Hits: 0
Kar nekaj kristjanov poznam, ki jim je vera v življenje prinesla mnogo dodatnega sekiranja, obremenjevanja, skoraj nervoze: na vsakem koraku prežati na grehe in skušnjave; mozgati, v kaj me kliče in vabi Bog; izpolnjevati vso množico religioznih zapovedi, od koledarskega prežanja na intervale spovedi do gledanja na uro za evharistični post, tehtanje sprejemljivosti svoje spolnosti; poleg tega pa vera rada še vse življenjske aktivnosti s svojo moralno strogostjo naredi toliko bolj zapletene – in so že tako.
In potem Jezus “lagano”: “Nič se ne sekirajte!” Lahko tebi, ki si nam vse to skuhal!
Ampak morda bi ga pa vseeno lahko vzeli resno. Razumeli, da verovati pomeni, da se zanesemo nanj. In takrat, ko ga navidez ni v naših življenjih – kot pojasni tudi učencem – takrat toliko bolj dela za nas v perspektivi večnosti.
To ne pomeni, da se bomo takorekoč zadrogirali z vero in bo vse življenje in njegovi izzivi in naloge kar tekli mimo nas. Pač pa da bo vera za nas razlog upanja, ne pa dodatna obremenitev.
Kot pravi Jezus: on je pot. On je način. Ni nam tako zelo treba vsega doseči, vsega zavarovati, vsega izpopolniti – zadostuje, da gremo s svojim križem za njegovim križem.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vaše srce naj se ne vznemirja. Vérujete v Boga, tudi vame vérujte. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam prostor pripravim, in če odidem in vam prostor pripravim, bom zopet prišel in vas k sebi vzel, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste in za pot veste.« Tomaž mu reče: »Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot?« Jezus mu reče: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« (Jn 14,1-6)
J.