Views: 56
Pavlov nastop v Atenah in njegovo sklicevanje na “neznanega boga” mi je vedno smrdel po cenenem sinkretizmu – zato mu nisem dajal posebne pomembnosti. Poleg tega sem imel še stare zamere s tem, kako je na grštvo naslonjena misel od znotraj izvotlila krščanstvo v takorekoč lupino arhetipov, ritual, pot v brezbožnost, ideologijo.
Ampak tega “neznanega boga” ni razumeti v smislu, da je Pavel hotel reči, no, poleg vaših božanstev se najde prostor tudi za Jahveja – in ta je pravzaprav pravi. Pač pa je, malikovalcem, hotel reči: Ljubčki, v resnici ni vse tako presneto obvladljivo, kot ste si vi zamislili. Ko s svojo močjo, zvitostjo in silo razuma na videz obvladujete vso stvarnost in vam je pokorna – do mere, da ste v obrtniško podobo mojstrsko zajeli celo razsežnost božjega. Tehn-ika ni vse – in ni vse sofija, veščina. Dobro je biti izurjen, ne le v praktičnih, pač pa tudi v umskih stvareh. Ampak do konca vendar ne prideš – kar pa vendar ni tako tragično, ker ta “konec” ni zgolj nek cilj, pač pa je Oseba; “v njem živimo, se gibljemo in smo.” Da nam “ni daleč” torej ne izhaja toliko iz nekakšne prozornosti stvarstva za božje, pač pa iz dejavnega iztegovanja Boga proti nam; nam je blizu v smislu medosebne bližine, odnosa. In to drugačnost najbolj ilustrira dejstvo, da je premagal smrt, ta “okvir” sveta. Atenci tega “ne prebavijo”, in v bistvu tega ne prebavlja tudi sedanji svet – podira nam sistem. Človek je neverjetno navezan na tiste mizerne figove liste in stežka verjame, da bo namesto njih dobil (nazaj) svatovsko oblačilo božjega dostojanstva. Rajši ima do podrobnosti mapirano žalost svoje ječe kot pa neznani ocean svobode.
Tisti, ki so spremljali Pavla, so ga tiste dni pripeljali do Aten, in so se vrnili, ko so prejeli naročilo za Sila in Timoteja, naj čim prej prideta k njemu. Pavel je stopil v sredo areopaga in spregovoril: »Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Ko sem namreč hodil okrog in ogledoval vaša svetišča, sem našel tudi oltar, na katerem je bilo napisano: ›Neznanemu bogu.‹ Kar torej častite, dasi ne poznate, to vam jaz oznanjam. Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, on, ki je Gospod nebes in zemlje, ne stanuje v templjih, narejenih z rokami; tudi si ne da streči s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, kajti on sam daje vsem življenje in dihanje in vse. Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da prebiva po vsej zemlji. Odmeril je in določil bivanju ljudi čase in meje: da bi iskali Boga, če bi ga morda otipali in našli, zlasti ker ni daleč od nobenega izmed nas.
V njem namreč živimo in se gibljemo in smo, kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: ›Celo njegovega rodu smo.‹ Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, izdelku človeške umetnosti in zamisli. Bog je zatisnil oči nad časi te nevednosti, zdaj pa oznanja ljudem, naj povsod delajo pokoro; določil je namreč dan, ko bo v pravičnosti sodil vesoljni svet po možu, ki ga je v to določil; in da bi vsi mogli verovati vanj, ga je obudil od mrtvih.« Ko so pa slišali o vstajenju od mrtvih, so se nekateri posmehovali, drugi pa so rekli: »O tem te bomo poslušali drugikrat.« Tako je Pavel odšel iz njih srede. Nekaj mož se mu je pa pridružilo in so vero sprejeli, med njimi tudi Dionizij Areopagit in žena Damara, in še drugi z njima. Potem je Pavel odpotoval iz Aten in prišel v Korint. (Apd 17,15; 17,22-18,1)
Jernej Kurinčič