Views: 93
»Ko je slišal, da je bil Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrajini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: ›Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.‹ Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: ›Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.‹ Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim. Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.« (Evangeliju po Mateju 4,12–23)
V današnjem odlomku nas evangelist Matej uvede v Jezusovo delovanje z naslednjo trditvijo: »Jezus je začel oznanjati.« (Evangelij po Mateju 4,17) Tako je. On, ki je Božja beseda, je prišel, da bi nam govoril s svojimi besedami in s svojim življenjem. V tem odlomku se podajmo k samim začetkom njegovega oznanjevanja, k izvirom Besede življenja. Današnji odlomek nam pomaga razumeti, kako, kje in komu je Jezus začel oznanjati.
Kako je Jezus začel oznanjati? Z zelo preprostim stavkom: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo.« (Evangelij po Mateju 4,17) To je osnova vseh njegovih govorov: reči nam, da je nebeško kraljestvo blizu. Kaj to pomeni? Z nebeškim kraljestvom se misli na Božje kraljestvo oziroma na njegov način kraljevanja, kako se pokaže v odnosu do nas. Jezus nam pravi, da je nebeško kraljestvo »blizu«, da je Bog blizu. To je novost, prvo sporočilo: Bog ni daleč, on, ki prebiva v nebesih, je sestopil na zemljo, postal je človek. Odstranil je pregrade, odstranil je razdalje. To ni naša zasluga. On je sestopil, prišel nam je naproti. Ta bližina Boga njegovemu ljudstvu je njegova navada od vsega začetka, tudi v Stari zavezi. In ta bližina je postala meso v Jezusu.
To je sporočilo veselja: Bog nas je prišel obiskat osebno, s tem da je postal človek. Ni prevzel našega človeškega stanja zaradi čuta odgovornosti, ampak zaradi ljubezni. Iz ljubezni je vzel našo človeškost, kajti sprejme se to, kar se ljubi. In Bog je sprejel našo človeškost, ker nas ljubi in nam zastonj želi dati tisto zveličanje, ki si ga sami ne moremo dati. On želi biti z nami, nam dati lepoto življenja, mir srca, veselje ob odpuščanju in občutenje ljubezni.
Sedaj razumemo Jezusovo neposredno povabilo: »Spreobrnite se« oziroma »spremenite življenje«. Spremenite življenje, kajti začel se je nov način življenja: končal se je čas življenja za sebe, začel se je čas življenja z Bogom in za Boga, z drugimi in za druge, z ljubeznijo in za ljubezen. Jezus danes ponavlja tudi vsakemu od nas: »Pogum, blizu sem ti, naredi mi prostor in tvoje življenje se bo spremenilo!« Jezus trka na vrata. Zato ti poklanja svojo besedo, da bi jo ti sprejel kakor ljubezensko pismo, ki ga je napisal zate, da bi ti dal čutiti, kako ti je blizu. Njegova beseda nas tolaži in opogumlja. Istočasno povzroča spreobrnjenje, nas pretresa, nas osvobaja od paralize egoizma. Kajti njegova beseda ima to moč: da spremeni življenje, da povzroči prehod iz teme v svetlobo. To je moč njegove besede.
Kje Jezus začne oznanjati? Če pogledamo, kje je Jezus začel oznanjati, odkrijemo, da je začel ravno na območjih, ki so takrat veljala za temna. Današnji odlomek nam govori ravno o tistih, ki so bili »v deželi smrtne sence«: to so prebivalci »dežele Zábulonove in dežele Neftálijeve, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganske Galileje.« (Evangelij po Mateju 4,15–16; Izaija 8,23–9,1) Poganska Galileja: dežela, kjer je Jezus začel oznanjati, se je imenovala tako, ker so tam prebivali različni pogani in je bila mešanica ljudstev, jezikov in kultur. Tam je bila pot k morju, ki je predstavljala križišče. Tam so živeli ribiči, trgovci in tujci. Hkrati pa ne duha ne sluha o področjih, kjer bi bilo mogoče najti prebivalce, ki so ohranili versko čistost izvoljenega ljudstva. Pa vendar je Jezus začel ravno tam: ne v atriju templja v Jeruzalemu, ampak na drugem koncu dežele, v poganski Galileji, v obmejnem kraju, začel je na periferiji.
V tem lahko prepoznamo močno sporočilo: Beseda, ki rešuje, ne gre iskat na zaščitene, sterilizirane in varne kraje. Prihaja v naše kompleksnosti, v naše temine. Kakor takrat tudi danes Bog želi obiskati te kraje, kamor mislimo, da ne prihaja. Kolikokrat smo mi tisti, ki zapremo vrata in raje skrijemo svoje zmešnjave, svoje senčnosti in dvojnosti. Zapečatimo jih vase, medtem ko gremo h Gospodu s kakšno formalno molitvijo, pri tem pa smo pazljivi, da nas njegova resnica ne bi pretresla v notranjosti, kar je skrita hinavščina. Jezus pa, pravi današnji odlomek, »je hodil po vsej Galileji, oznanjal evangelij in ozdravljal vsakovrstne bolezni« (Evangelij po Mateju 4,23): prehodil je vso tisto raznovrstno in kompleksno deželo. Na enak način se ne boji raziskati naših src, naših najbolj trpkih in težkih krajev, naše duše in duha. On ve, da nas samo njegovo odpuščanje ozdravlja, samo njegova prisotnost nas spreminja, samo njegova beseda nas prenavlja. Njemu, ki je prehodil pot k morju, odprimo svoje najbolj mučne poti, ki jih nosimo v sebi in jih nočemo videti ali pa jih skrivamo; pustimo, da v nas vstopi njegova beseda, ki je »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha.« (Pismo Hebrejcem 4,12) To je »prostor«, kjer se njegov Duh dotakne stičišča naše duše in našega duha.
Komu je oznanjal Jezus? Evangelij pravi, da »ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: ›Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.‹« (Evangelij po Mateju 4,18–19) Prva naslovnika klica sta bila ribiča: ne osebe, skrbno izbrane na podlagi sposobnosti, ali pobožni možje, ki so v templju molili, ampak navadni ljudje, ki so delali.
Opazimo, kaj jima Jezus pravi: »Narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Govori ribičema in uporablja jezik, ki jima je razumljiv. Pritegne ju tako, da izhaja iz njunega življenja: pokliče ju tam, kjer sta, in taka, kot sta, da bi ju vključil v svoje poslanstvo. »Takoj sta pustila mreže in šla za njim.« (Evangelij po Mateju 4,20) Zakaj takoj? Preprosto zato, ker sta začutila privlačnost. Nista bila tako hitra in takoj pripravljena, ker bi dobila nek ukaz, ampak ker ju je pritegnila njegova ljubezen. Da bi sledili Jezusu, niso dovolj le neke obveznosti, temveč gre za to, da vsak dan prisluhnemo njegovemu klicu. Samo on, ki nas pozna in nas ljubi do konca, nam bo pomagal odriniti na globoko morje življenja. Kot je to storil z učenci, ki so ga poslušali. Zato potrebujemo njegovo besedo: da jo poslušamo sredi tisočih besed vsakega dne, tisto eno besedo, ki nam ne govori o stvareh, ampak nam govori o življenju.
Povabljeni smo, da v sebi naredimo prostor za Božjo besedo! Pustimo, da nas vsak dan navdihne. Odkrili bomo, da nam je Bog blizu, da razsvetljuje naše sence in da z ljubeznijo vodi v globine našega življenja. Vsak dan poglobljeno razmislimo o Božji besedi in bodimo odprti za to, da bi pri tem slišali njegov glas. Prav njegov glas pa ima tisto prepotrebno moč, da v našem življenju naredi temeljite spremembe na bolje:
»Glas GOSPODOV je nad vodami, Bog veličastva grmi, GOSPOD je nad silnimi vodami. Glas GOSPODOV je v moči, glas GOSPODOV je v sijaju. Glas GOSPODOV lomi cedre, GOSPOD lomi cedre libanonske. Daje, da Libanon poskakuje kakor teliček, Sirjón kakor mlad bivol. Glas GOSPODOV siplje ognjene plamene. Glas GOSPODOV pretresa puščavo, GOSPOD pretresa kadéško puščavo. Glas GOSPODOV zvija hraste in razgalja gozdove; v njegovem templju vse kliče: ›Slava!‹« (Psalm 29,3–9)
Molitev:
Kristus Jezus, pridi v moje srce, misli z menoj, moli v meni, potem se bom naučil od tebe, kako naj molim. Govori, Gospod. Moje srce je odprto. Tvoj služabnik posluša. Prosim te, naj vedno gori tvoja luč v mojem srcu, kajti ti edini si Pot, po kateri naj hodim, ti edini si Življenje, ki živiš in me učiš, kako živeti, ter ti edini si Ljubezen, ki ljubiš in me učiš ljubiti. Izročam ti svoje srce, da postane svetla luč. Preizkusi me, Gospod, preišči moje srce, spoznaj moje misli. Izročam ti vse svoje sence in temna področja in sprejemam tvojo luč, da jih razsvetli. Sveti Duh resnice, prosim te, vodi me zgolj na pota resnice. Hvala ti, Očka, ker govoriš z menoj. Ti si moj pastir in jaz tvoja ovca. Gospod, odpri moja duhovna ušesa, da bodo jasno slišala tvoj glas in zapustila glasove tujcev. Očka, hvala za obljubo, da mi boš naklonil obilo modrosti in me boš po njej vodil po poti, po kateri mi je hoditi. Očka, danes potrebujem tvojo modrost. iščem, prosim in trkam na vrata tvojega srca, ki se mi odpirajo. Prosim te, odpri mi zgolj tista vrata, ki vodijo v življenje, in hkrati zapri vsa ostala. Prosim te, mogočno deluj v mojem življenju. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.