Hits: 37
»Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: ›Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,‹ in so govorili: ›Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: »Iz nebes sem prišel.«‹ Jezus je odgovoril in jim dejal: ›Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Evangelij po Janezu 6,41–51)
Iz odlomka mi pred oči stopa Jezusova misel, ki jo polaga v usta prerokom: Vsi se bodo dali poučiti Bogu.
Večna uganka je, zakaj mu večina ni sledila in katere so ovire pri prepoznavanju Boga.
- Prva in temeljna ovira je gotovo brezbrižnost do besede. Naša civilizacija je do konca vzela težo besedi. Evangelist Janez je Jezusa imenoval Beseda, ki je prišla na svet in po kateri je vse nastalo. Sveto pismo je Božja beseda, ki nas želi spreminjati. Mi pa smo iz besede naredili nekaj, kar se vedno lahko poljubno prilagaja. Če pogledamo afriškega človeka, je vajen v pogovoru ponoviti sogovornika, da bi pokazal, da ga razume. Nam pa to na splošno ni pomembno. Še posebej nadležen deluje tisti, ki hoče priti kakšni stvari do konca. Pri Jezusovem oznanjevanju je spoštovanje besede ključno.
- Druga ovira na poti do prepoznavanja Boga in hoje za njim je prenasičenost in nesposobnost zdržati v lakoti. Če človek ni lačen odnosa in resnice, mu tudi beseda ni vrednota. Da bi se nas duhovne resnice dotaknile in bi vsebino vzeli zares, se je treba najprej ustaviti ob lakoti. Ali smo sploh še česa lačni? Ali zdržimo lakoto in kdo nanjo resnično odgovarja? Zdržati v lakoti in iskanju, da ne bi iskali nadomestkov ter se izogibali resnici, ki nam jo ponuja pošten sogovornik in Božja beseda sama.
- Tretja ovira, da bi se dali poučiti Bogu, je napuh, prevzetnost. Ponižnost je nasprotje od napuha, na sredi pa je realen pogled nase, na Boga in na svet. Že realen pogled nam dela težave, kajti že naše želje pogosto naredimo za resničnost, opozarjanje na naše napake pa razumemo kot napad in poniževanje. Ponižnost je veliko več, je globoka zavest, da je Bog resnično Bog, da smo mi samo grešni ljudje, naši bližnji pa so bratje in sestre. Vse je dar in mi nismo sodniki drugih. V tej luči je mogoče slišati drugega in Boga ter biti odprt za besedo. Brez ponižnosti je dialog pravzaprav nemogoč, brez nje se ni mogoče dati poučiti Bogu.
- Četrta ovira, da bi se dali poučiti Bogu, so naši načrti, ki jih ne želimo podrediti Božjim. Molitev bi zato morali razumeti kot pogovor z Bogom, ki je moj Stvarnik in ima zame načrt. Molitev mi pomaga načrt spoznavati in ga prenašati v vsakdanje življenje. Zato ne moremo strogo ločiti med časom molitve in dela, ampak molitev delo posvečuje, ga postavlja v luč Božjega načrta. Molitev nam kaže poti, kako pridemo v stik s svojim notranjim izvirom in kako iz njega delamo. Molitev nas opozarja, naj se pri svojem delu ves čas sprašujemo, ali izvira iz čistega izvira Svetega Duha ali iz različnih kalnih izvirov: častihlepja, dokazovanja, koristoljubja, ranjenosti itd.
- Peto oviro pa vidim v zgrešenem pogledu na življenje in delo. Ni se mogoče dati poučiti Bogu, če nam je delo krivica. Pravi pogled na delo nam omogoča odpiranje za besedo. Zato je treba prav ovrednotiti delo, ki je nujno za zdravo duhovno življenje. Pri delu se odpiramo za bližnjega in za Boga, spoznavamo lastne meje in delo nas v naporu dela majhne. Delo nas dela notranje čuječe. Če je naše delo le čakanje na počitek, če delamo zato, da bomo počivali, potem nismo odprti za vse, kar nam Bog in bližnji sporočata tudi po delu. In tu se vrnemo nazaj k ponižnosti in naši lakoti po popolnosti.
Tako ob iskrenem izpraševanju samega sebe v luči petih ovir, ki nas ovirajo pri tem, da bi resnično vsak dan znova sprejemali Boga, prepoznavamo pot do sebe in do Boga. Ohranjati v sebi lakoto po neskončnem, učiti se ponižnosti, prav razumeti in živeti molitev ter delo so temeljni načini, na katere nas ljubeče vzgaja naš Bog. Sprejmimo jih in se dajajmo resnično poučiti Bogu.
Z.M.