Views: 57
SEDAJ pa ODRINIMO NA GLOBOKO in poglejmo, kako je Jezus v 14. poglavju Evangelija po Janezu skušal razsvetliti učence o njegovi prav posebni vlogi in vlogi njegovih učencev: 14. poglavje Evangelija po Janezu je začetek poslovilnih govorov pred njegovim odhodom. Ko se človek umika, običajno pove še tisto, kar je najgloblje v njem.
V. 1 »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!«
Učenci so postali vznemirjeni, ko jim je Jezus rekel, da odhaja. Pomen grške besede »vznemirja« nakazuje na pomen ›izgubiti smer gibanja, orientacije‹. (Govori jim, naj ne begajo, naj se ne vrtijo okoli samega sebe.) Jezus jim ljubeče sporoča, da naj se stisnejo k Bogu, tako da se stisnejo k njemu. Zaupajte Bogu, zaupajoč meni, pravi Kristus. S tem Jezus svojim učencem sporoča, da ima učenec svoje mesto v tesnem odnosu z njim. Njegova smer je Kristus.
v. 2 »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor.«
Veliko bivališč. Razčistimo. Pred Boga Očeta nihče ne more priti. V nebesa lahko pride le Sin. V to svetišče, kjer prebiva Bog Oče, ne bo prišel nihče. V nebesa ne bo šel nihče. V nebesih sta le Bog in Sin.
Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega.« (Evangelij po Janezu 3,13)
V tisto svetišče lahko vstopi Sin kot vstala človeška narava. Kristus gre skozi to zaveso, ki je smrt, in vstopi v svetišče. Ta bivališča so v telesu Jezusa Kristusa. To svetišče je Jezusovo telo, ki je Cerkev. V Kristusovo telo je vcepljenih veliko teles, ki so del Kristusovega telesa, Cerkve. To telo je občestveno telo. Kristus se pred Bogom pokaže z vsem, kar je odkupil, »pobožil« … Pred Boga Očeta lahko pridemo le, če smo del Kristusovega telesa.
Kristus pravi, bodimo eno, stisnite se k meni in vam bom pripravil veliko bivališč, ki so v Kristusovem telesu.
V. 4–6 4 »In kamor jaz grem, poznate pot.« 5 Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« 6 Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«
Tomaž pravi: Mi sploh ne vemo, kam greš, kaj šele, da bi vedeli za pot. Nihče ne more prebivati pri Očetu, razen po meni, v meni. Ustavimo se pri vsakem elementu posebej.
– Pot = most prehoda iz enega v drugo stanje. Na mostu se ne živi. Zato pot ne more biti ključna beseda.
– Resnica = je praktično v vseh jezikih pridevniški samostalnik, kar pomeni, da resnica sama po sebi nima sporočila, razen če ji ni dodan pridevnik: npr. vzvišena resnica, Božja resnica, čista resnica. Resnica kaže na neko vsebino. Odpira k neki vsebini. Resnica sama po sebi še nima vsebine, ampak kaže na neko vsebino. Zato jo je nujno razlagati v kontekstu s povedanim.
– Življenje = torej prava beseda. Judje so učili, da je postava pot do življenja in da je postava luč, ki nas pripelje do življenja, medtem ko Janez zadevo postavi na glavo. »Življenje je bilo luč ljudi.«
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. (Evangelij po Janezu 1,4)
Janez jasno zapiše, da ni nobene ideologije, nobene vrednote, nobenega koncepta, ki bi ga človek sprejel in bi ga to lahko pripeljalo do Božjega življenja. To je le življenje samo. Kristus. In sij tega življenja, čar in žar tega življenja je RESNICA. Do tega življenja ne moremo priti drugače kot le po življenju samem, po in v Kristusu. Ta POT je ŽE to življenje, če ne do tega življenja ne bomo nikoli prišli. POMISLIMO: Ne moremo namreč izbrati sredstva ene narave, da dosežemo cilj povsem druge narave. Je nemogoče. Če ponazorim: Denimo, s pijačo ne morem doseči treznosti. Je nemogoče.
To, kar nam hoče Kristus podariti, je TO ŽIVLJENJE, PODARJA NAM SAMEGA SEBE. In resnica je to življenje. Življenje Boga Sina z Bogom Očetom in resnica kaže na to življenje. Nihče ne more bivati pri Očetu razen Sina in tistih, ki so vgrajeni v Kristusovo telo.
v. 7–9 7 Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga. 8 Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« 9 Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta.«
To je življenje, ki ga je hotel razodeti Jezus: To je popolnoma nov način bivanja: da v enem biva drugi, da se v enem oglaša drugi, da se v enem razodeva drugi, v enem zrcali drugi, v enem živi drugi: to je občestveno življenje Očeta in Sina in Svetega Duha. In to ŽIVLJENJE med Očetom in Sinom je RESNICA. Spoznanje in vera sta torej vprašanji odnosa. Resnica je vprašanje odnosa. Odnos je potem področje, ki ponuja spoznanje, ljubezen in vero. Katerega odnosa? Odnosa med Očetom, Sinom in Svetim Duhom ne moremo nikoli povsem logično dojeti, ampak je nanj treba gledati kot na simbol, skozi katerega se nam razodeva tako Oče in Sin kot Sveti Duh. Tega ni mogoče nadomestiti z logičnim naukom, idejo ali teorijo.
Niti ideje niti pojmi niti nauk ne morejo prinesti življenja. Če je naša vera zgolj neka mentalna kategorija, kjer nam je vse jasno in logično, potem prej ali slej neizbežno trčimo v zid pomanjkanja vere in ljubezni. Če je vera zgolj mentalna kategorija, se vera nujno razcepi na vero kot držo in vero kot vsebino. Problem nastopi, če je naša vera zgolj mentalna drža in skupek spoznanj, po katerih naj bi ravnali. Če je vera le vsebina, ki jo zgolj logično miselno razumemo, potem skušamo naprezati svojo voljo, da nas primora, da bi po njej živeli in udejanjali po tem, kar smo spoznali. Takšno mišljenje pomeni, da hodimo v strašanski zablodi. To je namreč vera kot vsebina, ki smo jo le miselno razumeli.
– Toda resnica je prav obratna. Ni spoznanje vir luči, temveč je ŽIVLJENJE samo vir luči, kot je zapisal Janez.
– To je življenje, ki se razodeva, je življenje, ki kliče po določenih mislih, dejanjih, kretnjah. Življenje je po svoji vsebini občestveno in nas postavi v občestvo, nas spremeni v občestvo. In to življenje nas dnevno postavi v občestvo.
– Poganski pristop in pristop vseh religij pa tudi Mojzesovske postave je sledeči: Določeno spoznanje, nauk, ideja, etika in morala nas bo pripeljala do življenja. Toda do Božjega življenja nihče ne pride skozi spoznanje. To je čista utopija. Nikoli in nikdar. Takšno razmišljanje je posledica izvirnega greha. Postava, ki je tako funkcionirala, nas je pripeljala do tega, da smo spoznali, da napačno razmišljamo. Razodela je zmoto, da bomo z lastnim spoznanjem in prizadevanjem prišli do Božjega življenja, do tistega, kar smo zgubili. V tem se kaže nemoč postave, da nam povrne življenje, ki smo ga izgubili.
Kako nam Kristus razodeva novo življenje?
Kristus pa nam razodeva popolnoma nov način bivanja, življenja in popolnoma novo eksistenco, ko pravi: »Kdor vidi mene, vidi Očeta.« Kako je to mogoče? Ena oseba se vidi v drugi. V očeh enega vidiš pogled drugega. Apostoli so postali tako zmedeni ob tem stavku, da rečejo, pokaži nam Očeta. Jezus pa jasno odvrne, da Oče, ki ostaja v meni, govori besede in dela dejanja, ki jih on dela. To je popolnoma nov način eksistence: EDEN V DRUGEM. Ena oseba živi v drugi osebi. To je nov način bivanja, eksistence. Takšno življenje nam prinaša in daje Kristus.
– Mi pa se pogosto naslonimo zgolj na svoje razumevanje in to nas pripelje do drže in stališča, da smo mi INDIVIDUE, kar pomeni ›nedeljiv, posameznik, živi posamično‹, medtem ko OSEBA živi v razmerju, odnosu. Brez odnosa ni osebe.
Tako smo pri dveh strujah, ki danes obvladujeta svet. Ne ena bolj kot druga, a se dobro dopolnjujeta.
Prva ideologija: INDIVIDUALIZEM
Da bi razumeli prvo in najbolj razširjeno ideologijo, ki danes tako temeljito obvladuje svet, si poglejmo odlomek v Drugem pismu Timoteju 3,1–5, za katerega pogosto mislimo, da opisuje ljudi v svetu. Toda to pismo je bilo pisano Timoteju, voditelju cerkve v Efezu. Lastnosti, o katerih je Pavel pisal Timoteju, se bodo žal odražale na nas v Cerkvi.
1 Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi. 2 Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti, 3 brez srca, nespravljivi, obrekljivi, brez samoobvladovanja, divji, brez ljubezni do dobrega, 4 izdajalski, predrzni, napihnjeni. Raje bodo imeli naslade kakor Boga, 5 držali se bodo zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa njeno moč. Tudi teh se izogiblji.
V prebranih vrsticah se zrcalijo simptomi te ideologije. Gre za ideologijo Individualizma. Lahko rečemo, da je ta ideologija preplavila svet. Celoten ustroj sveta je organiziran tako, da podpira in pospešuje to ideologijo. Ko smo rekli, da je ta ideologija preplavila svet, imejmo v mislih Jezusove besede o tem, kakšne bodo še razmere v času Jezusovega prihoda.
Kakor je bilo v Noetovih dneh, takó bo tudi v dneh Sina človekovega: 27 jedli so, pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo in je prišel potop ter vse pokončal. (Evangelij po Luku 17,26.27)
Beseda individuum izvira iz latinske besede INDVIVIDE, torej INDIVIDUUM pomeni ›NEDELJIV‹. Na tem konceptu temelji tudi sodobna družba, ki se jo vidi tudi kot skupek INDIVIDUUMOV, torej nedeljivih (nepovezljivih, ampak vase zaprtih posameznikov). Sodobnemu človeku kot individuumu so drugi ljudje odveč. Posameznik je bodisi prepreka, ki jim preprečuje dosego njihovega cilja, ali pa odskočna deska za dosego nekega cilja.
Gre za povsem drugačno sporočilo o tem, kdo človek je, v primerjavi s sporočilom, ki izvira iz Svetega pisma. Človek je ustvarjen po Božji podobi. Bog je oseba, ne INDIVIDUUM. Je OSEBA, ki SE DELI V OBLIKI ODNOSOV (OČE, SIN IN SVETI DUH), zato je tudi človek OSEBA, ki je ustvarjena, da se deli oziroma da vstopa v odnose z drugimi. Osebe brez odnosov z drugimi ni.
Na novo rojeni kristjan je torej svobodna oseba, ki v sebi združuje človeško in božansko – Sveti Duh, Kristus in Oče živijo v nas.
Človek je po svojem ustroju duh – ima dušo in živi v telesu. Na novo rojeni kristjan je duhovno prenovljen, v njegovem duhu živi Sveti Duh. In vemo, da kjer je Sveti Duh, tam sta takoj še drugi dve osebi. Tudi Kristus torej živi v nas in smo mi ZATO neločljivi del (ud) Kristusovega telesa. Kot udje smo med seboj, čeprav svobodni, neločljivo povezani v Kristusovo telo.
– Ljubezen je edina, ki je sposobna prenesti eno osebo v drugo tako, da se ne ena ne druga oseba ne izgubita. Odnos se pretaka. Ljubezen je resnična šele takrat, ko združi. Tudi človek je sad odnosa, mar ne? Človek je toliko bolj človek, kolikor je poenoten z drugimi. Bolj ko so naša dejanja utemeljena na ljubezni, bliže so večnosti, a hkrati ostajajo popolnoma tvoja. Naše je le to, kar iskreno damo drugim.
v. 10 »Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela.« (Evangelij po Janezu 14,10)
In tako Jezus pravi: Besede, ki jih jaz govorim, so od Očeta. Govori jih Oče, ki je ostal v meni. Ampak prav s tem sem popolnoma resničen Sin. Prav zato sem jaz Sin. Dela, ki jih jaz delam, so dela, ki jih Oče dela v meni. Jaz bom vse storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Slaviti pomeni (KABOT), ko Sin slavi Očeta, to dela tako, da Sin živi tako, da razodene vso težo in polnino Očeta, kakršen on je, poveličuje Očeta. V eni osebi v Sinu se razodeva druga oseba, Oče.
– Svet pa se obratno trudi, da posameznik, individua naredi nekaj povsem originalnega, izvirnega, enkratnega, edinstvenega, česar ni še nihče naredil. Svet ponuja odrešitev v samoaktualizaciji, torej ko in če naredimo nekaj izvirnega, originalnega, bomo odrešeni. Vse to je postavljeno na filozofiji posameznika oziroma individua. Kristus pa po drugi strani pravi, moje besede so od Očeta.
»Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela.« (Evangelij po Janezu 14,10)
– Kristus je prišel, da nam razodene povsem drugačen način življenja, bivanja, ki je občestven. Da se v eni osebi razodeva druga oseba, da se v Sinu razodeva Oče. To je stalno prelivanje iz enega v drugega, to je stalna občestvena ljubezen. In ne samo, da razodene to življenje, ampak da nam ga da, da nam TO ŽIVLJENJE izroči, da nam SE IZROČI, DA POSLEJ ON ŽIVI V NAS.
– Sami sebe izkušajte, če ste v veri, sami sebe ogledujte! Ali pa ne poznate sami sebe, da je Jezus Kristus v vas? Razen če ste morda odvrženi. (Drugo pismo Korinčanom 13,5)
– … ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe. (Pismo Galačanom 2,20)
Kot del Kristusovega telesa se med seboj dopolnjujemo.
Žalostno je to, da posameznik potem živi posamično življenje in individua živi nedeljivo, vase zaprto življenje.
Druga ideologija: KOLEKTIVIZEM
Kaj je definicija KOLEKTIVIZMA? KO PRIDEMO SKUPAJ, NE POTREBUJEMO BOGA. ZADOSTI SMO MOČNI, DA SAMI VEMO IN ZMOREMO VSE.
V preteklosti smo poznali različne oblike kolektivizma v obliki socializma ali komunizma. In čeprav mislimo, da so ideologije kolektivizma mrtve, se vedno znova pojavljajo v drugačnih oblikah. Dandanes se pojavljajo kot različne oblike globalizacije. Različna gibanja, ki nas prepričujejo, da bomo, če le odstranimo meje in postanemo eno, odpravili vse probleme sveta (lakoto, vojne, kužne bolezni …). Na drugi strani pa se kot odziv na globalizacijo rojevajo različne oblike nacionalizmov, ki želijo zaščititi nacionalno telo.
ZANIMIVA je denimo misel ideologov globalizma, ki smelo trdijo, da smo ljudje zgolj »Hackable animal« = človek je »vdorljiv« organizem – organizem, v katerega je mogoče vdreti, ga spremeniti in s tem vplivati na njegovo vedenje ter ga s tem obvladovati. Gre za izraz, ki se iz računalniške tehnologije prenaša na človeka in kaže na interes po obvladovanju človeka in njegovega vedenja. Trdi se, da je s tem v človeku konec tistega skrivnostnega, tistega Božjega.
Takšen pristop ni nov. Že od sužnjelastništva so denimo na človeka gledali kot na govoreče orodje.
Skupna značilnost obeh vrst ideologij ni rešitev problemov, saj se vse bolj jasno ozavešča resnica, da človek ni bil ustvarjen za to, da vlada sočloveku. In ker se je po padcu v greh prav to zgodilo, smo lahko priča naslednjemu.
Vse to sem videl, in obrnil sem srce svoje k vsemu dejanju, ki se godi pod soncem, ob času, ko človek vlada ljudem v njih nesrečo.« (Pridigar 8,9)
Človek od padca v greh vlada človeku v njegovo nesrečo.
V zadnjem tretjem delu bomo postavili na svoje mesto vlogo Kristusa in s tem tudi svojo vlogo.
Zoran Mladenovič