Views: 88
Pristna ponižnost
»Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: ›Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?‹ To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: ›Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.‹ Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: ›Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?‹ Rekla je: »Nihče, Gospod.‹ In Jezus ji je dejal: ›Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!‹« (Evangelij po Janezu 8,3–11)
Današnji odlomek poglejmo v luči spraševanja lastne vesti. Kako se pokesati za svoj greh? Kaj je pravzaprav greh, kaj je greh farizejev, prostitutke in kaj naš greh? Skušajmo se vživeti v ta odlomek in pomislimo, kako bi se v njem obnašali mi oziroma kako se obnašamo v podobnih trenutkih.
Kaj je bil prvi, mogoče bolje rečeno temeljni problem farizejev? Farizeji se niso ukvarjali s svojim grehom, ampak z grehom Jezusa in prešuštnice. Oni so se imeli za pravične. Če se hočemo pristno pokesati za svoj greh, moramo nehati razmišljati o drugih, se opravičevati z drugimi ipd. Pogledati moramo vase in si priznati svoj greh. Moj greh je moj, ne glede na grešnost ali pravičnost mojih bližnjih!
Drugo, kar lahko spoznamo v odlomku, je vprašanje, ki se skriva za navidezno skrbjo farizejev za moralo in poštenje. S kakšnim namenom so pripeljali prešuštnico k Jezusu? Janez jasno pove, da je bila žena le sredstvo, ki so ga uporabili, da bi dosegli svoj cilj. Cilj je bil jasen: obtožiti Jezusa. Mimogrede bodo kamnali še ženo in se ob tem naslajali. Prvo, ob čemer se moramo ustaviti, ko se nameravamo pokesati za svoj greh, je čistost naših namenov. Na videz farizeji skrbijo za izpolnjevanje postave, za red, za moralo. Za tem videzom pa sta pokvarjena tekmovalnost in hinavščina. Kolikokrat resno razmišljamo o svojih namenih, o hinavščini? Pokvarjeni nameni podpirajo tudi pokvarjene poglede. Farizeji so se naslajali nad ženo, opravičilo za to dejanje pa so našli v pokvarjenem namenu. Imeli so se za pravične in so brez težav kazali s prstom nanjo, hkrati pa s poželenjem požirali njeno lepoto. Pokvarjenost oziroma nečistost namenov je tesno povezana z nečistostjo pogledov in dejanj.
Vse to je v globini skrito, zato je potreben molk, premislek, da pride človek do globljega spoznanja. Jezus zato umolkne, se skloni in čaka. Si vzamemo čas za takšno tišino? Jezus se približa ženi, ki je vržena na tla. Sklonjen je, da bi povabil druge, da se sklonijo in spoznajo svoj greh. Treba se je skloniti, da bi spoznali svoj greh!
Današnji odlomek pa je dobro nadgraditi še z Jezusovo držo do greha na sploh. Spomnimo se prilike o izgubljenem sinu, ki je zanj najden, starejši – priden in delaven – pa izgubljen. V nekem drugem odlomku je še bolj radikalen, ko pravi: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. …« (Evangelij po Mateju 21,28–32)
Kako Jezus razume greh? Zakaj si upa trditi, da pojdejo cestninarji in vlačuge pred farizeji in pismouki v nebeško kraljestvo? Zastavimo si čisto preprosto vprašanje: Kaj je na prostitutkah boljšega od uglajenih farizejev in pismoukov, velikih duhovnikov in »brezgrešnih« Judov? Ali pa v čem je mlajši sin boljši od starejšega?
Prostitutka ne gradi ugleda, ker ga nima več! Zaveda se, da je njeno delovanje sporno. Ne more se pretvarjati, da izpolnjuje postavo in zapovedi. Ve, da jo krši. S tem se nikakor ne more odtrgati od tega, kar je. Videz ji ne pomaga zbežati od svojega stanja. Ve, da za kaj več potrebuje ljubezen, ki bi jo dvignila. Dvomi vase, ne more se postavljati nad druge. Podobna je mlajšemu sinu, ki v tuji deželi, v velikem pomanjkanju spoznava, da je v Očetovem domu zadnji na boljšem kot on. Spoznava svoje obupno stanje in hrepeni po očetovem domu in njegovi ljubezni.
Kakor farizeje in pismouke ovira njihova navidezna popolnost in jih navdaja z napuhom in prezirom do vsakega, tako greh in polomija cestninarjev in vlačug pomaga k jasnejši zavesti o svoji revščini in potrebi po pomoči. Pri vsem prizadevanju, da ne bi več grešili, si bomo morali priznavati, da grešimo sedemdesetkrat sedemkrat na dan in da smo poklicani, da si to prav tolikokrat priznamo. Popolnost v lagodju je hudičeva zanka. Nobeno izpolnjevanje pravil nas ne bo rešilo greha. Nihče ni brez greha. K pravi drži nam pomaga pristna ponižnost, v kateri se ne postavljamo nad druge, ampak smo zanje odgovorni, jim pomagamo, so nam Božji dar. Ljubeči Očka nas vabi in nagovarja naše srce z besedami preroka Joela:
»Tudi zdaj, govori GOSPOD, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem; pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h GOSPODU, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega.« (Joel 2,12–13)
Pogosto se namreč zgodi, da zaradi strahu ali sramu usmerimo prst v drugega in ga obtožimo. Priznati, da smo krivi, nas stane, a je za nas dobro, da to iskreno priznamo. A priznati je treba svoje grehe, ne govoriti o grehih drugih.
»Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Evangelij po Luku 18,13.14)
Besede, ki jih je cestninar izrekel z usti, je spremljala gesta trkanja na prsi. S tem je priznal, da je grešil po svoji krivdi in ne po krivdi drugih. To pa je samo bistvo kesanja. Priznati namreč svojo krivdo brez sklicevanja na olajševalne okoliščine.
Skušajmo pogledati globlje. Kako težko je spoznati svoj greh in kako z lahkoto je obsojati. Božja beseda nas vabi, da obrnemo pogled vase in spoznamo svoj greh. Spoznanje svoje grešnosti nam daje možnost novega začetka. Tudi nam Jezus po spoznanju grešnosti z veseljem pravi: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Evangelij po Janezu 8,11)
Molitev:
Bog, Aba, Očka, bodi milostljiv meni, ki sem grešil. Gospod, naj nas ne bo strah sebi in bližnjemu priznavati svojih slabosti in grehov. Pomagaj nam graditi tisto pravo skupnost, v kateri si bomo v oporo pri njihovem premagovanju. Gospod, hvala ti za tvojo brezmejno ljubezen in usmiljenje. Gospod, pomagaj nam, da ne bi ostajali le na površini. Naj vztrajno prodiramo do korenin grešnosti in jih izročamo tvoji usmiljeni ljubezni. Gospod, utrdi v nas zavest, da smo vsi povezani v Kristusovo telo in da z vsakim grehom ne škodimo le sebi, temveč tudi drugim ter širši skupnosti. Naj nas to opogumlja pri odločanju za dobro. Gospod, utrdi v nas zavest o usmiljenem Očetu, ki si želi odpustiti naš greh, ne pa ga kaznovati. Gospod, spremeni me v svoje usmiljenje! Daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodil po videzu in nikogar sumničil, temveč da bi v vseh videl lepo. Daj, da bo moje srce usmiljeno in odprto vsakemu trpljenju. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.