Views: 38
Jezus – Odrešenik sveta. Ali si res želim izvedeti vso resnico o sebi in ali si želim novega življenja?
»Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. Moral je iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: ›Daj mi piti!‹ Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: ›Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?‹ (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: ›Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: »Daj mi piti,« bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.‹ Žena mu je rekla: ›Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?‹ Jezus je odvrnil in ji rekel: ›Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.‹ Žena mu je rekla: ›Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.‹ Rekel ji je: ›Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!‹ Žena je odgovorila in mu rekla: ›Nimam moža.‹ Jezus ji je rekel: ›Dobro si rekla: »Nimam moža«; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.‹ Žena mu je dejala: ›Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.‹ Jezus ji je rekel: ›Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.‹ Žena mu je dejala: ›Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.‹ Jezus ji je rekel: ›Jaz sem, ki govorim s teboj.‹
Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: ›Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?‹ Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: ›Rabi, jej!‹ On pa jim je rekel: ›Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.‹ Učenci so tedaj govorili med seboj: ›Mar mu je kdo prinesel jesti?‹ Jezus jim je rekel: ›Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: »Še štiri mesece in žetev bo tu.« Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da »eden seje, drugi žanje«. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.‹ Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: ›Vse mi je povedal, kar sem storila.‹ Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: ›Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.‹« (Evangelij po Janezu 4,5–42)
Ne vem, kam naj umestim dogodek, o katerem pripoveduje današnji odlomek. Mislim, da sem ga doslej vedno gledal v luči preproste vere in videl v njem izredno Jezusovo ljubezen do Samarijanke. Njegovo preseganje tradicionalnih okvirov – govori z ženo, ki je po vrhu še Samarijanka. V globini se dotakne njenega življenja in jo zaradi ljubezni, ki presega vse okvire, pripelje do spreobrnjenja. Iz istega razloga se spreobrne še množica, ki prihiti iz vasi. K temu sodi še duhovna dimenzija o molitvi v duhu in resnici ter drugačen pogled na hrano – Jezus se hrani predvsem z duhovno povezanostjo z Očetom.
Ta gora duhovnega naboja v enem srečanju me tokrat kar nekoliko odbija. Zakaj? Mar ne deluje vse skupaj kot medijsko popoln dogodek? Jezus je izreden, pogovor s Samarijanko je izreden, rezultat je izreden, množica je neverjetna, vse skupaj pa je zabeljeno še s posebnim alternativnim pogledom na molitev in hrano. Kot da bi poročali o neki alternativni seansi ali pa izrednem dogodku in izrednem človeku. Tisti, ki ne želi izgubiti glave, reče ob vsem tem, da je pretiravanje. Tisti, ki verjame takemu dogodku, pa pade vanj in že drvi k vodnjaku, da še on kaj doživi, da se še njega kaj dotakne in da na koncu koncev tudi njemu ne bo več treba hoditi vsak dan zajemat vode.
In kaj je resnica? Evangelist Janez predstavlja dogodek tako, da se osredotoča na Jezusovo in Samarijankino držo, ki pa je, če jo izvzamemo iz njunega celotnega življenja, popolnoma nerazumljiva oz. zavajajoča. Zavajajoče je namreč misliti:
- da je mogoče z enim dogodkom preseči stoletno razprtijo in predsodke med Judi in Samarijani,
- da se je Samarijanka spreobrnila zaradi Jezusovih besed,
- da je Jezus v kraju pridobil množico zase zaradi dvodnevnega pogovora z njimi,
- da se je mogoče na hitro naučiti bistva molitve,
- da je logiko o duhovni hrani mogoče osvojiti z doživetjem enega močnega dogodka.
Prvo, kar me zbode v ušesa, je namreč navdušena ugotovitev Samarijanke: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Samarijanka je očitno dolgo iskala resnico, da je mogla biti nad njo tako navdušena. Kdor resnice ne išče v trdem naporu, nad njo ne bo navdušen. Ob tem pomislim na naše zavedanje lastnih grehov in kesanje zanje. Žal se pogosto z lastnimi grehi ne želimo poglobljeno soočiti. Kako težko nam je sprejeti resnico, ki bi jo morali spoznati ob svojem grehu. Kako pogosto si želimo, da naj bo iskanje resnice o koreninah našega greha čim prej mimo. Kaj kompliciramo, z usti priznamo ali pa zgolj skomignemo z rameni in si mislimo, saj bo, saj Jezusova prelita kri čisti vse, si mislimo. Saj smo v redu. Bojimo pa se globljega soočenja z lastnim grehom.
Globokega navdušenja nad jasnim pogledom na polomijo naših odnosov, kot ga srečamo v odlomku – pet mož si imela in ta, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož – to največkrat spregledamo oziroma vzamemo precej na lahko.
Prvo, kar mi današnji odlomek sporoča, je izpraševanje: Ali si res želim izvedeti vso resnico o sebi? In drugo temu sledi: Ali si želim novega življenja, ker to sedaj ni takšno, kot bi moralo biti? To, da življenje, ki ga živimo – ne moje, ne vaše –, ni, kot bi moralo biti, vam lahko na pamet povem! Veliko več zmoremo! Si tega zares želimo? Če smo navdušeni nad novim pogledom in če ne bežimo pred trpljenjem, bomo novo življenje našli, drugače pa ne!
S tem smo se približali tudi resnici o pravi molitvi in pravi hrani, o kateri govori Jezus. Molitev je prava, če je v resnici. Če iščemo resnico o tem trenutku, o vseh svojih odnosih. Ničesar več kot to ne potrebujemo. Če ravnamo drugače, pa iščemo posebna doživetja, posebne metode molitve. Molitev ni metoda, je odnos vsega našega življenja do resnice. Potem nam postane molitev tudi hrana za življenje. Hrana pa postane postranski problem. Sicer se ukvarjamo bolj z dietami in alternativami kot z molitvijo in Bogom.
Na koncu lahko razočarani ugotovimo, da nam evangelij ne obljublja nebes brez napora. Lahko pa smo veseli, da ni potrebno več kot vzljubiti resnico in njeno težo ter v njej vztrajati.
Tako iščem moja srečanja z Jezusom, pogledam, kako spreminjajo moje življenje. Ne zadržim jih zase. Tako, da me bodo razumeli, jih oznanjam, kjer živim (doma, v službi, v okolici), s svojo držo, besedo in dejanji. Seveda pa se vse to med sabo prepleta in ni ločeno drugo od drugega. Nevarno pa je, da se npr. ustavim samo pri skušnjavah, se vrtim okrog strahov in ne zagledam spremenjenega Jezusa, ki mi vliva moči. Ponovno iščem samo, kaj moram spremeniti, ne vidim pa, da mi je z Božjo pomočjo že nekaj uspelo, ne zagledam bližnjih v spremenjeni luči. Zato tako caplja tudi pristno oznanjevanje.
Ob tem se sprašujem, kako je z mojo molitvijo in pozornostjo do drugih. Globoko v sebi vem, da me molitev pogosto pusti praznega, kadar gre bolj za nek zunanji okrasek in ni dovolj poglobljena, saj usta niso usklajena s srcem, toda to zavedanje ne bo dovolj, da se srečam s seboj in z Jezusom. Treba bo globoko pogledati v svoje srce in ga z globokim premišljevanjem in vso resnostjo vedno znova preoravati (Ozej 10,12; AC), tako da bo postalo dobra zemlja, ki bo rojevala dobre sadove. (Evangelij po Luku 6,45) Pri preoravanju moje »zemlje«, torej mojega srca, ne bo šlo brez pravega orodja. Dober plug pri tem oranju je zame sestavljen iz premišljevanja o naslednjih vprašanjih:
Ali si želim izvedeti vso resnico o sebi?
Ali bom sprejel trpljenje in se srečal s križanim Jezusom?
Ali si želim novega življenja?
Ja, zavedam se, da je »preoravanje« zemlje (srca) naporno opravilo, a upam, da lahko vsi črpamo dovolj motivacije iz naslednje spodbude:
»Sejte si za pravičnost, žanjite po usmiljenju, preoravajte si novino [zemljo]: kajti čas je, da iščete Gospoda, dokler ne pride in vam bo dežil pravičnost.« (Ozej 10,12)
Molitev:
Gospod, prosim te, daj mi moči in pravo mero v vsem, kar počnem. Gospod, prosimo, da bi se zavedali, da so odnosi naše največje bogastvo. Pomagaj nam, da bi se kot Jezus znali ustaviti in prisluhniti svojim bližnjim. Gospod, pomagaj nam pri našem prizadevanju za resnico. Jezus, prosimo te, da bi zmogli sprejeti sebe, zato da drugega ne bi obsojali. Jezus, daj nam poguma, da bi bili pred drugimi to, kar smo. Nauči me, kako naj se odprem. Zlomi v meni osamitve in bojazni, blokade in bojazljivost, ki ovirajo moj stik z bližnjimi. Daj mi velikodušnost, da se bom lahko brez strahu prepustil odnosu s teboj in bližnjimi. Gospod, pomagaj nam, da bomo odprti za opomine bližnjega ter bomo imeli pogum drugega voditi po poti k tebi. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.