Views: 846
»… daj življenje za življenje, oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo, opeklino za opeklino, rano za rano, modrico za modrico!« (Druga Mojzesova knjiga 21,23–25)
Nekateri kritiki krščanstva navajajo zgornje besedilo kot primer krutega, zaostalega in nemoralnega svetopisemskega starozaveznega predpisa.
V resnici pa je ta predpis — znan tudi po svojem latinskem imenu kot lex talionis ali zakon o povračilu — pomenil velikanski moralni napredek v zgodovini človeštva. Nikoli ni bil namenjen temu, da bi ga jemali povsem dobesedno – in ga tudi nikoli niso – in to iz povsem preprostega razloga. Povsem nemogoče je namreč, da bi nekomu zadali povsem enako poškodbo, kot jo je sam zadal nekomu drugemu. Samo »življenje za življenje« je bilo mišljeno dobesedno in se je tudi jemalo dobesedno. Zato tudi obstaja smrtna kazen za umor.
Kakšen pa je bil potem pomen teh vrstic?
Te vrstice so bile, v prvi vrsti, velika potrditev človeške enakopravnosti. Oko enega človeka je enakovredno očesu kateregakoli drugega človeka. Oko princa je enakovredno očesu kmeta. To je bilo nekaj povsem novega v zgodovini človeštva. Hamurabijev zakonik iz Babilona, ki se ga velikokrat omenja kot izjemen dosežek mezopotamske civilizacije, je na primer določal, da je oko plemiča vredno veliko več kot pa oko običajnega kmeta ali meščana.
Drug velik pomen teh vrstic je bil, da je bil za zločin kaznovan le krivec. V številnih drugih zakonikih in v običajni praksi je veljalo, da če si nekomu ubil hčer, so tudi tebi ubili hčer. Sveto pismo je to izrecno prepovedalo tudi s stavkom:
»Očetje naj ne bodo usmrčeni zaradi sinov in sinovi ne zaradi očetov: vsak naj bo usmrčen za svoj greh.« (Peta Mojzesova knjiga 24,16)
Od zdaj naprej je za prestopek odgovarjal zgolj krivec, ne pa kar vsi njegovi bližnji (sorodniki, sosedje, sonarodnjaki, somišljeniki).
Kot tretje pa je lex talionis prepovedal nepravično maščevanje. V starih časih je pogosto veljalo pravilo maščevanja in če je človek izgubil oko, je svojemu napadalcu, če je le lahko, rade volje izrezal obe očesi, ga iznakazil, ubil in se lotil še njegovih bližnjih. V nasprotju s tem pa je predpis »oko za oko« zahteval, da žrtev prejme ustrezno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela, in nič več. Kazen je torej morala ustrezati prestopku.
Ko boste naslednjič poslušali, kakšne krutosti so zapisane v Svetem pismu, še zlasti v Stari zavezi, lahko z zgornjim primerom pokažete, kakšen moralen in etičen napredek so v resnici prinesle »krute« vrstice Stare zaveze in koliko so v resnici pripomogle k razvoju enakopravnosti in pravičnosti človeške družbe.
R.