o njem rekli. Jezusa je pri nastopanju vodil odnos z Bogom. Izpričati je moral resnico, ki mu je dana od Očeta, vse ostalo je postransko, nepomembno.
In kje smo mi?
Mar nismo poklicani, da vzamemo zares zgodovino odrešenja? Mar ni vsa zgodovina odrešenja tudi zgodovina našega odrešenja? In v tej zgodovini imam poseben prostor kot Božji otrok, s svojim imenom. Če torej govorim o preteklosti, govorim z Božjo močjo, če jo gledam skozi zgodovino odrešenja. Ko gledam v prihodnost, govorim z Božjo močjo, če uresničujem Božji načrt, načrt, ki ga ima Bog zame. In ko druge spodbujam, naj vzamejo življenje zares, mar nima ta beseda izredne oblasti? Kdo se more upirati logiki, ki izvira iz Božjega delovanja, iz razodete Resnice?
Naša življenja niso »kar nekaj«. Naša življenja so del svete zgodovine, so del čudovitega Božjega načrta. Bog računa na vsakega od nas, da izpolni Očetovo voljo, da v sebi izriše čudovito podobo Božjega otroka. »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.« (Evangelij po Janezu 1,10–13)
Danes smo iz besede naredili marketing, diplomacijo, reklamo. Beseda pa ni ustvarjena za trgovanje, ni ustvarjena za lažno diplomacijo in zavajajočo reklamo. Beseda je ustvarjena, da govori o resnici, resnica pa je tista, ki nas vodi vedno v življenje, ki je v tem, da nas pripelje do:
- istih stvari, v katerih se lahko vsi srečamo,
- do skupnih ciljev in vrednot,
- do razumevanja naših hrepenenj, čustvenega sveta.
Vsakega od nas kliče, da s svojim življenjem drugemu oznani to čudovito sporočilo odrešenja. In ko vanj verujemo, je naša beseda trdna, jasna in se ji je težko upirati. To je nov nauk z oblastjo, nad katerim so se čudili Jezusovi sodobniki. Poskrbimo, da bodo tudi naše besede imele tako težo! Ker bodo prežete z življenjem, ki raste iz zavesti, da smo Božji otroci, ker bodo prežete z življenjem, ki je eno samo izpolnjevanje Očetove volje. Naj imajo pravo težo tudi naše spodbude, ker bodo vsak trenutek dejansko izganjale hudega duha iz naše srede. Ko govorimo v Božjem duhu, ko iščemo Resnico, je hudi duh že na begu.
In ne nazadnje, v resnici se lahko odpočijemo, smo v počitku. Ko se srečamo v resnici, lahko počivamo, se lahko veselimo, se lahko podarjamo. Nazadnje je čista resnica namenjena novemu življenju: ljubezni v popolni podaritvi. Višek nauka z oblastjo je torej v tem, da v ljubezni pride na dan novo življenje.
Govoriti kakor nekdo, ki ima oblast, je torej naloga, klic kristjana. To je klic, ki izhaja iz zvestobe Bogu. Bodimo torej še posebej pozorni, da bo naša beseda resnično nov nauk z oblastjo!
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, prosim, naj naše življenje sloni na tvoji besedi in zapovedih, saj vem, da to pomeni biti zvest tebi. Gospod, naj naša drža pomeni način življenja, ki odseva zavest, da smo tvoji, Božji otroci. Naj nas ne vodi napuh in pričakovanje koristi, ampak služenje tvojemu načrtu. Gospod, naj tudi naši odnosi odražajo povezanost s teboj. Naj se ne vrtimo okrog tega, kaj si drugi misli o nas. Gospod, naj se zavemo, da si vsakega izmed nas poklical z namenom, da nadaljuje in izpolnjuje tvoj načrt. Hrepenim po besedi resnice. Prosim te, pomnoži jo v meni, da lahko v sebi uresničim tvoje kraljestvo in doživim popolno svobodo, ki izvira iz odrešenja. Oče, hvala ti za tvojo ljubezen in vse darove, ki jih v obilju prejemamo vsak dan. Hvala ti za besedo resnice, ki jo pošiljaš v moje življenje. Pomagaj mi, da jo govorim z oblastjo, ki mi jo daješ ti. Pomagaj mi, da s svojim življenjem pričujem za tebe. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.