Hits: 61
Kaj pomeni služiti? »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«
»Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Evangelij po Mateju 6,24–34)
Ne moremo služiti Bogu in mamonu, pravi Jezus. Kaj naj to pomeni? Pogosto se mamon razlaga s pojmom bogastvo. Vendar če poglobljeno pogledamo v Božjo besedo, tam ne bomo zasledili grajanja bogatih oziroma točneje premožnih (bogastvo je stanje duha), ampak bomo zasledili, da se je od njih pričakovalo, da to, kar imajo, delijo z drugimi. Bogastvo (premožnost) namreč ni tako hud problem, kot bi mogoče včasih radi. Celo tisti, ki bi se denimo vsemu odpovedali, da bi lahko posvečeno delovali za Boga, bi lahko ugotovili, da so bolj navezani na vsako svojo stvar kot bogati. Kaj je torej jedro problema?
Jezus pojasni, kaj razume pod besedo služiti: pravi, »ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval«. Služiti pomeni ljubiti oz. se držati. Ob tem pa stvar lahko postane jasna, če naredimo preprost poskus. Če ljubim sebe, tj. se objamem – ne morem v ta objem spraviti nikogar – drži? A tudi če objamem drugega, ne morem v ta objem spraviti še koga. Torej ne smem nikogar ljubiti? A če ne ljubim sebe in ne ljubim drugega, ne morem ljubiti Boga. Kako naj torej ljubim in objemam sebe in drugega? Tako kot pravi evangelij v nadaljevanju: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« Objeti moramo Boga, ki je tako velik, da je med njim in menoj potem dovolj prostora za vsakega. Še več, on sam je hkrati tudi tako majhen, tako tih in skrit, da se izniči in lahko objamem njega in sem hkrati objet sam, ker se on izniči, da bi lahko čutil svojo ljubezen in v njej srečeval njegovo. Preprosto in veličastno hkrati – to je Božja ljubezen!
Torej bi lahko rekli, da mamon ni zgrešena stvar, ampak zgrešen odnos. Ni problem ne v tem, da imam rad sebe, ne da imam rad bližnjega, ne da imam rad različne stvari. Problem je, če karkoli postavim pred Boga in če karkoli ljubim, ne da bi pri tem objel Boga.
No, ni pa tako preprosto živeti to, o čemer sedaj razmišljamo. Sami sebi smo vseeno najbližji in najbolj pri roki, zato se tam hitro ustavimo. In če nam je kdo posebej pri srcu, bi ga tudi ne izpustili iz rok. Brez Božje pomoči, brez njegove milosti tega ne bomo zmogli. Pa tudi ne brez zgleda prvih Jezusovih učencev.
Poglejmo nekaj korakov Marijinega odpovedovanja mamonu. Marija je bila zaročena z Jožefom in Bog je poslal angela, ki ji je oznanil, da bo spočela od Svetega Duha. Marija se je prestrašila in rekla: »Kako se bo to zgodilo?« Odprla se je Bogu in se odpovedala strahu, da ne bo zmogla in da bo pred ljudmi videti grda.
Ko je šla proti Betlehemu, da se popiše pred cesarjem, je morala sprejeti sramoto zavrženosti. Zanjo ni bilo prostora med njenimi, v prenočišču. Morala je položiti Jezusa v jasli.
Bila je na begu zaradi kralja Heroda. In sprejeti je morala popolno izkoreninjenost. V tujini, bi lahko rekli, je zanje skrbel le Bog.
Ko se je vrnila, je morala sprejeti sramoto obtožbe, ki je letela na sina: »Narod hujska! Zločinec je!« Sramota popolnega izničenja lastne vrednosti.
Vse to so koraki, s katerimi Bog prečiščuje svoje najdražje. Tako odpira objem, ki se naši človeški logiki tako hitro preveč zapre, stisne in ne daje dihati Božjemu dihu, ki je v nas. Marija se je popolnoma predala Očetu, a hkrati je živo ljubila, živo objemala svojega sina in svojega zaročenca Jožefa. Zaradi vseh preizkušenj ni bilo manj nje in njenih najbližjih v njenem naročju! Bilo je le vedno več prostora za vse.
Povabilo, namenjeno vsakemu izmed nas. Ljubiti tako, da je vedno na prvem mestu Božje kraljestvo in da je v njem dovolj prostora za vsakega. Ni lahko, a je mogoče.
V naših prijateljstvih se ne zaprimo drugim bližnjim, temveč si prizadevajmo, da bi bili zanje vedno bolj odprti. Želim si, da bi v svojih prijateljstvih vztrajno širili objem, da bi v njem bilo vedno več prostora za Boga, za bližnjega in hkrati zase.
Naj bo ta preprost pogled na prijateljstvo spodbuda za naprej, za vsakega izmed nas. Nič ni popolno, pa vendar se prehojenih korakov lahko veselimo. Ob pogledu na prve Jezusove učence nam je jasno, da je pot prečiščevanja naše ljubezni še dolga. Noben naš objem ni tako Božji, da bi ne mogel biti še bolj. In prav v tem je veselje vsakega odnosa. Je hvaležnost za prehojeno pot, veselje nad tem trenutkom in upanje za prihodnost. Naj bo tako tudi danes in vsak dan.
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, pomagaj nam utrditi vero, da bomo lahko ljubili in sprejemali drug drugega, in daj, da bi vztrajali vsak dan znova v odločanju zate. Pomagaj nam, da bomo postajali vse bolj podobni prvim Jezusovim učencem, ki so Jezusov zgled vzeli zares in se po njem ravnali. Prosim te, daj, da bi se odpirali tebi in v tej luči prav razumeli, videli in slišali bližnjega. Gospod, prosimo te, ohranjaj v nas hrepenenje po odnosih in jih blagoslavljaj. Prosimo te za blagoslov vseh naših skupnih druženj, pogovorov in srečanj. Naj odsevajo željo po pristnih in iskrenih odnosih. Blagoslovi, prosim, naše delo, pomagaj nam ga osmišljati in zdržati tudi v tem, da na koncu mogoče ne bo sadov. Gospod, tudi po bližnjih nam razodevaš svojo voljo, nas usmerjaš prek njihovih opominov in učiš ponižnosti. Pomagaj nam premagovati skušnjavo samozadostnosti in napuha, da bi lahko rastli drug ob drugem. Tolikokrat nočemo spustiti življenja iz svojih rok in se oklepamo lastnih predstav, ker ne verjamemo, da nas imaš rad. Gospod, utrjuj naše zaupanje vate, naj nas ne bo strah se ti prepustiti. Gospod, hvala ti za vse ljudi, ki nam jih v svoji previdnosti pošiljaš na pot! Po Jezusu Kristusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.