Hits: 24
Ali ste že kdaj občutili lakoto, ki je nikakor niste mogli potešiti? Morda neizpolnjeno hrepenenje? Neuresničene želje? Poglejmo, kaj o takšni lakoti govori Sveto pismo.
Ozadje: Jezus je nahranil pet tisoč mož s petimi hlebi kruha in dvema ribama, potem pa se je umaknil na samo, ko so ga hoteli na silo odvesti in postaviti za kralja. Učenci so hoteli odpluti na drugo stran Galilejskega jezera, Jezus pa se jim je pridružil s hojo po vodi. Hoteli so ga vzeti v čoln, a v trenutku so bili na cilju.
22 Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani jezera, videla, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil v čoln s svojimi učenci, ampak da so učenci odveslali sami. 23 Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. 24 Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. 25 Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« 26 Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.« (Evangelij po Janezu 6,22–26)
Zakaj so množice iskale Jezusa? To so bili težki časi za ljudi. Bili so sredi gospodarskih, finančnih in političnih težav. Nič čudnega, da jih je privlačil nekdo, za katerega so mislili, da jih bo rešil vseh težav. Poleg tega je še ozdravljal bolne, delal znamenja in jim dajal hrano. Kaj več bi si še lahko želeli? Hodili so za njim v upanju, da jim bo izpolnil želje in potešil njihova pričakovanja. A tudi ljudje danes nismo veliko drugačni.
Zakaj jaz iščem Jezusa? Kaj je moja motivacija? Po čem hrepeni moje srce?
Tudi danes imamo ljudje najrazličnejše težave in skrbi – tako kot Izraelci v tistih časih. Ali prihajam k Jezusu s prošnjami, kot da je duh iz Aladinove svetilke, ki mora izpolniti vsako mojo željo?
Jezus je takole spregovoril o zaupanju in zaskrbljenosti: 25 »Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? 26 Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? 27 Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? 28 In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, 29 toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. 30 Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? 31 Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ 32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Evangelij po Mateju 6,25–34)
Jezus je učil učence, kako naj molijo:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. 10 Pridi tvoje kraljestvo.
Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.
11 Daj nam danes naš vsakdanji kruh … (Evangelij po Mateju 6,9–11)
Kaj je na začetku molitve? Slavljenje in poveličevanje Boga.
Kaj temu sledi? Prošnja, naj pride Božje kraljestvo med nas in naj se zgodi Božja volja.
Na katerem mestu je šele prošnja za naš vsakdanji kruh? Najprej Božje kraljestvo, šele potem so na vrsti osebne prošnje.
Če se vrnemo k našemu začetnemu odlomku: Kaj je Jezus naročil množicam, kakšno jed naj iščejo?
27 Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« 28 Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« 29 Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« 30 Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? 31 Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« 32 Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. 33 Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«
34 Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« 35 Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« (Evangelij po Janezu 6,27–35)
Jezus in Samarijanka pri studencu
13 Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. 14 Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postal v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Evangelij po Janezu 4,13–14)
Kako se lahko nahranimo in odžejamo?
S prebiranjem Božje besede, premišljevanjem o njej in njenim izpolnjevanjem. Psalmist takole opisuje svoje veselje nad Božjo besedo in postavo (Psalm 119):
- O da bi bile moje poti trdne v izpolnjevanju tvojih zakonov! (v. 5)
- O tvojih ukazih hočem premišljati in gledati na tvoja pota. (v. 15)
- Moja duša kipi v hrepenenju po tvojih sodbah vsak trenutek. (v. 20)
- … poživi me s svojo besedo. (v. 25)
- Moja duša toči solze od žalosti, vzdigni me s svojo besedo. (v. 28)
- Glej, hrepenim po tvojih ukazih, v svoji pravičnosti me poživi. (v. 40)
- Gospod, na veke ostaja tvoja beseda, trdno stoji v nebesih. (v. 89)
- Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi. (v. 105)
- Široko odpiram usta in sopem, ker hrepenim po tvojih zapovedih. (v. 131)
- Tvojih pričevanj se drži moja duša, zelo jih ljubim. (v. 167)
- Moje ustnice naj izlivajo hvalnico, kajti učiš me svojih zakonov. (v. 171)
- Moj jezik naj opeva tvoj izrek, kajti vse tvoje zapovedi so pravičnost. (v. 172)
- Gospod, hrepenim po tvojem odrešenju, tvoja postava je moja naslada. (v. 174)
Kdo pa je prinesel odrešenje, po katerem je hrepenel psalmist? Jezus Kristus, Božji Sin, ki je umrl za nas na križu, da bi mi imeli večno življenje in dostop do Boga Očeta.
V Evangeliju po Janezu beremo, da je Jezus utelešena Božja beseda. 1 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu. 3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. (Evangelij po Janezu 1,1–4)
Razodetje takole opisuje Jezusa ob njegovem ponovnem prihodu na zemljo: 13 Ogrnjen je v plašč, ki je bil namočen v krvi. Ime mu je Božja Beseda. (Razodetje 19,13)
Kako lahko torej potešimo to nenasitno lakoto, ki jo čutimo v sebi?
Bog je ob stvarjenju v človeka vsadil hrepenenje po večnosti z njim. Pridigar 3,11 pravi: »… tudi večnost jim je položil v srce …« Jezus je edini, ki lahko poteši naša najgloblja hrepenenja. Kdor pride k njemu, gotovo ne bo lačen, in kdor vanj veruje, gotovo nikoli ne bo žejen, ampak bo voda, ki mu jo bo dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje. Zato lahko slavimo Boga, ki nam je izkazal to milost po Jezusu Kristusu:
Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom. (Pismo Efežanom 1,3)
Alenka Camloh