Hits: 7
V njegovih očeh so jo ljudje lahko videli. Jezus je bil res čisto drugačen od njihovih verskih voditeljev; bilo mu je mar za te ljudi. Smilili so se mu, saj so bili »izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja.« (Evangelij po Mateju 9,36) Njihovi verski voditelji naj bi bili ljubeči pastirji, saj so predstavljali ljubečega, usmiljenega Boga. Namesto tega pa so gledali zviška na te pritlehne ljudi, imeli so jih za drhal in jih preklinjali! (gl. Evangelij po Janezu 7,47–49; primerjajte Ezekiel 34,4) Takšen izkrivljen, nesvetopisemski pogled se je prav gotovo zelo razlikoval od tega, kako je Bog gledal na svoje ljudstvo. Svojemu narodu, Izraelu, je dejal:
»Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo [dosledno] izkazujem dobroto.« (Jeremija 31,3)
Težko pa bi rekli, da so farizeji prvi skušali dragocene Božje služabnike prepričati, da so ničvredni. Oglejmo si Jobov primer. Job je bil za Boga pravičen in brezgrajen, a trije »tolažniki« so namigovali, da je nemoralen, hudoben odpadnik in da bo umrl, ne da bi za sabo pustil kakšno sled. Trdili so še, da Bog ne zaupa niti lastnim angelom, nebesa pa da ima za nečista in da mu zato nikakršna Jobova pravičnost ne bi prav nič pomenila! (Job 1,8; 4,18; 15,15.16; 18,17–19; 22,3)
Satan tudi danes uporablja to »zvijačo«: ljudi skuša prepričati, da jih nihče ne mara in da so ničvredni. (Pismo Efežanom 6,11) Res je, da nas nemalokrat zavaja tako, da spodbuja našo nečimrnost in prevzetnost. (Drugo pismo Korinčanom 11,3) Naslaja pa se tudi ob tem, ko komu, ki je ranljiv, potepta samospoštovanje. Veliko ljudi odrašča v družinah brez kakršnegakoli »naravnega srčnega čuta«. Mnogi morajo iz dneva v dan prenašati surove, sebične in svojeglave ljudi. (Drugo pismo Timoteju 3,1–5) Večletno trpinčenje, zapostavljanje, sovraštvo ali zlorabljanje jih lahko prepriča o tem, da so ničvredni in da jih nihče ne mara. Neki moški je napisal: »Sam ne maram nikogar, pa tudi mene nihče ne mara. Težko verjamem, da je Bogu zame res kaj mar.«
Toda zamisel, da smo ničvredni, trči ob bistvo resnice iz Božje besede, ob nauk o odkupnini. (Evangelij po Janezu 3,16) Če je Bog plačal tako visoko ceno, dragoceno življenje svojega lastnega Sina, da bi nam kupil možnost, da živimo večno, nas prav gotovo mora imeti rad; prav gotovo mu moramo nekaj pomeniti! Poleg tega pa, kako moreč bi bil občutek, da Bogu nismo prav nič pogodu in da je ves naš trud brez vrednosti! (Primerjajte Pregovori 24,10.) Tistim, ki imajo takšno negativno stališče, lahko celo dobronamerna spodbuda, ki naj bi nam pomagala, da se še bolj odpremo za Boga, zveni kakor graja. Morda se jim zdi kot ponovitev njihovega skritega prepričanja, češ da nikoli ni dovolj, pa naj se še tako trudijo.
Če pri sebi zaznate takšne negativne občutke, ne obupajte. Večina nas je kdaj pa kdaj pretrda do sebe. In ne pozabite: Božja beseda je napisana zato, da bi nas »poboljšala« ter da bi »razrušila« škodljive »trdnjave« tudi o napačnih zamislih o naši lastni vrednosti. (Drugo pismo Timoteju 3,16; Drugo pismo Korinčanom 10,4) Apostol Janez je napisal: »Po tem bomo tudi spoznali, da smo iz resnice. In pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« (Prvo Janezovo pismo 3,19.20)
Sveto pismo kar naravnost pove, da ima v Božjih očeh vsak vrednost. Jezus je rekel: »Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev.« (Evangelij po Luku 12,6.7) Vrabec je bil v tistih dneh najcenejša ptica, kar so jih prodajali za hrano, pa vendar njegov Stvarnik ni spregledal niti enega. In že imamo podlago za presenetljivo primerjavo: ljudi, ki so vredni veliko veliko več, pa Bog pozna do podrobnosti. Tako dobro nas pozna, kakor da bi imel preštet vsak naš las posebej!
Z.M.