Views: 127
»Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj.« (Prvo pismo Korinčanom 15,1–10)
V življenju vsakega kristjana vedno pride do kakšnega odpora, ki mu onemogoča duhovno napredovati in iti naprej. Ustavimo se ob različnih oblikah tega odpora. Lahko je odprt. To je odpor Savla, ki se je milosti upiral, a je bil prepričan, da izpolnjuje Božjo voljo. Jezus sam mu je nato dejal, naj se ustavi, in Savel se je spreobrnil.
Odprt odpor je zdrav, saj je odprt tudi za milost, da se kot grešniki spreobrnemo. Nevarnejši pa je skrit odpor in vsak od nas ima lasten slog skritega odpora do milosti. Treba ga je prepoznati in položiti pred Gospoda, da bi nas on očistil.
Vprašajmo se, kakšna pa je narava tega skritega odpora, ki ga imamo vsi? Vedno pride, da bi zaustavil proces spreobrnjenja. Vedno! In ustaviti se nikakor ne pomeni, da se aktivno borimo proti njemu. Običajno se odzivamo tako, da smo pri miru; morda se celo nasmihamo, a v nas je trdno zakoreninjeno stališče: ti ne boš prišel skozi. Na odpor se najpogosteje odzovemo pasivno, skrivoma v sebi nosimo grenčino odpora do spremembe. Kadar je v instituciji ali v družini v teku kakšen proces spreminjanja, se pogosto sliši govoriti o odporu. Lahko rečemo: hvala Bogu! Kajti če ne bi bilo odpora, stvar ne bi bila od Boga. Ta odpor namreč zaseje hudič, da Gospod ne bi mogel iti naprej, da bi zaustavil proces spreobrnjenja in rasti k duhovni zrelosti.
Obstajajo tri vrste skritega odpora. Prvi je odpor praznih besed. Jezusove besede so jasne, ko pravi, da ne pride vsak, ki govori »Gospod, Gospod« v Božje kraljestvo. Ali pa v priliki o dveh sinovih, ki ju oče pošlje v vinograd: eden odgovori »ne«, a nato gre, medtem ko drugi pravi »da«, toda nato ne gre. To pomeni vedno diplomatsko reči »da«, medtem ko je v resnici »ne«; izgubljati veliko besed o tem, da bomo vse spremenili, a v resnici ne spremenimo ničesar. Temu lahko rečemo duhovno kameleonstvo. To so tisti, za katere je vse »da«, medtem ko je v resnici vse »ne«. To je odpor praznih besed.
Sledi odpor besed opravičevanja. Tega vidimo takrat, ko se oseba nenehno opravičuje, ko vedno najde nek razlog za ugovor: »Ne, to sem storil zaradi tega.« Kadar slišimo veliko opravičevanja, ne čutimo prijetnega vonja Boga, ampak neprijeten vonj hudiča. Kristjanu se ni treba izgovarjati z opravičili, kajti opravičila ga je Božja beseda. Gre namreč za odpor z besedami, ki poskušajo opravičiti moje stališče, da ne bi sledil tistemu, kar mi nakazuje Gospod.
Tretji pa je odpor obtoževalnih besed: ko obtožujemo druge, da ne bi gledali nase. Če obtožimo druge, ni potrebe po spreobrnjenju in tako se zoperstavljamo milosti. Na to opozarja prilika o farizeju in cestninarju.
Odpor torej ni samo nek veliki izvirni zgodovinski odpor, ampak obstaja v našem srcu, in sicer vsak dan. Odpor do milosti je dobro znamenje, saj nam kaže, da Gospod deluje v nas. Poskrbeti pa moramo, da ta odpor pade, tako da ga izpostavimo milosti in gre potem milost lahko naprej. Odpor se namreč poskuša skriti za formalnost praznih besed, besed opravičevanja, obtoževalnih besed in mnogih drugih. Prizadeva si, da ne bi dopustili, da nas Gospod popelje naprej, saj je v tem vedno prisoten križ. Ko pride do odpora, se nam zato ni treba bati Gospoda prositi za pomoč in se prepoznati kot tiste, ki smo grešili.
Ni se vam treba bati, kadar vsakdo med vami v svojem srcu odkrije odpor. Jasno recimo Gospodu: »Glej, Gospod, to poskušam prekriti, to storiti, da ne bi pustil vstopiti tvoji besedi … Gospod, pridi mi na pomoč z veliko močjo. Naj tvoja milost premaga odpor greha.« Odpor je vedno sad izvirnega greha, ki ga nosimo v sebi. Je grdo čutiti odpor? Ne, lepo je! Grdo je sprejeti ga kot obrambo pred Gospodovo milostjo. Čutiti odpor je normalno; a ga je zelo pomembno prepoznati in izraziti: »Nagnjen sem h grehu, Gospod, pomagaj mi!«
Da pa se nam bo lažje v času tihega odpora prepustiti Božji milosti in se ji nehati upirati, pa si poglejmo, kaj vse Božja milost doseže ali naredi v naših življenjih, ko se ji prepustimo.
1) Božja milost prinaša odrešitev grešnikov: »Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi.« (Pismo Titu 2,11). Vsi smo rojeni kot grešniki in ostanemo grešniki, vse dokler ne najdemo in sprejmemo Kristusa. On nas nato vodi po svoji besedi in po Svetem Duhu.
2) Božja milost rešuje tiste, ki verujejo: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.« (Pismo Efežanom 2,8). Zaupati moramo njemu in se ne zanašati na svoje moči, toda tudi to je dar od Boga in ni pridobljeno po človeški moči.
3) Božja milost opravičuje tiste, ki zaupajo: »Božje usmiljenje [tudi Božja pravičnost] se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave.« (Pismo Rimljanom 3,22.23) Božja milost je za vse, ki bodo sprejeli njegovo pravičnost. Moramo biti tisti, ki prosijo in verjamejo v njegovo obljubo o rešitvi. Brez Kristusa smo zgolj grešniki brez slehernega upanja. Samo poglejmo, kako boleče in brezupno je to stanje: »Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde.« (Izaija 64,6)
4) Božja milost ohranja tiste, ki so v Kristusu: »Njemu moč na vekov veke! Amen. Po Silvanu, zvestem bratu, kakor sodim, vam pišem na kratko, opominjajoč in pričajoč, da je ta prava milost Božja, v kateri stojite.« (Prvo Petrovo pismo 5,11.12). Ja, Bogu gre vsa slava in naša rešitev je le v tem, da ostajamo v njem. »Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.« (Evangelij po Mateju 24,13) »Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo.« (Pismo Rimljanom 5,9) »In res: Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.« (Pismo Rimljanom 10,13)
V današnjem besedilu Pavel pravi, da se trudi bolj kot vsi tisti, ki so navedeni v predhodnih vrsticah. Zakaj? Pavel jasno pove, da je to zato, ker »potrebuje več Božje milosti« kot oni. Ob tej izjavi naj vsi, ki se štejejo za popolne, utihnejo. Ko se namreč resnično zavedaš, da si nisi z ničemer zaslužil, kar si prejel od Boga, potem ni potrebno, da te kdo spomni ali spodbuja ali celo sili slaviti Gospoda. Potem preprosto veš, da je vsak tvoj dih Božji dar. Vsak tvoj korak je milost. Vsak nov dan je milost. Njegova milost je z vsakim vzhodom sonca prenovljena in ti je znova na voljo. Medtem ko popolni molčijo, naj vsi, ki se počutijo nevredne, vzklikajo, kajti »GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi.« (Psalm 145,18)
Molitev:
Dragi naš Aba, Oče v nebesih, tvoje besede nas zdravijo in tolažijo in zagotavljaš nam, da smo za vedno ljubljeni. Samo ti moreš zares razsvetliti tiste, ki čakajo v temi in živijo v dolini smrtne sence. Gospod, vidiš v moje srce in tam zaznavaš odpor do tvoje milosti; prosim te, da me s svojo mogočno roko nežnočutno pripelješ do popolne odprtosti mojega srca. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.