Views: 49
Osebna zaprtost
»Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: ›Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.‹ In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: ›Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?‹ Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.« (Evangelij po Luku 24,28–35)
Živimo v obdobju, ki ga zaznamuje soočanje s koronavirusom in mnogi, ponekod tudi cele države so prisiljeni sprejemati različne ukrepe, med katerimi je pogosta tudi samoizolacija in marsikdo doživlja ta čas kot čas, ko je marsikaj zaprto in nedostopno. Določene trgovine in podjetja so zaprta. Delovna mesta se zapirajo. Države so zaprle svoje meje. Tudi mi se ne smemo prosto družiti z ljudmi izven svoje družine, zato se zlahka počutimo precej utesnjene, če ne kar zaprte. Zdi se, kot da je cel svet na nek način zaprt sam vase. Nedavno sem v časopisu prebral, da je neka družina na Nizozemskem devet let živela izolirana od sveta, ker je domnevno čakala na konec sveta. Ja, tako ali drugače, živimo v časih, ko strah ljudi peha v različne oblike zaprtosti in izolacija je vse te zaprtosti le še okrepila. Sprašujem pa se, kako se naš Gospod odziva na različne oblike naših osebnih zaprtosti.
V 24. poglavju Evangelija po Luku sem zasledil vzorec Božjega delovanja, ki se popolnoma upre sleherni naši zaprtosti. Zasledil sem, da pisec govori o sedmih odprtih stvareh. Stvari, ki so odprte, so namreč zelo privlačne. Dosti bolj kot zaprte. Odprta vrata nas vabijo, naj vstopimo. Odprta skrinja nam dovoljuje, da z radovednostjo pogledamo vanjo. Odprto srce izžareva toplino in ljubezen. Težava je v tem, da živimo zaprta življenja in redko kdaj vidimo bruno v svojem očesu, medtem ko nas moti iver v očesu drugih. V resnici pa je človek, ki je odprt pred Bogom, večji kakor tisti, ki obudi mrtvega, ker spoznava svoje grehe. In kdor vidi svoje slabosti, je večji kakor tisti, ki vidi odprto nebo in svete angele.
Pisec Malega princa pravi: »Ljudje gojijo pet tisoč vrtnic v vrtu in ne najdejo tistega, kar iščejo. In vendar bi lahko tisto, kar iščejo, našli v eni sami vrtnici. Toda njihove oči so slepe. Iskati bi morali s srcem.« Zato naj bodo naše duhovne oči odprte, da bomo lahko v Lukovem sporočilu našli dragocene bisere, kajti »čistim v srcu so vse stvari čiste« in odprte.
- Prva odprtost je odprt grob. »Kamen so našle odvaljen od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle.« (Evangelij po Luku 24,2–3) Kamen ni bil odvaljen zato, da bi lahko Kristus prišel iz groba, ampak zato, da bi lahko mi vstopili v grob in se prepričali, da je grob prazen. Grob je torej odprt, ker ima Jezus kot Zmagovalec ključe. »Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« (Razodetje 1,17) Jezus je opravil svoje poslanstvo poslušnosti Očetovi volji in spravil človeka z Bogom. Zadostil je zahtevam Božje svetosti in za vedno utišal hudičevo obtoževanje. Odprl je vrata milosti, da lahko vsak, ki veruje, vstopi skoznje. Zakaj? Ker je Kristusov grob odprt.
Ko so se pri znanem fiziku Newtonu zbrali učenjaki, so ob neki priložnosti razpravljali tudi o vstajenju od mrtvih. Nekateri so trdili, da je kaj takšnega nemogoče. Newton pa je iz laboratorija prinesel vrečico peska in vanjo vmešal železne opilke ter rekel, naj opilke ločijo od peska. Izjavili so, da je to nemogoče. Newton je šel po magnet, ga vtaknil v pesek, ga zavrtel in vsi opilki so bili na magnetu. Potem je dejal: »Če je lahko ta kos železa privlekel k sebi delčke, ki mu pripadajo, ali ne bi mogla Božja vsemogočnost obuditi življenja umrlih in jih privleči k sebi?« Ker je Jezusov grob odprt, so s tem odprti tudi naši grobovi.
- Druga odprtost je odprta Božja beseda. Luka v istem poglavju v nadaljevanju opisuje dva zmedena in prestrašena, vsa iz sebe, obupana učenca, ki sta iz Jeruzalema krenila v Emavs. Tujec pristopi k njima in začne poizvedovati o razlogih njune žalosti. Onadva pa mu povesta o strašnih in tragičnih dogodkih, ki so se zgodili na Kalvariji. Tujec pa jima pove: »›Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?‹ Potem pa: Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.« (Lk 24,26–27) In ko sta popotnika tako slišala Božjo besedo, sta rekla drug drugemu: ›Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?‹« (v. 32) Poslušanje Božje besede odpira Sveto pismo, ki spreminja človeka. S poslušanjem Besede postane odprto tudi človekovo srce. Odprto srce pa je pripravljeno na spremembe, na spreobrnjenje v duhu.
- Tretja odprtost je odprt dom. Ko sta skupaj s sopotnikom prispela na cilj svojega potovanja, sta tujca Jezusa povabila v svoj dom. Odprla sta torej dom in delila večerjo z njim. Izkazala sta mu gostoljubnost. Kristjani smo spodbujeni, da postanimo še bolj gostoljubni. Ljudje potrebujejo odprte domove, četudi se nahajamo v času, ko prevladujejo samoizolacije in bomo svoje domove lahko popolnoma odprli šele kasneje. Zakonci jih potrebujejo. Otroci jih potrebujejo. Mladi jih potrebujejo. Družine jih potrebujejo. Starejši jih potrebujejo. Družba jih potrebuje. Vsi ljudje in narodi potrebujejo odprte domove, kajti satan s svojim demonskim vplivom stiska in zapira domove in srca ter v njih kopiči arzenal svojega uničevalnega orožja. Iz naših domov hoče narediti svojo orožarno. Ko pa v odprte domove vstopi Kristus Gospod, zruši vso hudičevo oblast in moč. Odprimo svoj dom Jezusu. Odprimo Cerkev Jezusu. »In vstopil je, da bi ostal pri njiju.« (Lk 24,29b)
- Četrta odprtost, ki je izolacija ne more zapreti, so odprte oči. Še vedno smo v istem, 24. poglavju po Luku. V njem zasledimo že četrto odprto stvar – odprte oči. Ko so tako sedeli za mizo, pri večerji, je tujec vzel v svoje roke kruh in ga razlomil. Takrat pa so se jima nenadoma odprle oči. Prepoznala sta ga. Rekla sta: »To je vendar Jezus! Vstal je in živi!« »Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala …« (Lk 24,31) Kdor ima Jezusa v sebi, to ne more ostati skrito očem drugih, saj se to vidi v njegovem življenju, ker se vedno preobraža v Kristusovo podobo. Tak kristjan lahko svojo identiteto jasno potrdi. Če smo pristni kristjani, bo svet prepoznal v nas Jezusa. Zakaj? Zato, ker so se nam odprle oči in smo prepoznali vstalega Gospoda.
- Peta odprtost se kaže v odprtem umu (razum). Od vsega, kar je Jezus učil učence, jim je bilo najtežje razumeti in dojeti, da mora biti Sin človekov povzdignjen na križ in umreti. Oni so mislili, da govori o sedenju na prestolu, da govori o kraljevanju, ne pa o tragični smrti. Pogosto so ga spraševali o tem in pogosto jih je Jezus vprašal: »Ali še vedno ne razumete?« Razumevanje, dojemanje Božje besede mora biti cilj vsakega kristjana. Sveti Duh nas želi s svojo prisotnostjo voditi k temu umevanju. Dva emavška učenca sta se vrnila v Jeruzalem, ostali učenci pa so bili za zapahi in bilo jih je strah. Toda Jezus je šel tudi k njim in vstopil mednje. Pokazal jim je prebodene roke in noge, nato pa jih je spomnil na vse besede, ki jim jih je rekel. In takrat se jim je odprl um, da so doumeli Pisma. To je zapisal evangelist Luka v istem poglavju: »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma …« (Lk 24,45)
- Šesta odprtost nam odpira obljubo. Jezus je bil z učenci tri leta. Ko je delo opravil, se je vrnil v nebesa. Preden je odšel, jih ni hotel zapustiti brez moči Svetega Duha, ki je bila davna obljuba. Evangelist Luka v istem poglavju navede tudi šesto odprto stvar, ko zapiše Jezusove besede: »In glejte, jaz pošljem na vas obljubo svojega Očeta, vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.« (Lk 24,49) To se je tudi zgodilo na binkošti, ko je bila odprta Očetova obljuba in izlit Sveti Duh, ki nas oblikuje v Kristusovo podobo, zato razmislimo, kakšen je naš osebni odnos do njega.
- In sedma odprtost nam odpira zastrto nebo. »Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo.« (Lk 24,51) »In dva angela sta rekla: ›Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v [odprto] nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.‹« (Apostolska dela 1,11) Gospod prihaja. Maranatha! Nebo je odprto. Pomembno je le eno, da zdaj vadimo in se urimo samo v enem – ljubiti. Če ljubim, sem v Bogu, kjer pa je Bog, tam so tudi odprta nebesa.
Molitev:
Gospod, hvala ti, da sem ustvarjen na čudovit način in po tvoji podobi. Hvala ti, ker si nas ljudi izbral, da odsevamo tvojo slavo na zemlji. Tvoja ljubezen je zame tako globoka, da jo večkrat prezrem in se je zavedam šele s precejšnjim časovnim zamikom.
Dragi Oče, iskreno si želim živeti v skladu s svojo notranjo resničnostjo, želim živeti nerazdeljeno življenje. Gospod, prosim te, napolni me s Svetim Duhom in isto nadnaravno močjo, ki je obudila Jezusa Kristusa od mrtvih. Gospod, prosim te, ne dovoli, da se moja ljubezen zaradi krivičnosti v svetu ohladi. Prosim te, razširi moje srce, da bo odprto za drugega. Prosim te, ne dopusti, da bi obtičal v slepi ulici sebičnosti in samozadostnosti. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.