Views: 57
Polnost življenja ali lagodje
»Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: ›Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpusti množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.‹ Jezus pa jim je rekel: ›Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!‹ Rekli so mu: ›Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.‹ Dejal jim je: ›Prinesite mi jih sem!‹ In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.« (Evangelij po Mateju 14,13–21)
Učencem bi bilo najbolj lagodno, da množica odide. V njej vidijo samo breme, ki bi se ga radi znebili. Hkrati so tako pametni, da znajo poskrbeti zase. Ne bi bili radi oni nevljudni. Naj bo Jezus grd. Zato pravijo Jezusu, naj kar sam razpusti množico.
Jezus v množici ne vidi bremena. V njej vidi ljudi, ki hrepenijo po nečem boljšem. Če jim da hrane, mu bodo mogoče prisluhnili še v čem drugem. Mogoče bodo spoznali, da je on odgovor na njihova hrepenenja. Poleg množice vidi tudi učence. Pozna njihovo lenobo in željo po lagodnem življenju. Zato jih ne pusti pri miru. Učence spodbudi, naj se angažirajo, in jim reče: »Vi jim dajte jesti! Dajte jim, kar imate, in ne skrbite le za lastno ugodje.«
Učenci s težavo prinesejo tisto, kar bi radi porabili zase. Bojijo se, da bodo ostali brez vsega, če bodo delili z drugimi. Zdi se, da jim Jezus malo ponagaja, ko morajo pobirati ostanke. Dvanajst košar je ostalo. Kot bi jim hotel reči: »Ubogi, sedaj pa se najejte! Mar ne vidite, da prejemate, ko dajete. Da je obilje življenja iz dajanja, ne iz strahu pred tem, da bo vsega zmanjkalo.« Jezus torej gleda na kruh kot na priložnost za ustvarjanje polnega življenja. Učencem hoče povedati, da morajo vedno in povsod iskati polnost življenja in ne lagodje. Lagodje je strup za življenje.
Kje pa smo mi? Jezus tudi nam pravi: »Vi jim dajte jesti.« Ne govori o kruhu, govori o preseganju cone udobja, o življenju, ki je v tem, da živimo za druge in ne da živimo zase. A tu se, žal, naše krščanstvo očitno ustavi. Zdi se, da kristjani prisegamo na cono udobja. Odpustili bi množico. Želimo si, da nam drugi dajo mir. Najpomembnejše je, da poskrbimo zase. To nam zadošča.
Na drugi strani pa lahko ugotavljamo, da množice niti ni, ker ni lakote. Ker v nas ni živih hrepenenj, ni potrebe po pričevanju. Če pa že ujamemo koga na kruh, se mu upre, ko spregovorimo o kruhu življenja, o tistem več, kar bi lahko živeli.
Jezusovo načelo je preprosto: Zbrcajte se iz cone udobja. Ne skrbite le zase, poskrbite za lačne množice. Pristopite k drugim tako, da jim daste tisto, kar tisti trenutek potrebujejo. Ko množica oz. posameznik v njej spozna, da je prejel kruh, jim spregovorite o živem kruhu in mu ga dajte.
Tako se mi ob današnjem odlomku pojavijo najprej tri preprosta vprašanja:
Kaj je tvoja cona udobja in ali jo kdaj presegaš? Koliko in kdaj te skrbi za tvoje bližnje? Kako znaš poskrbeti za čisto vsakdanje, telesne potrebe bližnjega?
Ko drugemu daš, kar trenutno potrebuje, ali mu spregovoriš tudi o kruhu življenja in kaj je to zate?
Cono udobja poznamo. Odgovor na to vprašanje ne bo težak. Pot ven iz nje ni lahka, vprašanje je le, ali hočeš zlesti iz nje. Če ne, je pot za Jezusom že končana!
Potrebe ljudi okrog nas so zelo jasne. Ali znaš streči, poskrbeti, pomagati bližnjemu? Če tega ne znaš, je pot za Jezusom končana na tej točki!
Kaj pa pomeni, da kruh postane kruh življenja? Jezus govori o življenju, ki raste iz vere vanj, iz odnosa z njim. Ne govori o lagodnem življenju. Verjame, da je veselo življenje v darovanju. Drugemu lahko spregovorimo o tem življenju le, če ga živimo. Še vedno je najbolj splošen način življenja biti poročen. Kritični odzivi iz sveta opozarjajo, da tudi med kristjani ni zaslediti veliko parov, ki bi resnično pričevali o veselju nad zakonskim življenjem. Ki bi pritegnili pozornost s svojo držo: z medsebojno zavzetostjo v zakonskem pogovoru, nežnostjo, bližino, služenjem. No, to svet zagotovo potrebuje. Tudi o tem je treba odkrito spregovoriti, saj to kaže le na potrebo po tem, da je sleherni odnos, tudi zakonski, treba vedno ponovno obujati, in sicer v vstajenjski moči vstalega Kristusa, tako da razvnamemo milostni dar Svetega Duha, ki je v nas.
»Zato te opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi.« (Drugo pismo Timoteju 1,6) To je protistrup za smrt naših medsebojnih odnosov. Če protistrupa ne bomo jemali redno, se ne bodo razvila »protitelesa medsebojne naklonjenosti in sprejemanja« ter bodo posledično naši odnosi umrli. Tisti, ki nas poznajo kot kristjane, pa se bodo lahko le spraševali, ali je nemara naše krščanstvo umrlo.
Drugo področje je zame področje mladih, ki spoznavajo lepoto in polnost življenja v služenju. Ko presežejo cono udobja in se veselijo polnega življenja v preprostem življenju, ki se prepleta med delom in molitvijo, ki je v služenju bližnjemu (najprej najbližjim) in v globljih odnosih.
Da bi lahko oznanjevali zavzeto in veselo in da bi lahko bilo na sploh več oznanjevanja, bomo morali stopiti iz cone udobja in lastne pomembnosti.
Preprost evangelij nas izziva in nas hkrati vabi k trdemu delu:
Stopimo iz cone udobja!
Odgovorimo na potrebe bližnjih!
Z življenjem spregovorimo o kruhu življenja!
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, naj naša drža odseva zavest, da smo Božji otroci. Naj nas ne vodi napuh in pričakovanje koristi, ampak služenje tvojemu načrtu. Prosimo te, daj nam moč, da razplamenimo ogenj tvoje ljubezni, ki tli v naših srcih. Moje srce, o Bog, je večkrat hladno in sebično. Takšen je bil tudi svet, ko si vstopil vanj. Toda kakšno spremembo je povzročil tvoj prihod! Ne naenkrat, ampak postopoma se je zgodila čudovita sprememba. Zanetil si jo s svojo vseobjemajočo ljubeznijo do človeka. In plamen se je razširil, še vedno se širi in vsi, ki smo tvoji, smo poklicani, da ga vzdržujemo in širimo. Toda če želimo ogreti druga srca, morajo naša nenehno goreti. Ogrej moje srce, o Bog, tako da se ga dotakneš s svojim srcem! Tu te imam, objemam te s svojim drobnim srcem, o neskončni, brezmejni Bog! Jaz, ubog in šibak, nosim tebe, Stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari … Olajšaj mi, prosim, pogovor s teboj. V veselju, v težavah ali v negotovosti naj bo moja prva misel vedno namenjena tebi in iskanju tvojega nasveta. Prosimo te, Gospod, naj naše življenje sloni na tvoji živi Božji besedi, ki je tvoj Sin, vstali Kristus, saj to pomeni biti zvest tebi. Gospod, naj naši odnosi odražajo povezanost s teboj. Naj se ne vrtimo okrog tega, kaj si drugi misli o nas, temveč naj se zavemo, da si vsakega izmed nas poklical z namenom, da nadaljuje in izpolnjuje tvoj načrt. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.