Views: 36
Jezusovo vstajenje
»Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: ›Pozdravljeni!‹ Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: ›Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.‹ Ko sta bili še na poti, so nekateri iz straže prispeli v mesto in sporočili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s starešinami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko denarja in dejali: ›Recite: »Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali.« In če bi to slišal upravitelj, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.‹ In ti so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili. Tako se je ta govorica razširila med Judi do današnjega dne.« (Evangelij po Mateju 28,8–15)
Jezus je vstal in hkrati vedno znova vstaja med nami. Želi stopiti v naša življenja, želi, da bi ga spoznavali kot tisto novost, ki spreminja naše poglede, naša srca in dejanja. Novost, ki nas naredi za žive kamne v njegovi zgradbi, ki je Cerkev. Kristus nam želi vrniti meseno srce, ki bo čuteče, namesto otrdelega kamnitega srca. Toda na poti spoznavanja vstalega Gospoda je več ovir. Današnji odlomek nam nakazuje dve:
1. Ženi sta s strahom ter velikim veseljem zapustili grob in stekli sporočit novico njegovim učencem.
2. Vojaki so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili.
3. Če temu dodamo še učenca na poti v Emavs, vidimo, kaj je oviralo njuno spoznavanje: »In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.« (Evangelij po Luku 24,15)
Čustva so prva možna ovira, da bi prav spoznali Božjo voljo. Jezus nanje vedno odgovori z besedami: »Mir vam bodi!« ali pa: »Ne bojte se!« Če hočemo prav spoznati Vstalega, se moramo zavedati lastnih nagnjenj, čutenj in doživljanj. Za pravo spoznanje je potreben mir duha, mir srca in razuma. Včasih nas vodi vzhičenost, drugič potrtost. Jezus nam na drugem mestu pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Evangelij po Mateju 7,21) Veselje, ki se napaja pri izviru vstalega Jezusa, je veselje v Božjem miru. To je veselje, ki se razlikuje od začasne čustvene vzhičenosti. To veselje je trajno in globoko.
Druga ovira do pravega spoznanja Vstalega, na katero nas opozarja današnji odlomek, je osebni interes. Jezus je na to še posebej pozoren pri oznanjevanju. Svojim učencem je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Evangelij po Mateju 16,24) Osebni interesi zameglijo še tako jasna znamenja in resnico potvarjajo. Kako malo resnice ostane v našem svetu, če se prepustimo voditi logiki tega, »kar nam prija«, in obstoju »več resnic«. Le če se odpovemo sebi in želimo vedno in povsod videti in oznanjati, kar je resnično in Božje, bomo pravi vstajenjski kristjani, žive priče Vstalega.
Lastne predstave in naravni razum pa so lahko tretja ovira. Jezus učencema pravi: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki!« (Evangelij po Luku 24,25). Na drugem mestu pa se zahvaljuje Očetu za male: »Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: ›Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.‹« (Evangelij po Mateju 11,25). Še tako goreče pogovarjanje in razpravljanje je zaman, če nas ne vodi Gospodov Duh, ki je duh malih in preprostih, ponižnih iskalcev Božjega kraljestva.
Če se želimo izogniti prevari, se moramo naučiti hoditi v Svetem Duhu. Naj nas vodi Duh, in ne meso. Satan namreč išče »mesene kristjane«, ki se ravnajo po svojem naravnem razumu, čustvih ali lastni volji, namesto da bi se ravnali po Božji besedi in Duhu. Ne moremo se ravnati zgolj po tem, kar čutimo ali pa česar ne čutimo. Da bi lahko polno zaživeli v moči Božjega kraljestva, bi se morali ravnati po Svetem Duhu. Seveda gre pri tem za proces. Ravnati po Svetem Duhu zahteva preobrazbo načina razmišljanja in vztrajnega ravnanja v skladu z načelom, ki je zapisano v Drugem pismu Korinčanom 10,5: »… in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu.« Da bi to lahko vztrajno počenjali, moramo nujno vzgajati in ohranjati ponižnost. Saj namreč vemo, da se »Bog prevzetnim upira.«
»Toda on daje večjo milost, zato Pismo pravi: Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« (Jakobovo pismo 4,6)
»Prav tako mlajši, podredite se starejšim. V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« (Prvo Petrovo pismo 5,5)
Ponižnost je tudi edina lastnost, ki je hudič ne premore, zato se ponižnost izkaže kot močno orožje zoper njegove spletke. Kako? Poglejmo. »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil.« (Jakobovo pismo 4,7) Bogu se resnično lahko podredi le ponižen človek. In hudič to dobro ve, zato beži od ponižnih ljudi. Zakaj? Ker se dobro zaveda, da je Bog samo s ponižnimi. In prav ponižnost nam omogoča, da v vsaki situaciji prepoznavamo Božjo voljo.
Potem ko smo sprejeli Jezusa in smo odrešeni, je naloga Svetega Duha, da nas pripelje k zrelosti. Zrel kristjan je tisti, ki je sposoben zaupati Bogu, tudi ko v okoliščinah ne vidi smisla. Bog nam ne odgovarja vedno na naša vprašanja na način, kot smo si to mi zamislili, s čimer smo pogosto pred preizkušnjo, ali bomo zaupali Bogu. Naravni oziroma meseni um se upira Božjim načrtom. Dokler se naš razum ne obnovi in se ne nauči misliti duhovno, je le naraven in je del mesa.
»In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« (Pismo Rimljanom 12,2)
Pismo Rimljanom v osmem poglavju govori o nasprotju med Božjim in človeškim duhom.
»Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. 2 Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti. 3 Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je uresničil Bog s tem, da je poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu. 4 Zapovedi postave naj bi se tako izpolnile v nas, ki ne živimo po mesu, ampak po Duhu. 5 Kajti tisti, ki so po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki so po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno. 6 Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir. 7 Kajti meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more. 8 Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. 9 Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. 10 Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. 11 In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.« (Pismo Rimljanom 8,1–11)
Prosimo Gospoda, da nam pomaga pri očiščenju naših src vsega, kar nas ovira, da bi ga prepoznavali na poteh življenja. Naj očisti naša čustva, naše želje oziroma voljo in razum, da bomo lahko jasno videli našega vstalega Gospoda in se mu vsak dan pustili voditi!
»Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj GOSPOD hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom.« (Mihej 6,8)
Ja, prosimo ga, naj nam ustvari čisto srce, kajti čisto srce je ponižno srce.
»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti.« (Psalm 51,12)
Molitev:
Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog, Aba, Oče, prosim te, daj nam, da bomo zaradi tebe delali, kar vemo, da hočeš, in vedno hoteli, kar je tebi všeč; da bomo notranje očiščeni, notranje razsvetljeni in vžgani z ognjem Svetega Duha mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa in le po tvoji milosti priti k tebi, Najvišji; ti, ki živiš in kraljuješ v slavi, vsemogočni Bog, na vse veke vekov. Gospod, razodeni mi globoke resnice, ki so skrite naravnemu umu, čustvom in volji. Prosim te, Gospod, nakloni mi božansko modrost, da bom upravljal svoje življenje v skladu s tvojo voljo. O Gospod, odpravi vsako tančico, ki mi preprečuje, da bi imel duhovni uvid v to, kar je tvoja volja v sleherni situaciji. Ponižno in čisto srce mi ustvari ter stanovitnega duha obnavljaj v meni. Prosim te, Gospod, daj mi duha razodetja in modrosti v spoznanju tebe in odpri moje duhovno razumevanje. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.