Views: 178
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: ›To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.‹ Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.« (Evangelij po Janezu 1,1–18)
Vsi razumemo, da Janez v svojemu uvodu v Evangelij govori o Bogu, ki je bil v začetku in je ustvaril svet. Najbrž je naša težava v tem, da ta odlomek in podobne razumemo kot dokončano preteklost. Bog je ustvaril svet in sedaj je končano. Vendar ni čisto tako. Bog še vedno ustvarja svet in nas kliče, da ga soustvarjamo z njim. Beseda še vedno prihaja na svet in nas kliče k sodelovanju. In če prenesemo Janezovo misel v naše življenje, bomo videli, da tudi v našem življenju vse nastaja po besedi.
Vprašanje je, kakšna je ta beseda in čigava je?! Kaj nastaja po njej?!
Da pa bi pripravili prostor Besedi, smo pozvani k čuječnosti. Povabljeni smo, da se vprašamo:
- Kako ostajamo čuječi za besedo, ki vsak dan prihaja med nas?
- Kako se po besedi odzivamo na svatbo, ki nam je pripravljena?
- Kako ustvarjamo svet z besedo, ki želi prebivati v nas in po nas delovati?
Poglejmo primer Marije, kjer se je Beseda izkazala kot neposredno rodovitna, zato se ob njej vprašamo, kako je po besedi v njej in po njej vse nastalo. V Mariji je dejansko Beseda postala meso, zaživela in prišla na svet. To je bilo sad Božje milosti in Marijine čuječnosti. Bila je čuječa za notranje vzgibe. Znala si je slediti. Prepoznavala je svoje strahove, hrepenenja in želje. Uravnavala jih je ob Bogu, ki ga je skrbno poslušala. Zato je mogla razumeti angela, ki ji je rekel: »Ne boj se, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je rodila, in sicer ko je bila že zelo v letih.« Presegala je vse ozire in se ni bala, kaj bodo rekli ljudje. Gledala je v prihodnost in zaupala Bogu. Besedo je razumela kot povabilo na svatbo življenja. Ni dvomila v Božji načrt. Kako je to zmogla, kaj je delala vse življenje, da je imela beseda v njej takšno moč? Luka zelo preprosto nekajkrat pove, kako se je Marija odzvala na Božje sporočilo oz. na dogodke v svojem življenju. Poudari, da je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu.« (Evangelij po Luku 2,19)
Ohraniti in premišljevati Besedo je temeljno, da bi tudi danes Bog lahko po nas ustvarjal svet. Pomislimo, kaj vse je potrebno, da bi to uresničevali. Kaj pomeni ohraniti in kaj premišljevati?
Vprašajmo se, kako določene stvari, srečanja in misli ohranjamo v mislih in spominu?
1) Nekaj ti mora biti vredno, da bi ohranil. Torej, če hočeš ohraniti, moraš prepoznavati in urejati misli, srečanja, sporočene besede. Vedeti moraš, kaj boš shranil in kaj bo šlo v pozabo. Ko razmišljamo o tem, katere misli, srečanja in besede nameravamo ohraniti, imejmo v mislih preudarnost, ki je kot načelo skrito v naslednjem stavku: »GOSPOD bo tvoj varuh, Sin moj, to dvoje naj ti ne uide izpred oči, ohrani strumnost in preudarnost.« (Pregovori 3,21)
2) Za hranjenje moraš pripraviti prostor. Staro moraš umakniti, če hočeš ohraniti novo, oziroma kar ima trajno vrednost, mora najti trajen prostor. Ko imamo v mislih pripravo prostora za shranjevanje, tako da iz njega izločimo stare stvari, razmislimo o načelu v naslednjem stavku: »Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.« (Evangelij po Mateju 9,17)
3) Prostor, kjer boš hranil, mora biti torej pripravljen, očiščen, da vanj daš nekaj dragocenega. Ko imamo v mislih čiščenje prostora za shranjevanje, razmislimo o načelu v naslednjem stavku: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala.« (Evangelij po Luku 5,36)
4) Ko odpreš vrata nečemu in to postaviš v spomin, to postane del tebe, del tvojega doma. Dobi novo vrednost. To ni več nekaj, kar si videl ali slišal, ampak postane del tebe in »hodi« s teboj. To je zelo očitno izpričal Luka v naslednjem stavku: »Dobri človek prinaša iz dobrega zaklada srca svojega dobro, hudobnež pa prinaša iz hudega zaklada hudobno; kajti usta njegova govore iz preobilosti srca.« (Evangelij po Luku 6,45)
Povabljeni smo k poglobljenemu premišljevanju o naslednjem:
- Ko se te je nekaj dotaknilo, premišljuješ, kako boš to v življenju uporabil.
- Dragocenejše ko je sporočilo, bolj vpliva na smer življenja. Ob najdragocenejših stvareh se življenje za vedno spremeni.
- Ob vsem tem življenje ni nikoli več isto, kot je bilo. Po besedi nastaja nov svet.
Vsi smo povabljeni, da v središče svojega življenja postavimo čisto Božjo besedo. V Svetem pismu se namreč naš nebeški Oče ljubeče približuje svojim otrokom in se z njimi pogovarja. V Božji besedi je velika moč, ki je Cerkvi v oporo in moč, njegovim otrokom pa daje trdnost vere, je hrana duše ter čist in neusahljiv vir duhovnega življenja.
Z.M.