Views: 113
Raziskava Common Sense Cenzusa je pokazala, da je imelo leta 2021 pametni telefon kar 43% otrok, starih od 8 do 12 let in 88% najstnikov, starih od 13 do 18 let. Analiza je pokazala tudi, da:
A to še zdaleč ni nov problem. Učitelji že leta tekmujejo s pametnimi telefoni. Leta 2010 je raziskava raziskovalnega centra Pew ugotovila, da je kar 90% šol v ZDA uvedlo določene omejitve pri uporabi pametnih telefonov. Od najstnikov, ki so sodelovali v raziskavi

Škoda
Program mednarodne primerjave dosežkov učencev in učenk (PISA – The Program for International Student Assessment), projekt primerjanja znanja in spretnosti 15-letnih mladostnikov v matematični, bralni in naravoslovni pismenosti, ki ga vsake tri leta izvaja OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) v skoraj 80 državah sveta, je pokazal, da se število doseženih točk na testih iz narazličnejših razlogov že več let vztrajno znižuje. Zadnji tak razlog je bil covid. Vendar pa je PISA našla še veliko bolj zlovešč razlog za zniževanje števila doseženih točk: uporaba pametnih telefonov pri učencih.
Strah Gospodov je začetek znanja, modrost in vzgojo zaničujejo bedaki. (Prg 1, 7)
PISA je ugotovila, da učenci, ki na digitalnih napravah preživijo manj kot eno uro prostega časa na dan, dosežejo pri matematiki približno 50 točk več, kot učenci, ki pred ekrani preživijo več kot 5 ur na dan. V obsežnem članku v reviji The Atlantic je Derek Thompson navedel, da je ta razlika ostala tudi po upoštevanju družbeno-ekonomskih razlik. Kot je navedel, je ta razlika 50-tih točk pri matematiki približno štirikrat večja kot je bila razlika, ki je v Ameriki nastala pri matematiki zaradi težav pri izvajanju učnega programa v času pandemije.
Ekrani telefonov poskrbijo tudi za splošno motenje pozornosti in to celo pri učencih, ki jih ne uporabljajo ves čas. Andreas Schleicher, direktor projekta PISA, pravi, da so učenci, ki so navajali, da jih motijo digitalne navade njihovih sošolcev, dosegli nižje število točk pri matematiki. Poleg tega 45% učencev pravi, da se – ko nimajo v bližini svojih digitalnih naprav – počutijo živčne in tesnobne.
Če povzamemo – učenci, ki preživijo več časa s svojimi telefoni, imajo slabši učni uspeh, motijo druge učence in imajo bolj negativen pogled na svoje življenje.
Poleg tega pametni telefoni preprečujejo socializacijo učencev v času, ki ga preživijo v šoli. Z uporabo mobilnih telefonov so povezani tudi odvisni odnosi, pa tudi duševne težave, vključno z depresijo, tesnobo in motnjami spanja. Kot pojasnjuje spletna stran Great Schools: »Nevroznanost nam pravi, da so razvijajoči se možgani otrok pred in med puberteto še posebej ranljivi za razvoj odvisnosti in kriz duševnega zdravja.«
Uporaba elektronike vpliva tudi na igro in telesno aktivnost. Danska raziskava, objavljena leta 2021, je pokazala, da je štiritedenska prepoved uporabe telefonov med odmori pomembno zvečala pogostnost in intenzivnost telesne aktivnosti pri otrocih, starih od 10 do 14 let.
Poleg tega so v študiji iz leta 2016, ki je potekala med ameriškimi najstniki, ugotovili, da je 20% najstnikov uporabljalo naprave z ekrani (pametne telefone, tablice ali računalniške igrice) več kot 5 ur na dan. In ta skupina najstnikov je imela za 43% večje teganje za debelost kot tisti udeleženci raziskave, ki so pred ekrani preživeli manj časa.

Kaj lahko storijo šole?
Modrost se oglaša zunaj, na trgih povzdiguje svoj glas, na stekališču ulic kliče, na vhodu, pri mestnih vratih izreka svoje izreke: (Prg 1, 20-21)
V zajetnem prispevku, ki ga je junija 2023 objavil ameriški socialni psiholog in avtor Jonathan Haidt, le-ta močno zagovarja šole brez telefonov. Po njegovem mnenju bi lahko bilo v pomoč, če bi omejitve pri uporabi telefonov razvrstili na lestvici od 1 do 5:
Stopnja 1: učenci lahko uporabljajo svoje telefone med poukom, a zgolj v učne namene.
Stopnja 2: učenci imajo lahko telefone pri sebi, a jih med poukom ne smejo vzeti iz svojih žepov/torb.
Stopnja 3: omarice za telefone v učilnicah. Učenci morajo v učilnici pospraviti svoje telefone v omarico ali nekakšno shrambo.
Heidt meni, da so zgoraj navedeni ukrepi v najboljšem primeru mlačni, v najslabšem pa neuporabni in nato preide na bolj drastične ukrepe.
Stopnja 4: Torbice, ki se lahko zaklenejo (kakršne na primer izdeluje Yondr). Učenci morajo ob prihodu v šolo dati telefon v svojo osebno torbico, ki se nato zaklene z magnetno sponko (podobno sponkam, ki se v trgovinah s tekstilom uprabljajo kot varovala pred krajami). Učenci torbico obdržijo pri sebi, vendar je do zaključka pouka ne morejo odkleniti. Šele ob koncu pouka dobijo na voljo napravo za odklepanje.
Stopnja 5: Omarice za telefone. Učenci ob prihodu v šolo zaklenejo svoje telefone v varno omarico z majhnimi predalčniki. Ključ obdržijo pri sebi, do omarice pa lahko pridejo šele ob odhodu iz šole.

Kaj lahko storijo starši?
Poslušaj, sin moj, vzgojo svojega očeta, ne zametuj nauka svoje matere. Kajti ljubek venec bosta tvoji glavi, ogrlici tvojemu vratu. (Prg 1, 8-9)
Starši imajo najpomembnejšo vlogo. Nekateri starši opravičujejo dejstvo, da imajo otroci telefone, češ da so lahko tako v stalnem stiku z otrokom. A ta razlog je privlečen za lase. Saj lahko, kot so to počeli včasih, v primeru, da morajo otroku kaj sporočiti, pokličejo šolsko tajništvo.
Starši ne bi smeli dopustiti uporabo pametnih telefonov otrokom, ki še niso v srednji šoli. Ko pa telefon prejmejo, je potrebno omejiti čas, ko ga lahko uporabljajo. Nobena skrivnost ni, da lahko otroci preko telefonov dostopajo do spletnih strani z neprimerno vsebino – pornografijo, nasiljem itd. Zakaj bi jim dopuščali nekontroliran dostop do takih strani?
Pomembno se mi zdi tudi opozoriti na dejstvo, da trenutno 33 zveznih držav toži Meto. Podjetje obtožujejo, da je svoji družbeni omrežji, Facebook in Instagram, namenoma oblikovalo tako, da bi otroci in najstniki postali odvisni od njiju.
Naj otroci vedo, da boste občasno nenapovedano preverjali, da slučajno ne obiskujejo strani, ki jih ne bi smeli. Če starši sumijo, da so otroci zbrisali zgodovino svojih iskanj, naj otroku odvzamejo telefon ali ga kaznujejo. Tudi starše otrokovih prijateljev bi bilo dobro spodbuditi naj omejijo njhovo uporabo pametnih telefonov.
Druga alternativa bi bila uporaba običajnega mobilnega telefona, ki omogoča zgolj telefonske klice in pošiljanje sporočil. Ti telefoni ne omogočajo lahkega dostopa do interneta ali družbenih omrežij, zaradi česar je tveganje za dostop do neprimernih vsebin manjše.
Kot učitelj, ki je učil na javni šoli vse od 70-tih let pa do nedavnega, sem se s pametnimi telefoni v učilnicah seznanil šele proti koncu svoje delovne dobe. S svojimi učenci nisem imel velikih težav. Preprosto sem jim dal vedeti, da jih med poukom ne smejo uporabljati. In večinoma – vsaj kolikor vem – jih tudi niso uporabljali.
Neko dekle pa svoje napravice kljub opozorilu ni odložilo, zato sem ji jo vzel in ji povedal, da jo bo dobila nazaj po pouku. Nemudoma je pobesnela in me začela vleči za lase. Ker sem poskušal ostati miren, sem ji dejal naj me spusti. Pa me ni. In ker je bila moja glava na poti k tlom, sem se bil prisiljen rešiti tako, da sem jo s komolcem sunil v brado.
Če pomislim za nazaj, lahko rečem, da je bilo moje dejanje podobno temu, kot da bi narkomanu sredi injiciranja potegnil iglo iz žile.
Uporabo pametnih telefonov pri otrocih je potrebno spraviti pod nadzor. In to takoj.
Prevod in priredba po avtorju Larryju Sandu s Frontpage Magazine (https://www.frontpagemag.com/smartphones-dumb-kids/).
Robert Pevec