Views: 53
Končno je prišla pomlad in čas je za sajenje in sejanje. Pred štirinajstimi dnevi je k meni prišel prijatelj z manjšim strojem za rahljanje zemlje, saj je opazil, da imam na terasi med travo veliko maha, ki bi ga bilo treba odstraniti, da bi se lahko razrasla lepša in bolj zdrava trava. Oba z ženo sva se strinjala in bila zelo vesela, saj sva že razmišljala, da bova morala odstraniti travnato površino in jo popolnoma obnoviti. Najin prijatelj je delal nekaj ur in na koncu sem opazil, da je obstoječa trata postala lepša, počesana, pograbljena, zemljišče pa bolj poravnano. Bil sem navdušen. Za konec mi je dal še semena, ki naj bi jih vrgel pred dežjem.
Stroj, ki ga je moj prijatelj uporabljal, je imel dolge kovinske konice in rezila. Videti je bil kar robusten in ko je zakopal v zemljo in ga začel premikati po zelenici, je ta stroj nemudoma začel puliti, rezati in čistiti. Zanimivo mi je bilo opazovati. Bil je glasen. Okoli njega se je vse kadilo, rezalo, a na koncu je bilo vse videti lepo.
Ravno tako je treba prevetriti naša srca in um z rezili Božje besede, da bi prečistili in odstranili vso nesnago, ki se je nabrala v naših srcih in nam preprečuje, da bi rastli in se razbohotili v močne, predane vernike. Ker:
»Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.« (Pismo Hebrejcem 4,12-13)
Želim, da bi dovolili, da Božja beseda opravi v nas to potrebno delo, ne da bi o njej samo vedeli, tem več, da bi opravila svoje delo v nas zaradi katerega nam jo je Bog dal. Želim si, da bi jo živeli vsak dan. Želim si, da bi Božja beseda vplivala na rast naše vere in imela čudovite posledice, ne samo za nas, temveč tudi za naslednje generacije.
Od česa je odvisna rast naše vere?
- Rast naše vere je odvisna od kesanja
Stopimo pred Boga, jočimo, stokajmo in ga prosimo za odpuščanje, kajti to je kesanje. Naj nam Bog opere srce v krvi Jagnjeta, da bo pripravljeno za sprejemanje semen, ki so Božja beseda, da bi se v nas lahko razrasla vera. Da bi pognala korenine, da bi se utrdila in prinašala sadove. Naj rezila Božje besede močno zarežejo in odstranijo vsak mah, ki se tako rad nabere in razraste, da duši vse drugo okoli sebe.
- Rast naše vere je odvisna od sejanja Božje besede v naša srca
V Pismu Kološanom 2,6–7 beremo:
»Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njem poučeni …!«
Apostol Pavel nas spodbuja, naj bomo ukoreninjeni v Kristusu Jezusu. In mi vemo, kako pomembno je, da se korenine lahko širijo, krepčajo in s tem omogočijo steblu, da postane močnejše za vse vremenske razmere.
Vera se začne tam, kjer se spoznava Božja volja. Vera je kot seme, ki ga sejemo v svoja srca in um s poslušanjem Božje besede. To je dejanje, ki se mora vedno znova obnavljati, proces, ki se ne konča.
Prav zaradi tega so bile moje prejšnje pridige osredotočene na molitev, vizijo, pomembnost Božje besede, da bi danes lahko govorili o veri, ki je tako pomembna, a do katere ne moremo priti, če prej ne naredimo nekaj korakov.
Zato se resno lotimo preučevanja Božje besede. Moramo jo spoznati in moramo jo živeti. Molite, bodite vizionar, označite si, kar vam je Bog spregovoril, in VERUJTE!
- Rast naše vere se mora videti v naši aktivnosti
V Jakobovem pismu 2,17 piše:
»Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva.« (nima moči, ne deluje)
Kot pastor si želim, da bi na tej tretji točki največ delali. Vadili in si prizadevali. Jasno mi je, da kot verniki imamo vero. Ne dvomimo v Boga. Vendar nam včasih zmanjka poguma, da jo tudi živimo. Udejanjamo! Širimo! Pričujemo o njej!
Zelo radi se pohvalimo z dosežki naših športnikov, naših otrok, celo hišnih ljubljenčkov. Kako radi pa se pohvalimo z osebno vero, ki jo živimo in okušamo?
Včasih imam občutek, da jo skrbno držimo zaklenjeno. Imamo jo, vemo, da je tu. A v praksi je videti, kot da nam ne gre najbolje. Želim si, da bi v naši cerkvi prišlo do osvoboditve vere. Da ta kovček odklenemo in sprostimo vero, ki bo delala čudeže, kot jih še nismo videli. Saj vera in dvom ne moreta živeti v isti hiši!
Bog želi, da se premaknemo. Bog želi, da delamo korake. Bog želi, da imamo rastočo vero. Bog želi, da imamo noro vero.
Predstavljajte si, da imate v garaži najnovejši model mercedesa. Vzamete ključe, se usedete na usnjen sedež, prižgete motor in čakate … in čakate.
Kaj se bo zgodilo? Nič. Kljub najnovejši tehniki, ki je v avtu, se lep, svetleč avto ne bo premaknil, če ne boste dali v prestavo in pritisnili na plin. Tako je z našo vero. Če se ne bomo premikali, nam ne pomaga nobeno védenje o veri.
Nekateri kristjani so prehitro zadovoljni. Vse je OK. Zadovoljni, da so odrešeni, zadovoljni s tem, kar imajo, koliko imajo, kar je načeloma lepo. Vendar nas Gospod kliče, da moramo biti kristjani tisti, ki jim je mar tudi za druge. Da smo kristjani, ki se bodo borili tudi za druge. Večina kristjanov živi v varni hiški. Vendar se življenje dogaja izven nje. Moramo izstopiti iz svojega ugodja – meja. Stopiti v svet drugega. Ne želim vam reči, da niste v redu. Želim vas samo spodbuditi, da imate lahko še bolj blagoslovljeno življenje. Želim, da sodelujete z Bogom, da boste imeli velike zgodbe v svojem življenju, ki bodo vas in druge opogumljale v stiskah, težavah, ker boste vedeli, kaj zmore Bog. On lahko zate poskrbi v vseh okoliščinah. Ne bodi samo dober človek, kristjan. Ustvarjen si za večji namen. Ustvarjen si, da si človek po Božjem srcu. Junak vere. Tisti, ki premika gore.
Zgodbe o Abrahamu, Danielu in njegovih prijateljih, zgodbe apostolov in drugih nam ne bodo pomagale, če ne odklenemo lastne vere. Ne bojmo se pritisniti na plin. Vozimo! Dajmo v četrto. Dodajmo plin. Verujmo stvarem, ki jih je Bog rekel. Verujmo stvarem, ki nam jih je obljubil. Verujmo besedi, ki nam jo je dal. Ali imaš kakšno Božjo obljubo? Če je nimamo, pomeni, da nismo preživeli dovolj časa z Bogom. Če je nimamo, pomeni, da nismo molili. Če je nimamo, pomeni, da si nismo podčrtali Božje besede, na kateri bi danes lahko stali oz. jo iskali iz Božje roke. Bog je pripravljen. Pripravljen, da začne. Vendar želi videti akcijo. Želi videti, da ti misliš resno.
Poglej življenje Abrahama, ki se ga uvršča med očake vere. Abraham je bil aktiven. Včasih ljudje pravijo: »Ja, ampak on je bil poseben človek.« Oprostite, Abraham ni bil nič drugačen. Bil je človek kot ti in jaz. Ja, delal je napake, grešil je, imel otroka z napačno žensko, lagal je in še veliko drugega. Od naju se je razlikoval le po veri – zaupanju v Boga in njegovo besedo.
Ko mu je Bog rekel: »Abraham, zapusti to deželo,« ga je vprašal: »Bog, kam pa naj grem?« Bog mu je odgovoril: »Ja, boš videl …« A se je kljub temu odpravil na pot, ker je veroval in zaupal Bogu.
Ko mu je Bog rekel: »Abraham, žrtvuj mi svojega edinega sina,« je Abraham zgodaj zjutraj vstal, da bi pripravil svojega sina za žrtev. In ko sta s sinom šla na goro, ga je približno 12-letni otrok vprašal: »Očka, kje pa je žrtev?« Abraham mu je odgovoril: »Bog bo poskrbel!« Abraham je delal korake. Želim si, da tudi ti v svojem življenju delaš korake, da se premikaš. Stopi na plin!
Nikoli ne dovolite, da bi vam strah pred neznanim ali nepreizkušenim preprečeval, da ne bi naredili tistega, kar je sprva videti nemogoče … v resnici pa je to mogoče.
»Bogu namreč ni nič nemogoče …« (Evangelij po Luku 1,37)
Ali želite vedeti, kakšen blagoslov ima Bog pripravljen za vas? Potem začnite korakati. Potem dodajte plin.
Če vam Bog pokaže vrh gore, začnite korakati takoj po poti do vrha. Hoja je vsakodnevna stvar. To ni enkraten premik – so koraki. To ni trenutek – je čas. To je premikanje. Premik iz udobja. Premik v delovanje. Ne samo v trenutku, temveč v življenju. Je življenjski stil. Po navadi se k veri zatekamo v tragedijah, kot je bila vojna. Takrat so bile cerkve polne novih vernikov. Sedaj ko je korona, se povečuje interes za Boga. Bog pa ne želi, da vero živimo samo v stiskah, temveč vsak dan.
Koliko energije zapravljamo za razmišljanje, kaj ni Božja volja, ko pa v resnici je? … Vera ni verjeti, da Bog lahko, ampak verjeti in zaupati, da Bog bo!
Draga cerkev, pozivam vas k živi, dejavni veri. Da bomo tudi mi uvrščeni med ljudi vere. Zakaj moramo brati samo o veri Georgea Mullerja, Hudsona Taylorja, Amy Carmichael itd., ki so pred stoletji verovali Bogu in je Bog po njih delal velike stvari … Zakaj ne bi imeli zgodbe o Zvonku, Sari, Klemnu, Kaji, o tebi, ki so verovali Bogu in je po njih naredil velike stvari. Zakaj ne bi naša cerkev imela velike, čudovite zgodbe danes, da je Bog zaradi aktivne vere dodal 7000 na novo rojenih kristjanov. Zakaj ne bi imeli velike, lepe in reprezentančne cerkve, novih vernikov, poslovnežev, podjetnikov itd. Verujmo! Verujmo, da bo Bog pozdravil mojo hčerko, osvobodil mojega sina, ozdravil moj zakon, mi priskrbel službo, dal moža, ženo … Želim si, da bi naša cerkev imela DNK vere v krvi. Verujmo in se že zahvaljujmo. Ne dvomimo. Hodimo v veri!
V Pismu Hebrejcem 11,6 pravi:
»Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.«
O, naš Bog nam želi poplačati našo vero. Kakšna obljuba. Ne delamo zastonj. Glej, kaj pravi v Razodetju.
»Glej, kmalu pridem in s seboj bom prinesel plače in nagrade, da bom vsakemu povrnil in izplačal, kar zaslužijo njegova dejanja in njegovo delo.« (Razodetje 22,12)
Posledice naše vere bodo ostale naslednji generaciji. Naj naslednji rod spozna, da so bili očetje, ki so verovali, in da zaradi njihove vere sedaj mi stojimo in imamo stvari, ki so jih oni izprosili od Boga. Naj bo naslednja generacija blagoslovljena zaradi mene in tebe. Pričakovanje rodi dogodek. Pričakujmo dobre dogodke. Glejmo naprej. Jezus je z nami, to je njegova obljuba. Jezus nas spodbuja, naj hodimo v veri, naj živimo vero. Jezus pravi, da je dovolj imeti vero kot je majhno gorčično zrno in že s to majhno vero bomo premikali velike gore. Naj Božja beseda opravi v nas potrebno delo, da bomo začeli verovati in zaupati Bogu! Bog odkleni našo vero zdaj!
Mogoče pa prej potrebujemo vero za kesanje in odpuščanje, vero za življenje in vero za dajanje, o čemer bom govoril naslednjo nedeljo.
Besedilo: Pismo Hebrejcem 11,6
Zvonko Turinski