Views: 22
»Pričakovanje, ki se oddaljuje, stiska srce, upanje, ki prihaja, pa je drevo življenja.« (Pregovori 13,12)
»Predolgo upanje dela srce bolno, drevo življenja pa je želja, ki se izpolni.« (Chraska)
Naše vizije in cilji se pogosto ne uresničijo po naših pričakovanjih. Resničnost je večkrat zelo drugačna od našega upanja. Božji urnik se redko kdaj sklada z našim, večkrat moramo čakati na uresničenje veliko dlje, kot bi si predstavljali. Potrpežljivost je tudi eden od Božjih načinov za izgradnjo našega značaja. V Svetem pismu lahko beremo o mnogih primerih, ko je upanje ljudem že ugasnilo, tedaj pa se je na prizorišču pojavil Bog (Gideon, Abraham, David, Zaharija). Ljudje si želimo življenjsko pomembnih stvari, te pa včasih ne pridejo in ne pridejo. To je lahko zakonski partner, otrok, služba, dom, Božji klic itd. Toda Božje obljube so resnične in to, v kar upamo, se bo končno izpolnilo, če se opremo na Boga in smo zvesti.
Vera je, da trdno pričakujemo to, v kar upamo, in smo prepričani v nekaj, česar ne vidimo. (Pismo Hebrejcem 11,1)
Sredi preizkušenj upanja, ki v nas lahko vzbujajo jezo na ljudi in Boga, moramo vedeti, kaj pravi Sveto pismo. Pismo Hebrejcem 13,5: »… Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.« In to velja tudi, če ne vidimo Božjega delovanja in ne čutimo njegove prisotnosti. Kadar se naše sanje soočijo z resničnostjo, ko naletimo na ovire in se naše upanje oddaljuje in plahni … Kaj storimo, kadar treščimo s svojimi sanjami na realna tla? Odločimo se za upanje in vztrajamo naprej! Ne podlezimo slabostim mesa. Oklepajmo se gornje vrstice, ki pravi, da nas Bog NIKAKOR ne bo zapustil. Včasih naše upanje poskoči, ko sonce malo posveti skozi temne oblake, in upade, ko ga temni oblaki spet prekrijejo.
Razočaranje in malodušje uničujeta upanje, zato hudič močno in vztrajno dela na tem, da bi odnehali. Ve, kdaj smo utrujeni in naveličani, in nas prav tedaj preplavi z negativnimi mislimi: »Dovolj imam tega, to je preveč zame; nič se ne spremeni; molim, vendar Bog ne usliši; nekateri drugi so uspešni, jaz pa ne pridem nikamor. Dovolj dolgo sem poskušal, najbolje, da odneham.« Takšne misli nas porazijo. Kar mislimo, to postanemo. Zato je bolje verjeti Bogu in temu, kar pravi, in si prilastiti njegove obljube v svoje življenje in z njimi premagati obup in negativen odnos do okoliščin. Bog nas spodbuja, podpira in noče, da odnehamo. S preizkušnjami potrpežljivosti gradi naš značaj. Če gremo skozi nevihto, krepimo svoje zaupanje vanj in postajamo duhovno močnejši. Abraham je 25 let čakal na otroka, potem ko mu ga je Bog obljubil. Po Božji obljubi je David veliko let čakal, preden je postal kralj itd. Če plačamo ceno, bomo nekega dne tudi želi … če ne odnehamo. Bog nas ne bo razočaral. Pismo Rimljanom 5,5 pravi: »Upanje pa ne osramoti …«
Zelo pomembno je, kakšen odnos imamo do okoliščin. Krize pridejo, je pa dobro, da jih čim prej premagamo, da nas ne porazijo. V času krize ne bežimo brezglavo proč od Boga, ampak si vzemimo čas na kolenih. Pavel in Sila sta bila pretepena v zaporu pa sta veselo pela hvalnice Bogu. Od njiju se lahko naučimo, kako ostati zadovoljni in pozitivni v vsakih okoliščinah. Za zmago si privzemimo spodnje odlomke in pregnali bomo malodušje ter obup.
»Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj [ne bodi potrt, obupan], saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.« (Izaija 41,10)
»Tako je GOSPOD zatiranemu zavetje, zavetje v času njegove stiske. 11 Kateri poznajo tvoje ime, zaupajo [upajo, Chraska] vate, kajti ti, GOSPOD, ne zapustiš njih, ki te iščejo.« (Psalm 9,10)
»Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce. 5 Izroči svojo pot GOSPODU [Zvali nanj svojo pot], zaupaj vanj, in on bo storil [upaj vanj; on vse prav stori, Chraska]. 6 Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč, tvoja pravica kakor poldan. 23 GOSPOD utrjuje stopinje vrlega moža in pot njegova mu je po volji. 24 Kadar pade, ne obleži, ker GOSPOD podpira roko njegovo. 25 Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.« (Psalm 37,4; Chraska)
»Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu [tudi težke okoliščine], namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.« (Pismo Rimljanom 8,28)
Nevarno je upati, pričakovati ali zahtevati od Boga, da bo nekaj storil za nas in rešil naš problem. Ko tega ne stori, postanemo malodušni in jezni. Služiti mu moramo tudi, če ne usliši naših zahtev in želja. Vsak od nas mora prav gotovo sprejeti kakšen »križ«, ki nam ga Bog ne odvzame, ampak skozi njega opravlja globlje duhovno delo v nas za življenje v večnosti. Ali si jezen na Boga, ker ti ni odstranil »križa« stisk? Ali se sprašuješ, zakaj je Bog to dopustil? Naš problem še ni izginil. Toda divjanje čustev in valov v naši duši se je skozi leta poleglo. Če se še ni povsem, pa se še bo. Bog nas bo privedel do tja. Božje poti in razmišljanje so mnogo višje od našega.
»Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD. 9 Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.« (Izaija 55,8.9)
Naše sanje, pričakovanja in trud so na preizkušnji v resničnem življenju, ki vztrajno udarja po njih. Če nismo pazljivi in delamo v svoji moči namesto v Božji, se razvijejo črni oblaki grenkobe, negativnosti, razočaranja, apatije. Upanje je prekrito z njimi, obdaja nas nezdrava atmosfera, ki škoduje našemu odnosu do drugih, ki to zaznajo in občutijo. Zato kadar resničnost prizadene naše upanje, ne odnehajmo, ampak se odločimo za upanje. Tudi če je vse okrog nas negativno, se lahko potrudimo in imamo pozitiven odnos do okoliščin ter verujemo, da bo Bog za nas naredil nekaj dobrega.
Z.M.