Views: 79
»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« (Evangelij po Mateju 7,1–5)
Besedi, ki imata isti pomen kot v besedilu uporabljena beseda »soditi«, sta »prezirati« oziroma »zaničevati«. Kako pomenljivo. »In slišal sem glas velik v nebesih, govoreč: Zdaj je prišlo zveličanje in moč in kraljestvo Boga našega in oblast Kristusa njegovega, ker vržen je doli naših bratov tožnik, ki jih je tožil pred Bogom našim noč in dan.« (Razodetje 12,10) Res je, našemu nasprotniku pri njegovem delu ni treba pomagati.
Sodimo oziroma preziramo ali zaničujemo vedno, kadar naše srce do drugih otrdi ali omrzne in je brez ljubezni. Beseda »soditi« v kontekstu, kot je navedena v sedmem poglavju Evangelija po Mateju, se namreč ne uporablja v smislu razločevanja med dobrim in hudobnim, pravičnim in napačnim, temveč je ta beseda navedena kot obsodba, celo kot izrekanje prekletstva nad drugim, ko se nekoga preprosto »odpiše«. Zato poziv k temu, da naj ne sodimo, v tem kontekstu tudi ne pomeni permisivnega stališča do grešnega življenja naših bratov. »In rekel je svojim učencem: ›Ni mogoče, da bi pohujšanja ne prišla, toda gorje tistemu, po katerem pridejo! Bolje je zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, kakor da pohujša enega od teh malih. Varujte se! Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpústi. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: »Kesam se,« mu odpústi.‹« (Evangelij po Luku 17,1–4) Kontekst, v katerem smo pozvani, da naj ne sodimo bratov, lahko zato bolje razumemo v luči naslednjega stavka: »Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti? Jaz, GOSPOD, preiskujem srce, preizkušam obisti, da dam vsakemu po njegovih potih in po sadu njegovih dejanj.« (Jeremija 17,9–10)
Naše življenje in celo smrt sta tesno odvisna od odnosov z našimi sosedi in drugimi bližnjimi. Če našega brata pridobimo, pridobimo Boga. Če povzročimo, da se naš brat spotakne, smo grešili proti Kristusu. Kako je naša smrt lahko tesno povezana z našim odnosom do bližnjih? Kadar se odrečemo naši pravici do domnevno upravičene obsodbe naših bližnjih, je ta izziv samoobvladanja tako težek, da ga enakovredno lahko izenačimo z našim umiranjem. Zrela, neobsojajoča ljubezen do drugih je temeljna krščanska vrlina oziroma značilnost našega karakterja in predstavlja edini temelj, na katerem druge sploh lahko izgrajujemo. Če smo še bolj neposredni, lahko rečemo, da če je v nas prisotno zaničevanje drugih, potem sploh ne moremo govoriti, da imamo katerokoli drugo krščansko vrlino. Treba je nedvomno povedati, da nihče ni zares notranje svoboden, če ne zmore spregledati napake bližnjega, najsi bo ta napaka resnična ali zgolj domnevna. Nemogoče je resnično živeti krščansko duhovno življenje, ne da bi ga hkrati živeli v ljubeči skupnosti z drugimi. Zato nikoli ni dovolj poudariti, da je pristna duhovnost prepoznavna v naši krotkosti in ponižnosti, ki spregleda pregreške bližnjih, namesto da bi njihove slabosti javno razgaljali. »Razum zadržuje človeku jezo, in v čast mu je izpregledati pregrešek.« (Pregovori 19,11). Bližje ko smo namreč v ljubezni z Bogom, bližje smo v ljubezni z našimi bližnjimi.
Zato je prav, da se vprašamo: na katere subtilne ali morda celo nezavedne načine druge obsojamo ali zaničujemo?
Molimo, da resnično doumemo to globoko resnico o tem, kako stanje našega srca vpliva na odnos z Bogom in drugimi. Če namreč naše srce otrdi ali omrzne do drugih, potem otrdi in omrzne tudi do Jezusa.
Molitev:
Aba, Oče, prosim te, odpravi od mene sleherno skrito nagnjenost, da bi na druge gledal zviška ali jih celo sodil. Gospod, prosim, usmili se me. Prosim te, odpri mi oči srca skozi Svetega Duha, ki prebiva v meni, da se bom lahko zavedal, kdaj moj ton glasu, obrazna mimika ali besede ter dejanja drugim ne sporočajo varnosti, sprejemanja ali nežnosti. Prosim te, Sveti Duh, preišči moje srce, da bo glede sojenja skladno z vso Očetovo voljo, in ga obvaruj, da ne bo podlegalo lastnim omejenim nagnjenjem. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.